Zakon luknje

N’toko je v svoji kolumni “Zakon luknje” do sedaj podal najbolj trezno tolmačenje pasti, v katero drvi Evropa z napovedanim oboroževanjem. N’toko je, namreč, ubesedil misel zadnjega Zahodnega preroka Karla Marxa (pri čemer “preroka” razumem kot misleca / mislico, ki ljudi ne poskuša samo “razsvetliti”, temveč jim podari tudi metodo mišljenja za transformacijo sveta) in njegovih učencev in učenk, ki so po Marxovi smrti razvili marksistično teorijo imperializma. Za potrebe tega pisma želim izpostaviti delo Rose Luxemburg, ki je proučevala kapitalistični imperializem 19. stoletja in zgodnjega 20. stoletja. Tisto, kar pa je še posebej relevantno za razumevanje turbulentnih časov, v katerih živimo, je to, da je Luxemburg prva prepoznala, da sta militarizem in imperialistična ekspanzija kot posebna metoda akumulacije kapitala neločljivo povezana. Zato je vsako besedičenje o tem, da se Evropa mora zaradi spremenjenih geo-političnih razmer pospešeno oboroževati, v najboljšem primeru odraz nepoznavanja zgodovine evropskega “Novega imperializma” v obdobju med 1870-1920, v najslabšem primeru pa oportunistične (amoralne?) sinhronizacije ali, če uporabim udomačeni germanizem, “glajhšaltanja” (Gleichschaltung).

Ne strinjam pa se z N’tokovo oceno, da »smo se znašli v oboroževalni histeriji«, v katero naj bi zapadli evropski voditelji in voditeljice (Ursula von der Leyen, Emmanuel Macron, Keir Starmer in Friedrich Merz) po ameriškem umiku iz ukrajinske vojne. Sama sem prepričana, da ne gre za nekakšno »oboroževalno histerijo« iz obupa, ker naj bi omenjeni bili, kot pravi N’toko, »soočeni z gospodarskim in razvojnim zatonom, izgubljeno vojno in skorajšnjo kapitulacijo pred silami skrajne desnice«. Prej bi rekla, da gre za umetno ustvarjeno in skrbno odmerjeno »histerijo«, skladno s tistim rekom »kuj železo, dokler je vroče«. Lahko bi tudi rekli, da gre za klasično strategijo »doktrine šoka«. Temelji za oboroževalno »histerijo«, ki smo ji priča danes, pa so bili postavljeni že v času Junckerjeve Komisije. Zelo dobro se spominjam Junckerjevega apokaliptičnega State of the Union Address iz septembra 2016, v katerem je že uvodoma posvaril, da »nekatere stvari (some things) kažejo na to, da je Evropska unija v eksistenčni krizi«. Ter v nadaljevanju zažugal: »Naslednjih 12 mesecev bo ključnih za uresničitev boljše Evrope: Evrope, ki varuje in ohranja evropski način življenja, ki opolnomoča naše državljane, ki brani doma in v tujini ter Evrope, ki prevzema odgovornost«.

V delu, ki se nanaša na evropsko obrambo, je Juncker kot »absolutno prioriteto« navedel boj proti terorizmu, med dejstvi pa je izpostavil, da »svet postaja vse večji. Vsak dan. Evropsko prebivalstvo in gospodarstvo pa sta vsak dan manjša« ter k temu dodal: »Če želimo ohraniti svoj status in vpliv v svetu, nam mora biti jasno, da smo in bomo le skupaj sila, s katero je treba računati. Čeprav je Evropa ponosna na to, da je mehka sila, to v našem zapletenem in vse bolj nevarnem delu sveta ni dovolj.«

V kontekstu oblikovanja Evropske strategije za Sirijo pa je takratni predsednik Komisije teatralno napovedal: »Dame in gospodje, Evropa se mora utrditi. Nikjer drugje to ne velja bolj kot za našo obrambno politiko. … Da bi bila evropska obramba močna, mora evropska obrambna industrija inovirati. Zato bomo pred koncem leta predlagali Evropski obrambni sklad, ki bo turbo-pospešil (turbo-boost) raziskave in inovacije.«

Obuditev zahodnoevropskega imperializma, o katerem piše N’toko, je bila zgolj posledica Junckerjevih zloveščih napovedi, ki so se v naslednjih letih le še prilagajale »novi geostrateški realnosti«. Tako je Svet EU za zunanje zadeve v novembru 2016 sprejel Zaključke o uresničevanju Globalne strategije EU na področju varnosti in obrambe, v katerih so zapisali, da bi EU v okviru Skupne varnostne in obrambne politike morala biti sposobna izvesti celo vrsto civilnih misij in vojaških operacij zunaj EU. Med naštetimi oblikami so navedli tudi skupne operacije kriznega upravljanja v razmerah visokega varnostnega tveganja v regijah, ki obkrožajo EU, skupne stabilizacijske operacije, vključno z zračnimi in posebnimi operacijami, ter civilno in vojaško hitro odzivanje, vključno z vojaškimi operacijami hitrega odzivanja, med drugim z uporabo Bojnih skupin EU kot celote ali v okviru paketa Namenskih sil. Julija 2018 je bil ustanovljen Evropski program za razvoj obrambne industrije v podporo konkurenčnosti in inovacijski zmogljivosti obrambne industrije Unije (EDIDP) za leti 2019 in 2020, v skupni vrednosti 500 milijonov evrov. Le-tega pa je leta 2021 nadomestil Evropski obrambni sklad (EDF), čigar finančna sredstva znašajo slabih 8 milijard evrov za obdobje 2021-2027.

V juniju 2020 je Svet EU naredil korak naprej in v svojih Zaključkih o varnosti in obrambi pozval Visokega predstavnika EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Josepa Borrella, da naj v sodelovanju z državami članicami do konca leta preko Enotne zmogljivosti za obveščevalno analizo (the Single Intelligence Analysis Capacity – SIAC) predstavi 360-stopinjsko analizo groženj in izzivov (EU Threat Analysis), ki bo državam članicam služila kot podlaga za pripravo Strateškega kompasa, ki naj bi ga Svet sprejel leta 2022. Kot je razvidno iz delovnega dokumenta Evropske službe za zunanje delovanje iz februarja 2021, ki je le delno dostopen javnosti, je v prvi polovici leta 2021 potekal strateški dialog med državami članicami in Svetom EU, konec leta 2021 pa je Visoki predstavnik Josep Borrell v Svetu predstavil osnutek Strateškega kompasa za varnost in obrambo, ki je luč sveta ugledal po sprejemu na Svetu EU 21. marca 2022, tj. en mesec pa začetku ruske vojaške agresije na Ukrajino, in ki naj bi po Borrellovih besedah prinesel »kvantni preskok« na področju evropske varnosti in obrambe.

Borrell se v Strateškem kompasu tudi sprašuje »Če ne zdaj, kdaj pa?« in, ko nas prepričuje, zakaj je, za razliko od preteklih varnostnih strategij EU, tokrat drugače, pravi: »Vse grožnje, s katerimi se soočamo po vsem svetu, se krepijo in sposobnost posameznih držav članic, da se z njimi spoprimejo, je nezadostna in se zmanjšuje. Zato Evropejci moramo vlagati v svojo sposobnost strateškega razmišljanja, odločanja in delovanja - skupaj s partnerji in po potrebi tudi sami.« Skratka, besede, izrečene pred tremi leti, jasno kažejo na to, da ne gre za nikakršno panično odzivanje, temveč za temeljito načrtovano militaristično politiko, ki so jo evropski voditelji in voditeljice snovali več let, ključno obdobje pa je bilo od sredine leta 2020 do konca leta 2021, torej ravno v času hude zdravstvene krize, ki jo je povzročila pandemija Covid-19.