Bo Trump uničil ameriško gospodarstvo?

Direktor nemške večnacionalne energetske družbe RWE Markus Krebber je moral vnovič prestaviti svoj najnovejši mega projekt pred obalo New Yorka, največji vetrni park na odprtem morju v Združenih državah Amerike. Želel ga je postaviti v zalivu pred milijonsko metropolo, ker je lega popolna: plitva voda, veliko vetra in množica odjemalcev. Krebber je nameraval vložiti več kot milijardo dolarjev v okoli dvesto zmogljivih vetrnic, ki bi proizvajale zeleno energijo za 1,1 milijona gospodinjstev od Brooklyna do Long Islanda. Naj bi. Manjkalo je le še nekaj dovoljenj. Nato je novi predsednik ZDA postal Donald Trump, teden dni pozneje pa je Krebber projekt zamrznil. Trumpove izjave o zeleni energiji naj bi bile zelo kritične, so v RWE utemeljili svojo odločitev. Vse zelene naložbe naj bi zdaj prestavili. Komaj je 78-letni republikanec Trump 20. januarja zaprisegel kot predsednik, je že z odlokom prepovedal gradnjo novih vetrnih parkov na morju.

RWE je eno številnih podjetij, ki je odpovedalo veliko naložbo v ZDA in tako ne bo zaposlilo novih delavcev ter polnilo ameriškega proračuna. Gospodarske razmere v ZDA se zaostrujejo. Ameriški trgovinski velikani na drobno, kot sta Walmart in Target, se pritožujejo zaradi dvigajočih se stroškov in upada povpraševanja. V kmetijstvu jih skrbi, ker se njihovi zaposleni iz drugih držav iz strahu pred izgonom iz države ne pojavijo več v službi. V gradbeni panogi čakajo, kako bodo višje carine na material iz Kitajske vplivale na poslovanje, avtomobilski proizvajalci plačujejo več za jeklo. Celo v naftni in plinski industriji, ki ji Trump sicer dvori, so nezadovoljni.

Na borzah se upirajo Trumpovi zmedeni politiki in prodajajo delnice iz strahu pred krizo. Menjalni tečaji trenutno poznajo le eno smer – navzdol. Indeks S&P, na katerem so zbrane delnice 500 največjih ameriških podjetij, je v nekaj dnevih izgubil vso vrednost, ki so jo vlagatelji pridobili od Trumpove izvolitve 5. novembra lani. Od najvišje vrednosti se je spustil za več kot deset odstotkov. Indeks tehnoloških delnic Nasdaq Composite je od sredine februarja izgubil 13 odstotkov vrednosti. Informacijski koncerni, pa tudi avtomobilski proizvajalci, doživljajo razprodajo. Samo premoženje lastnika Tesle in Trumpovega zaupnika Elona Muska se je od volitev skrčilo za skoraj 150 milijard dolarjev. Lastnik Amazona Jeff Bezos mora odpisati skoraj 30 milijard dolarjev, ustanovitelj Googla Sergej Brin pa 22. Moški, ki od volitev zvesto stojijo Trumpu ob strani, plačujejo visoko ceno. Ameriški ekonomski voditelji in bančniki na Wall Streetu si skoraj ničesar niso želeli tako hrepeneče kot predsednika, ki bi oklestil razvejeno birokracijo, radikalno znižal davke in sprožil novo zlato mrzlico. A očitno niso računali s tem, da je v Washington prišel vladar, ki se bo tesnih zaveznic, kot sta Kanada in Mehika, lotil z visokimi carinami, prekinil trgovinske tokove in tako dušil tudi proizvodne obrate v ZDA. Presenetilo jih je tudi, da resno misli z izgonom na milijone migrantov, ki so skrbeli za gladko delovanje ameriških kuhinj, hotelov in kmetij, in da Musku, najbogatejšemu človeku na Zemlji, dovoli zmasakrirati javno upravo, odpustiti na tisoče uslužbencev in zamrzniti milijarde javnega denarja. S tem še najbolj škodi ameriškim podjetjem, katerih vloge uradnim organom se ne rešujejo več in ki jim zvezna vlada ne plačuje več izstavljenih računov.

Kjer je ravno še vladal razum, zdaj prevladuje ideologija, kar je veljalo za zanesljivo, zdaj pretresa kaos. Gospodarstvo je prej zanesljivo raslo, zdaj pa območna centralna banka v Atlanti za prve letošnje četrtletje napoveduje primanjkljaj v višini 2,4 odstotka. Predsednik zdaj ne izključuje več možnosti, da bi država lahko zdrsnila v recesijo, to je dolgotrajnejše gospodarsko ohlajanje; torej bodo morda imeli trumpcesijo namesto trumponomike.

Pod Bidnom je brezposelnost upadla na 3,4 odstotka, kar je najnižja raven v zadnjih 54 letih. Zasebna poraba ni poznala meja.

Pod Trumpovim predhodnikom Joejem Bidnom so državne milijarde deževale predvsem za zelene projekte, gradbena dovoljenja in velike državne razpise. Brezposelnost je upadla na 3,4 odstotka, kolikor je dosegla februarja 2023, kar je najnižja raven v zadnjih 54 letih. Zasebna poraba ni poznala meja. Podjetja z vsega sveta so se odločala za naložbe in gradnjo tovarn v ZDA, evropski gospodarstveniki so to lahko samo zavistno opazovali. ZDA so se zagnale z Bidnovim milijarde težkim programom naložb in si hitreje kot druge države opomogle zaradi posledic koronavirusne pandemije. Veljale so skorajda za obljubljeno deželo. Odkar vlada Trump, pa prej spominjajo na ekonomske vice.

Tega se zdaj že zaveda tudi večina Američanov. V raziskavi javnega mnenja, ki jo je naročila televizijska mreža CNN, je 56 odstotkov vprašanih priznalo, da odklanjajo Trumpovo gospodarsko politiko. Takšna skeptičnost ni vladala niti med njegovim prvim mandatom. Hkrati je upadlo tudi zadovoljstvo ljudi z gospodarstvom in s tem veselje do potrošnje. Obroki za hišo, nov avtomobil in kreditne kartice tako privijajo ljudi, da se ponekod že pritožujejo zaradi plačilne nezmožnosti ali nepripravljenosti odplačevati, kar dolgujejo. Število gradbenih dovoljenj se je skrčilo podobno kot vloge industrije. Vztrajno pa raste en podatek: pričakovanja glede inflacije.

Povprečni, navadni ameriški porabniki slutijo, da bodo na koncu oni morali vse plačati – v obliki naraščajočih cen, torej inflacije. Povprečno ameriško gospodinjstvo lahko računa z do 2000 dolarjev dodatnih stroškov na leto že samo zaradi Trumpovih carin, nakazujejo raziskave. Tudi to bi lahko v Američanih ubilo veselje do križarjenj in obiska zabaviščnih parkov, novega avtomobila, kupljenega s posojilom, kaj šele lastnega doma. Od te porabe je odvisno skoraj sedem desetin ameriškega bruto domačega proizvoda, kar je več kot v večini gospodarsko razvitih državah.

Ameriko ženeta upanje na prihodnost in brezmejni optimizem ljudi in podjetij, ameriške sanje. A po teh sanjah so se najbrž že prebudili.

Prav mogoče je, trenutno celo verjetno, da se vse to ne bo stopnjevalo le v ameriško recesijo, temveč v globalno gospodarsko krizo, napoveduje Desmond Lachman, ekonomist s konservativnega in doslej izrazito Trumpu naklonjenega instituta American Enterprise Institute. Do 40 odstotkov prihodkov 500 največjih ameriških družb je namreč odvisno od povpraševanja iz tujine, tam pa so se na Trumpove carine odzvali s svojimi dodatnimi dajatvami in se je zato začela trgovinska vojna. Poleg tega svetovna delitev dela, imenovana globalizacija, kljub vsem kritikam še vedno pomeni presneto učinkovit sistem, ki pa ga Trump očitno želi uničiti. Lachman ni skoparil z besedami, nato pa zaključil: »Vse nakazuje, da se bo končalo s solzami.«

Ali se največje gospodarstvo na svetu pripravlja na harakiri in grozi, da bo s seboj potegnilo pol sveta?

Trumpova pot je še posebej škodljiva za trgovinsko politiko. Predsednik je pred dvema tednoma objavil, da bodo 25-odstotne carine na vse blago iz Kanade in Mehike začele veljati takoj in da ni prostora za pogajanja, ker sta državi v boju proti nezakonitemu priseljevanju in tihotapljenju mamil storili veliko premalo. Poleg tega se je svet predolgo mastil na ameriški račun, njegova domovina pa od tega ni imela nič, je Trump izjavil v kongresu.

Že po desetih dnevih Trumpovih carinskih napovedi so podjetja izgubila štiri bilijone dolarjev borzne vrednosti.

Ko sta on in njegov trgovinski minister prejela nekaj besnih klicev direktorjev treh največjih ameriških proizvajalcev avtomobilov, ko so trgi nazadovali in so kritične besede izrekli celo konservativni senatorji, so v ameriški vladi začeli omenjati izjeme. Vendar Trumpu to ni preprečilo, da ne bi napovedal novih dajatev na jeklo in aluminij – kar je spet spodbudilo EU, da je odgovorila s svojimi carinami, Trump pa je nato zagrozil z 200-odstotnim dodatkom na evropsko vino.

Po telefonskem pogovoru z mehiško predsednico Claudio Sheinbaum so južni sosedi končno preložili carine za mesec dni, nekaj dni pozneje pa je Trump javnost obvestil, da ta odpustek velja tudi za severno sosedo Kanado, če blago spada v okvir severnoameriškega sporazuma o svobodni trgovini. A ko je predvsem kanadska provinca Ontario Trumpu odgovorila z ostrimi protiukrepi in nekaj časa celo grozila, da bo izvoz elektrike v tri ameriške zvezne države podražila za četrtino, je Trump kanadsko jeklo in aluminij obremenil z zvišanjem carine za dvakrat. No, nekaj ur pozneje je grožnjo vzel nazaj, kar je kupce in vlagatelje spravilo v samo še večjo negotovost. Posledica: po desetih dnevih Trumpovih carinskih napovedi so podjetja izgubila štiri bilijone dolarjev borzne vrednosti, kar se odraža v pokojninskih skladih milijonov ameriških državljanov.

Trump mora nujno narediti popoln obrat, komentira ekonomist Lachman, in se gospodarsko politično zasukati za 180 stopinj, preden bo zapravil vse zaupanje. Že zdaj bo komaj še mogoče nadzorovati dolgoročne posledice – možnosti so slabe. Vse namreč kaže, da je predsednik ujetnik lastnih obljub. Potrebuje prihodke napovedanih carin, vsaj na papirju, da bi skozi parlament spravil veliko davčno reformo, ki jo je obljubljal med predvolilnim bojem. Davkoplačevalce naj bi v prihodnjih letih razbremenil kar za do enajst bilijonov dolarjev, in sicer predvsem koncerne in največje zaslužkarje. Tako bi bili na boljšem podjetja in zaposleni, gospodarstvo pa bi oživelo.

Strokovnjaki dvomijo, da se bo to dobro izšlo, predvsem ker bi Trumpove namere občutno povečale že tako ali tako nezdravo visoko zadolžitev ZDA. Ni zanemarljivo, da takšni predlogi spravljajo ob živce tudi najbolj zadolževanju naklonjene demokrate. Država ima že zdaj več kot 36 bilijonov dolarjev dolga, kar pomeni skoraj 125 odstotkov bruto domačega proizvoda. Za primerjavo: nemške obveznosti znašajo okoli 63 odstotkov BDP.

Trump si je samovoljno zamislil, da bodo največje ameriške trgovinske partnerice – Kitajska, Evropa, Kanada in Mehika – z dodatnimi carinami zakrpale proračunske luknje. Že zdaj je Trump uvedel več in višje mejne davčne stopnje kot v svojem prvem mandatu. Predsednik jih razume kot nekakšno vstopnino na njegovo ekonomsko zabavo, seveda največjo in najboljšo, kar jih je svet videl. Kdor ni pripravljen seči v žep, meni Trump, naj svoje tovarne preseli v ZDA.

Trumpu očitno uspeva odmisliti, da so dobavne verige danes veliko bolj zapletene in mednarodno prepletene, kolikor daleč sega njegovo ekonomsko obzorje, in da je za proizvodnjo ameriškega avtomobila ali telefona treba imeti polizdelke, surovine, celo tehnološko znanje, ki trenutno na ameriških tleh sploh niso na voljo, in da kljub vsemu nikoli ne bo smiselno pridelovati banan v ZDA, kot se je izrazil neki ameriški direktor. Po krajšem prilagoditvenem obdobju bo spet vse v redu, je prepričan Trump, in Amerika bo spet velika.

Streznila se je tudi kriptovalutna panoga, katere vlagatelji, kot je ameriški milijarder Marc Andreessen, so Trumpu z milijonskimi donacijami pomagali k zmagi. Obljubil je, da bodo ZDA postale svetovna prestolnica kriptovalut, in po njegovi izvolitvi je bitcoin prvič prebil magično mejo sto tisoč dolarjev. Od začetka leta se je menjalni tečaj sicer znižal za 13 odstotkov in se približuje meji 80.000 dolarjev.

V Ovalni pisarni kroži zamisel, ki je tako radikalna, da bi finančni svet lahko pahnila v kaos. Gre za spisan dokument, ki se imenuje Sporazum iz Mar-a-Laga.

Trump je z odlokom zrahljal pravila v panogi in napovedal nacionalno kriptorezervno valuto, vendar strokovnjaki to potezo ocenjujejo za slabo. Trumpova kriptopolitika je na majavih temeljih, je poudaril Pierre Georg, sovoditelj središča Blockchain Center raziskovalno-poslovne šole Frankfurt School. Njegove napovedi so zmedene, predvsem pa kontraproduktivne. »Če bo Trump sprostil pravila za naložbe v kriptovalute, bi to lahko prineslo še hujša nihanja tečajev,« je opozoril Georg. »To prave vlagatelje prej odvrača.« Že zdaj panoga s pogostimi škandali skrbi za nenaklonjeno poročanje.

Adam Posen, vodja gospodarsko liberalnega Petersonovega inštituta za mednarodno ekonomiko v Washingtonu, novi ameriški vladi očita, da zanemarja dolgoročne posledice svoje radikalne politike.

Noče še napovedovati krize, saj naj bi bilo ameriško gospodarstvo kljub vsemu dovolj čilo, a celo če odmisli zmedeno carinsko politiko, meni Posen, bi nas moralo pošteno skrbeti za ameriško gospodarstvo. Razlog je Trumpovo strogo ravnanje s priseljenci, kar bi lahko neposredno vplivalo na trg z delovno silo, saj se nekatere dejavnosti preprosto ne splačajo več brez poceni delovne sile.

In potem je tu seveda še Elon Musk, ki s svojo službo za vladno učinkovitost krni tudi nujne, produktivne dele vladnega aparata, kot je komentiral Posen. Služba na primer posega v energetsko mrežo, nadzor nad jedrsko energijo in v okoljsko agencijo, v ministrstvo za veterane. »Vse te službe so neposredno pripomogle k rasti ameriškega gospodarstva. Če bi jih rezali ali odpravili, bo to imelo občutne posledice.« Posen je dodal, da se jim v Beli hiši očitno niti sanja ne o tem in se raje zanašajo, da bodo zvezne rezerve kmalu posredovale, znižale obrestne mere in s tem spodbudile kreditiranje, obsežna davčna reforma pa bo spet pomirila trge. In vrnila se bo rast, večja in bolj dobičkonosna kot kdaj prej.

Posen svari pred takšno stavo, predvsem, ker bo Trump prej ali slej moral narediti velike reze v socialnem zavarovanju in zdravstvenih shemah Medicare ter Medicaid, da bi izravnal ogromen izpad davčnih prilivov. Vendar bo to še poslabšalo neenakost in zožilo možnosti za vzpon po družbeni lestvici. Tako bodo ZDA manj zanimive za podjetja, ki bi rada vlagala, in tako bi lahko ostalo desetletja. »To je noro, popolnoma noro.«

Za nameček morda Trump razmišlja še o nečem veliko bolj tveganem. V Ovalni pisarni namreč kroži zamisel, ki je tako radikalna, da bi finančni svet lahko pahnila v kaos: to je sporazum iz Mar-a-Laga.

Država se običajno zadolži z izdajo obveznic, ki jih po določenem času poplača z obrestmi. V tako imenovanem Sporazumu Mar-a-Lago, ki so ga poimenovali po predsednikovi floridski rezidenci, pa je na prvem mestu načelo Najprej Amerika. ZDA hočejo druge države in centralne banke, ki imajo v lasti ameriške državne obveznice, prisiliti, da bi jih zamenjale za brezobrestne obveznice s stoletno dospelostjo. Kot nagrado za brezobrestno posojilo Američanom pa bi lahko smuknile pod ameriški jedrski varnostni ščit. Če bodo ponudbo zavrnile, ne morejo računati na to zaščito.

Za visoko zadolžene ZDA bi takšen dogovor imel seveda velike prednosti.

Trump bi lahko zmanjšal breme obresti in lažje financiral znižanje davkov. Zvezne rezerve bi pridobile nekaj manevrskega prostora za znižanje referenčnih obrestnih mer, da bi dolar izgubil malo vrednosti v primerjavi z evrom, ameriški izdelki bi se na svetovnem trgu pocenili in tako postali privlačnejši. V sanjskem predsednikovem svetu bi ameriške zaveznice financirale njegov vzpon.

Za upnice pa bi bila to skorajda razlastitev, je opozoril Edgar Walk, glavni ekonomist v podjetju za upravljanje premoženja Metzler Asset Management. Omenil je celo izsiljevanje v mafijskem slogu – navsezadnje je večina tujih vlad, ki so Washingtonu velikodušno posojale denar, vojaško odvisna od njega, sploh Evropa.

Borza se ruši, konjunktura peša: nobenega dvoma ni več, da Donald Trump in Elon Musk pospešeno spodkopavata najuspešnejše gospodarstvo na svetu.

Na kocki bi se znašla desetletja stara ureditev na finančnem trgu, na katerem ameriške državne obveznice veljajo za najvarnejšo naložbo sploh. Kdo bi sploh še kupoval nove ameriške dolžniške papirje, če bi se moral odpovedati obrestim in se bati, da bo žrtev političnega izsiljevanja? Že države bi to težko pojasnile svojim davkoplačevalcem, poklicni vlagatelji pa bi svoj denar raje vlagali v zlato ali evropske vrednostne papirje.

Doslej so vlagateljski skladi, pokojninske družbe, države in zasebni vlagatelji v ameriške državne obveznice vložili milijarde, in sicer na podlagi tega, da največje gospodarstvo na svetu vedno zanesljivo izplačuje obresti in glavnico svojih dolžniških papirjev, poleg tega pa spoštuje zakon in red. Ta zanesljivost je po drugi svetovni vojni ZDA omogočila, da so se povzpele v nesporno največjo politično in gospodarsko velesilo na svetu. Če bodo dogovor iz Mar-a-Laga dejansko uresničili, je komentiral Mark Sobel iz britanskega možganskega trusta Omfif, bo svet izgubil zaupanje v ZDA kot zanesljivo partnerico.

Te možnosti še ni mogoče izključiti. Zamisel je junija lani objavil madžarsko-ameriški ekonomist Zoltan Pozsar. Novembra je finančni menedžer Stephen Miran ta koncept še podrobneje razčlenil v eseju o prestrukturiranju globalnega trgovinskega sistema. Miran in ameriški finančni minister Scott Bessent sta dobra znanca, poleg tega je Trumpov prvi kandidat za položaj vodja sveta ekonomskih svetovalcev, ki predsedniku svetuje v gospodarskih vprašanjih.

Pri Trumpu moramo biti pripravljeni na vse, opozarja Desmond Lachman, konservativni ekonomist. V nasprotju s prvim mandatom v kabinetu Trumpa 2.0 ni več osebe, ki bi pravočasno pritisnila na zavoro. Trump se je tokrat obdal s samimi kimavci, tako da v svoji bližini nima nobenega logično in razumno razmišljujočega človeka, temveč le ideologe, pripravljene na vse.

Predsednik zato ni le nepredvidljiv, kar se tiče gospodarstva, temveč predvsem nevaren. 

© 2025 Der Spiegel