Je res, da je mir v Ukrajini in Evropski uniji mogoče doseči le z oboroževanjem?

Enajstega marca je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen nagovorila evropski parlament. Ta govor naj bi Evropsko unijo »vrnil v središče sveta«, v resnici pa je bil to odgovor na napovedi ameriškega predsednika Donalda Trumpa o prenehanju vojaškega sodelovanja z državami EU, pa tudi odgovor na ameriško koketiranje z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. »Mir ni več samoumeven, soočamo se s krizo evropske varnosti,« je Ursula von der Leyen dejala poslancem. »To je trenutek za mir z močjo. To je čas za skupno obrambo.«

Predsednica Evropske komisije ni govorila na pamet. V začetku meseca so se politiki dogovorili za drastično povečanje obrambnih proračunov evropskih držav. »Po koncu druge svetovne vojne so nekateri verjeli, da bi se lahko Rusija vključila v evropsko gospodarsko in varnostno strukturo. Drugi so upali, da se lahko v nedogled zanesemo na zaščito ZDA,« je dejala predsednica in dodala, da so evropske države obrambne izdatke po koncu hladne vojne znižale za več kot polovico. Zdaj naj bi prišlo do spremembe. »Čas iluzij je mimo. Evropa mora prevzeti večjo odgovornost za lastno obrambo. Ne v neki oddaljeni prihodnosti, temveč že danes. Ne s postopnimi koraki, temveč s pogumom, ki ga zahtevajo razmere. Potrebujemo skokovit napredek v evropski obrambi. In potrebujemo ga zdaj.«

S številkami to pomeni 800 milijard evrov denarja za oboroževanje v naslednjih štirih letih, pomeni okoli tri odstotka BDP posameznih držav za nakup orožja, pomeni 150 milijard evrov posojil državam za nakupe orožja. »Želim si, da bi živeli v mirnejših časih,« je govor sklenila predsednica komisije. »Čas je, da oblikujemo evropsko obrambno unijo, ki bo z enotnostjo in močjo zagotavljala mir na naši celini. To je trenutek za Evropo. In Evropa se bo odzvala.«

Osemsto milijard evrov je imaginarna številka, saj za njo ne stojijo analize, ne izraža nobenih realnih potreb.

Realpolitični koncept »mir z močjo«, ali bolje mir z orožjem, z vojaško silo, ki ga je omenjala Ursula von der Leyen, ni nič novega. S to idejo so se ukvarjali že v antiki, Cicero bi dejal Si vis pacem, para bellum – če želiš mir, se pripravljaj na vojno. Eden izmed največjih zagovornikov te politike je bil ameriški predsednik Ronald Reagan. Zgodovina mu je dala prav, saj so ZDA v hladni vojni zmagale. Lahko pa bi se zgodilo tudi drugače. Vsi nad tem konceptom niso navdušeni, ameriški zgodovinar Andrew Bacevich, avtor knjige Novi ameriški militarizem, bi tako dejal, da »mir z močjo zlahka postane mir z vojno«.

Evropski politiki, uradniki, birokrati zdaj oblikujejo belo knjigo o oboroževanju, uredbe o deležih BDP, potekajo pogajanja o skupnih naročilih, pospešeno se pripravljajo načrti, kako najti 800 milijard evrov. EU je napovedala nov cikel oboroževanja, ta pa se, kot nas uči zgodovina, lahko konča slabo. Kjer je veliko orožja, je veliko možnosti, da se to uporabi.

»Iskanje izhoda v čedalje močnejšem oboroževanju niso prizadevanja za mir, ampak prizadevanja za vojno. Mislim, da prizadevanja za vojno ne bodo pripeljala do miru, niti ne do premirja,« je o tej dilemi v pogovoru za Delo dejal predsednik Slovenije Milan Kučan.

Nemogoča izbira

Profesorica dr. Vlasta Jalušič je ustanoviteljica Mirovnega inštituta in ena izmed največjih poznavalk pomena mirovne politike v modernih družbah. Je v precepu, razdvojena. »Na nič trdnega se ne morem opreti. Vse ’alternative’ in rešitve, ki se ponujajo, so slabe,« je povedala za Mladino. »Načelno lahko nasprotujem vsakemu oboroževanju in imam jasno stališče. A potem bi se morala postaviti tudi na stališče, da oboroženi upor proti okupatorju ni upravičen, in to bi moralo dosledno veljati za vse primere. Za partizane, za Bosno, za Ukrajino, za Palestino … Tega pa ne morem.«

V politiki se za idejami o miru in demokraciji, o varnosti in obrambi, velikokrat skrivajo drugačni interesi. Kakšni so ti, kako se hitro sfižijo, smo spoznali v invazijah ameriške vojske v Iraku in Afganistanu. Vlasta Jalušič še opozarja, da »pri hudih pritiskih za hitro zvišanje obrambnih proračunov ne gre za pomoč Ukrajini in vse, kar iz tega sledi, temveč za izkoriščanje situacije za uvedbo strukturnih sprememb v ekonomsko-socialnih sestavih držav EU s katastrofalnimi posledicami. Pax americana, če se bo zgodil, bo nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. To kaže trumpovski biznis pristop, ko ZDA v zameno za kvazivarnostna jamstva hočejo dostop do naravnih bogastev. To se ravnokar ponavlja v Demokratični republiki Kongo, ki ZDA ponuja dostop do redkih mineralov. Od tega bo odvisna prihodnja mednarodna ureditev.«

Osemsto milijard evrov je nepredstavljivo veliko denarja. Slovenska vlada za leto 2025 načrtuje proračun v višini 17,1 milijarde evrov, tolikšni naj bi bili odhodki, prihodkov je 15,2 milijarde. Tako čez prst višina napovedanih obrambnih izdatkov Evropske unije znaša skoraj 50 letnih proračunov Slovenije, znaša štiriletne proračune Evropske unije, slabe triletne proračune Francije, skoraj dva letna proračuna Nemčije … Teh 800 milijard evrov je skorajda toliko, kolikor je znašal evropski načrt za okrevanje, ki naj bi po epidemiji v Evropo prinesel novo rast in zeleni prehod.

Ideja o dodatnih milijardah predvideva, da je danes denarja za orožje premalo. Pogosto je slišati, da v državah Evropske unije ni razvite obrambne industrije, ni tovarn za tanke, ni streliva. Morda je to res, a poraba evropskih držav za oboroževanje se že nekaj časa skokovito povečuje. Po podatkih Mednarodnega inštituta za mirovne raziskave (SIPRI) se je v zadnjih štirih letih dvignila za več kot 30 odstotkov, z 236 milijard evrov v letu 2020 na (ocenjenih) 326 milijard evrov v letu 2024. Skupni obrambni stroški evropskih članic Nata (z Norveško in Veliko Britanijo vred) pa naj bi bili drugi največji na svetu, večji od ruskih, kitajskih, a hkrati manjši od stroškov ZDA.

Mednarodni inštitut za mirovne raziskave je minuli teden objavil poročilo o svetovni trgovini z orožjem. Ugotovitve niso presenetljive. Evropske članice Nata so odvisne od ameriških proizvajalcev orožja. Delež uvoza orožja iz ZDA v evropske članice Nata je v obdobju 2015–2019 pomenil 52 odstotkov, zdaj znaša 64 odstotkov. Hkrati se je skupni uvoz orožja v evropske članice Nata v letih 2015–2019 in 2020-2024 podvojil. Evropa in Ursula von der Leyen napovedujeta okrepitev vojaške industrije, da torej Evropa orožja ne bo več uvažala (iz ZDA), a to se ne bo zgodilo takoj. Wieter Wezeman z inštituta opozarja, da ima »čezatlantski odnos z dobavo orožja globoke korenine. Uvoz iz ZDA se je povečal, evropske države Nata pa imajo skoraj 500 bojnih letal in veliko drugega orožja, ki jih še vedno naročajo pri ZDA.«

Oboroževalna histerija je v interesu tistih članic, ki izdelujejo orožje. Nemčije, Francije, pa tudi Italije in deloma Češke.

Države Evropske unije naj bi sicer v naslednjih letih okrepile sisteme zračne in raketne obrambe, izdelale naj bi nove artilerijske sisteme, se založile s strelivom, raketami, brezpilotnimi letali, zgradile boljše ceste, letališča in pristanišča, kar naj bi izboljšalo vojaško mobilnost, izboljšale naj bi tudi kibernetsko bojevanje in utrdile obrambo na vzhodni meji unije.

Oboroževalna histerija

»Osemsto milijard evrov je imaginarna številka, saj za njo ne stojijo analize, ne odraža nobenih realnih potreb. Določena je bila v času strahu, v prepričanju, da bodo ZDA zdaj zdaj zapustile EU in bo sledil napad Ruske federacije na EU, za kar ne obstajajo nobeni dokazi,« pravi evropski poslanec Vladimir Prebilič, obramboslovec in profesor, ki ne nasprotuje dodatnemu oboroževanju, moti pa ga način, kako je načrtovano. »Ves proces bi moral biti drugačen, v EU imamo 27 obrambnih proračunov, prav toliko različnih vojska, ki med seboj niso integrirane. Ne moremo združiti posameznih enot – recimo slovenske, avstrijske in italijanske vojske – in iz njih ustvariti popolnoma operativno enoto. Članice EU razumejo vojaške enote kot del lastne suverenosti in nacionalnega ponosa. Če me torej sprašujete o boljši poti, bi morali najprej izpeljati proces integracije – interoperabilnosti različnih vojaških enot, nato pa bi naredili temeljito vojaško strateško analizo, kakšno vojsko sploh potrebujemo v 21. stoletju. So to tanki ali letalniki? So to topovi ali kibernetsko vojskovanje? Šele ko bo to dvoje narejeno, bomo vedeli, kaj potrebujemo in koliko bo to stalo.« Potem prihaja najtežji korak, vojske namreč ni brez ljudi. »Evropejce bomo morali prepričati, da je temelj vsake vojske človek – vojak, spopadi se zmagujejo s škornji na zemlji, kot se rado reče. Brez vojakov milijarde ne bodo nič pomagale.«

V tem strahu, oboroževalni histeriji, kot bi dejal Prebilič, je nekaj logike. »Oboroževalna histerija je v interesu tistih članic, ki izdelujejo orožje. Nemčije, Francije, pa tudi Italije in deloma Češke. Te države v oboroževanju ponovno vidijo priložnost za zagon vojaške industrije, s čimer lahko nadomeščajo izpad v avtomobilski industriji. A tudi tukaj je treba vedeti dvoje. Prvič: obrambna industrija ima nizko dodano vrednost. In drugič: vojne se zmagujejo, kot nas je naučila prva svetovna vojna, predvsem s prožnim in robustnim gospodarstvom, ne le s tanki in raketami. Prava varnostna politika se sicer oblikuje s pomočjo diplomacije, z iskanjem novih zavezništev, ne pa z nerealnimi napovedmi o velikih nakupih orožja.«

Odgovor na vprašanje, kako pomagati napadeni Ukrajini, ne da bi se znašli v pasti militarizacije, ni lahek. EU je nastala kot jamstvo miru, kot skupnost držav, ki se je odpovedala vojnam. Ko se začne oboroževalna tekma, se izdatki za vojsko povečujejo, in ko oboroževalna industrija postane primarna industrija nekega okolja, se militarizem razširi v vse pore družbe. Težava načrta evropskih političnih elit je v tem, da nihče ne ve, kaj bo kasneje. Bomo kopičili orožje? Bomo s tanki preganjali podnebne spremembe? Bomo z raketami reševali družbene neenakosti?

Delitev plena

Kulturolog dr. Mitja Velikonja je bil v zadnjih letih velikokrat v Ukrajini, predaval je na univerzah, v improviziranih predavalnicah, z ljudmi se je pogovarjal o vojni. O tem je napisal knjigo Ukrajinske vinjete, ki bo po srbskem prevodu doživela še ameriškega.

Kaj pa zdaj, ko sta se Putin in Trump spajdašila in se je velikoruski militarizem srečal z ameriškim korporativnim neokolonializmom – seveda na račun nemočne Ukrajine?

Velikonja je izredno sočuten človek, zavrača nasilje. Je torej prav, da se je Evropska unija začela oboroževati? »Vsak racionalen človek je glede tega razklan, čudno bi bilo, da ne bi bil. Če bi se toliko naporov, sredstev in pozornosti v celotni zgodovini in sedaj namenilo gojenju kulture miru in sodelovanja, ne pa spodbujanju antagonizmov, bi bil svet drugačen, bogastvo enakopravneje razdeljeno. Zveni utopično, ampak to je edina rešitev za razvoj človeštva, vse ostalo je ’highway to hell’, orožje se mora enkrat porabiti. Ne pozabimo, da so glavni nasprotniki vsake vojskujoče se strani ne tisti na oni strani, ampak mirovniki na svoji strani – tiste najprej utišajo.«

Vojna v Ukrajini se ni zgodila čez noč, sama od sebe. »Ko je govor o Ukrajini, pozabljamo na eno vojno pred tisto, ki jo je sprožil Putin februarja 2014, in potem še ostrejšo osem let kasneje. To je nenapovedana, tiha vojna bogatih proti revnim, sistematična kraja dobesedno vsega bogastva v Ukrajini od ’osamosvojitve’ dalje. Ukrajina je bila že pred Putinovim napadom ena najrevnejših držav v Evropi – zaradi njihovih lastnih oligarhov, lopovov, ki so dobesedno obrali, opustošili z naravnimi viri eno najbogatejših držav v Evropi. Če kje, se je tam videlo, kako je korupcija del sistema, ne pa njegova anomalija. Bogatuni so svojo vojno že dobili, njih videvamo v limuzinah in v nadstandardnih stanovanjih po svetu: od leta 2014 samo sledijo doslej nakradenemu plenu v tujino.«

Po mnenju Mitje Velikonje je tragikomično opazovati, kako so se, tudi v Sloveniji, ljudje, ki naj bi bili levičarji, že leta 2014 postavili na Putinovo velikorusko pozicijo in v imenu upora zoper ameriški imperializem brez refleksije ponavljajo njegovo propagandno retoriko. »Kaj pa zdaj, ko sta se Putin in Trump spajdašila, velikoruski militarizem se je srečal z ameriškim korporativnim neokolonializmom – seveda na račun nemočne Ukrajine? Popolnoma zavožena tranzicija te države je pripeljala do tega, da je postala lahek vojaški plen enega imperializma in lahek gospodarski plen drugega. Naj povem z besedami belgijske politologinje Chantal Mouffe, to je

agonistična rešitev navideznega antagonizma: plena za oba bo dovolj. Preprostim tam živečim ljudem pa bošnjaški ali pa palestinski scenarij.« Velikonja je profesor, pedagog, njegova mala utopija je ta, da bo izobrazba nekoč izboljšala svet, pomembna je vzgoja za mir. »Zahteve po prenehanju oboroževanja morajo sprejeti vse strani. To je politika detanta, ki se lahko doseže le s postopno gradnjo zaupanja na vseh straneh. Globalno rečeno pa je bil svet na začetku 90. bližje, bolj skupaj, kot je zdaj.«

Danes smo od omenjene politike detanta, politike popuščanja napetosti – primer tovrstne politike so razorožitveni sporazumi med Sovjetsko zvezo in ZDA v 70. letih prejšnjega stoletja –, precej oddaljeni. Za Trumpovim razumevanjem Putinovih načrtov se namreč ne skriva želja po prekinitvi ognja, želja po miru in globalnem sodelovanju. V ozadju je razmislek o delitvi plena. In o novih plenih. In s tem vojnah.

Kritiki

Občutek, da vsi evropski politiki, če spregledamo Viktorja Orbána, podpirajo oboroževanje Evrope, je napačen. Vodilni kandidat Levice na zadnjih evropskih volitvah, Avstrijec Walter Baier, je prepričan, da je načrt Ursule von der Leyen katastrofalen. »Evropa se srečuje z resno podnebno krizo. Na milijone ljudi se bori za preživetje, ker so njihove najemnine previsoke. Zato so naložbe zelo potrebne. Evropska unija pa se je, v tem primeru gospa von der Leyen, odločila porabiti 800 milijard evrov za oboroževanje Evrope, kar je velik posel za orožarsko industrijo, vendar to ne prispeva k zagotavljanju varnosti Evropejcev,« je dejal za francoski La Marseillaise.

Tudi Janis Varufakis, ekonomist in finančni minister grške vlade Alexisa Ciprasa, razmišlja podobno. V kolumni, objavljeni pod okriljem Project Syndicate, je zapisal, da so napovedi predsednice evropske komisije metanje peska v oči. »Ali kdo res pričakuje, da bo Francija povečala svoj že tako nevzdržni javnofinančni primanjkljaj, da bi financirala nabavo orožja? Ker Evropa nima institucij za izvajanje vojaškega keynesianizma, se lahko ponovno oboroži le tako, da preusmeri sredstva iz svoje razpadajoče socialne in fizične infrastrukture. Toda to bo Evropo, ki se že spoprijema z nezadovoljstvom prebivalstva, poganjajočim vzponom skrajno desničarskih sil po vsej celini, dodatno oslabilo.« Po Varufakisovem mnenju oboroževanje ne bo pripomoglo k zmagi Ukrajine, »skoraj zagotovo pa bo EU pahnilo še globlje v gospodarsko krizo, ki je temeljni vzrok evropske šibkosti«.

Miru in demokracije ne bomo ubranili, če bomo denar za obrambo jemali od denarja za razvoj in socialno varnost. S tem bomo samo še bolj spodkopali evropski civilizacijski model in Rusiji omogočili, da nas spravi na kolena od znotraj.

Stvar je preprosta. Več denarja za orožje pomeni manj denarja za javne storitve. Ko bo torej v naslednjih mesecih slovenska vlada poskušala opravičiti dodatne stotine milijonov evrov za obrambni proračun, bo morala pojasniti – in s tem bo imela težave –, zakaj ima več denarja za orožje, malo manj pa za socialne in druge javne storitve. Kako bo to izpeljano, še ni jasno, morda bo vlada predlagala rebalans proračuna, morda bo v parlament romal novi zakon o vojaških investicijah. Z izdatki za vojsko bo imela največ težav koalicijska Levica. Zagovarjala bo tezo, da so varnostna infrastruktura nove ceste, bolnišnice in šole, morda bo zahtevala tudi, da naj država odkupi Letališče Jožeta Pučnika, ki je v lasti nemškega podjetja Fraport AG. Danes se sicer zdi, da je Svoboda tej rešitvi deloma naklonjena, vprašanje pa je seveda, ali ji je naklonjen Bruselj.

Dvom Levice ni osamljen. Evropski poslanec Matjaž Nemec (SD), se strinja, da »EU potrebuje več avtonomije in zmanjšanje njene odvisnosti od vprašljivih prijateljev«. Nasprotuje pa, kot je povedal za N1, vehementnim napovedim o oboroževanju. »Brezglavo in rokohitrsko oboroževanje, brez ustreznih investicij v ostale vidike varnosti, kot so socialna, ekonomska, stanovanjska, zdravstvena in okoljska varnost, Evropi ne prinaša več varnosti, ampak v prvi vrsti krepi vojaški industrijski obrat. Tako obsežno oboroževanje, h kateremu pozivajo Ursula von der Leyen in nekateri evropski voditelji, skorajda nujno pomeni ponovno obvezno vojaško služenje, kot tudi krčenje sredstev, denimo pri koheziji in socialnih programih. S tem se ne morem strinjati – ne brez široke javne razprave ter široke javne podpore.«

Kakšna varnost?

Je v času vojne na evropskih mejah pacifizem res nekaj utopičnega? Bi morali, pa četudi s stisnjenimi zobmi, vseeno podpreti oboroževanje? Matjaž Gruden je direktor direktorata Sveta Evrope za demokracijo, po izobrazbi je pravnik, v zadnjih letih kolumnist časnika Večer. Zanj je vprašanje pacifizma moralno načelo.

»To plemenito idejo, idejo za svet brez orožja in vojn, v celoti podpiram, odkar sem začel v mladih letih razmišljati o družbi in svetu okoli sebe. Za mojo generacijo je to obdobje začetka osemdesetih let, ki sta ga logično zaznamovala agonija in kasneje krvavi razpad Jugoslavije, v katerem so Jugoslovanska ’ljudska’ armada in mnogi njeni izpostavljeni voditelji, igrali pomembno vlogo. Pacifizem je v tistem času imel neposredno izvršljivo logiko. Bil je del zavračanja in upora proti avtoritarnosti in naraščajoči surovosti enopartijskega sistema in njegovega oboroženega krila.«

Gruden danes zagovarja koncept demokratične varnosti, idejo, da je dolgotrajen in vzdržen mir mogoče graditi na pravi demokraciji, na spoštovanju človekovih pravic in političnih svoboščin ter socialni varnosti, ki zagotavlja materialne možnosti za zaupanje državljanov v demokracijo. »V teh pogledih je EU in njenim članicam mogoče marsikaj očitati, vsaj nedoslednost in neučinkovitost, pogosto tudi dvoličnost. Tako je EU tudi sama soodgovorna za stanje, v katerem sta njena prihodnost in zagotavljanje miru, ki je njen osnovni cilj, ogrožena.« Demokratična varnost ima svoj antipod, nedemokratično nevarnost, kar je režim Vladimirja Putina. »V tej situaciji pot do trajnega miru zahteva, da odpravimo šlampavost v zagotavljanju demokratične varnosti v Evropi, ne pa da jo vržemo v koruzo in se prepustimo na milost in nemilost režimu ali režimom, ki svoj geostrateški vpliv gradijo na notranji in zunanji agresiji. To, žal, zahteva povečanje obrambnih sposobnosti Evrope. Ne zato, da bi začenjali vojne, ampak da bi ohranili mir, tako da bi od vojnih skušnjav odvrnili tiste, pri katerih je agresija dokazan modus operandi ’reševanja’ odnosov med državami.«

Gruden je kot prepričan pacifist skeptičen tudi do mirovništva. »Pacifizem si z racionalno in konkretno politiko prizadeva za mir in svet brez orožja v realnosti, v kateri živimo, ’mirovništvo’ pa to realnost prilagaja svojim idejam in prepričanjem. Ni Aurelio Juri lahko ’mirovnik’ zato, ker nas Rusija ne ogroža, ampak ’nas Rusija ne ogroža’ zato, da je Aurelio Juri lahko ’mirovnik’.«

A vendar, in to je v razpravi o 800 milijardah evrov zelo pomembno, »miru in demokracije ne bomo ubranili, če bomo denar za obrambo jemali od denarja za razvoj in socialno varnost. S tem bomo samo še bolj spodkopali evropski civilizacijski model in Rusiji omogočili, da nas spravi na kolena od znotraj. Z izkoriščanjem nezadovoljstva in nezaupanja v demokracijo, kar že dolgo in uspešno počne. Oboroževanje ni investicija, ki bi si jo želeli, a obenem lahko prinese keynesijanski stimulus upehani evropski industriji. Verjamem, da je mogoče ustvariti socialno in varnostno varno Evropo. Če si dejansko želimo miru, druge poti ni.«

Strašenje

Grudnovo razmišljanje pa nas pripelje do vprašanja, ali si Evropa res želi miru in ali ni njena želja le omejiti moč Rusije in Amerike. Vedeti je pač treba, da Putin vodi propagandno vojno, Trump pa ne skriva ozemeljskih želja. Amerika je bila vedno imperialistična, a danes je prešla svojo dolgoletno mejo, danes Trump govori o priključevanju celotnih držav. In jim grozi z anektiranjem, sankcijami, če se ne podredijo. Med njimi tudi Danski in Grenlandiji.

A svojo vojno vodi tudi Nato.

Generalni sekretar Nata Mark Rutte je lani decembra, ko krhanje atlantskega mostu še ni bilo tako očitno, dejal, da »ni neposredne vojaške grožnje za naših 32 članic«. Še decembra nas Rusija ni ogrožala. Prosto po Rutteju naj bi bila to posledica »preoblikovanja Nata, ki zagotavlja našo varnost. Povečali smo obrambne izdatke. Pospešili smo inovacije. Imamo več sil v višji stopnji pripravljenosti. Izvajamo večje in pogostejše vojaške vaje. Okrepili smo vojaško prisotnost na vzhodnem krilu. Z vstopom Finske in Švedske imamo več zavezniških držav. Z vsemi temi ukrepi je naše odvračanje učinkovito – za zdaj. A skrbijo me prihodnja leta. Nismo pripravljeni na izzive, ki nas čakajo čez štiri do pet let.«

Kaj se je torej zares spremenilo? Kaj bo nevarnejše čez pet let? Bo Putin vodil agresivnejšo politiko? Bo napadel baltske države? Poljsko? Vsi ti scenariji, ki jih javno preigravajo obveščevalci, generali in sekretarji, so mogoči, lahko se zgodijo, lahko pa ne. Gre za ustvarjanje panike?

Bart Cammaerts je profesor na Londonski šoli za ekonomske in politične vede (LSE). Decembra je objavil krajši prispevek in v njem opozoril, da je širjenje vojne panike povezano s spodbujanjem strahu, ljudje, ki se bojijo, so namreč lažje vodljivi. Mark Rutte je v že omenjenem govoru zažugal takole: »S polno hitrostjo se nam približuje nevarnost. Ne smemo gledati stran. Moramo se soočiti z resnico: kar se dogaja v Ukrajini, se lahko zgodi tudi tukaj.«

»Tako kot pri moralni paniki je tudi vojna panika zasnovana tako, da vpliva na politike in politične odločitve. Strah in panika, ki ju ustvarjajo takšni diskurzi, sta namenjena upravičenju za preusmerjanje sredstev iz izobraževanja, zdravstva in socialnih politik v obrambne izdatke ter za ponovno militarizacijo. Generalni sekretar Nata je jasno priznal, da ni neposredne vojaške grožnje in da večji izdatki za obrambo pomenijo manj sredstev za druge prioritete, vendar mora Nato, če želi preprečiti vojno, porabiti več. Za vse to je treba ustvariti ustrezno podlago – to nalogo opravlja vojna panika,« je o Ruttejevih grožnjah zapisal profesor Cammaerts.

Vprašanje prioritet

Vrnimo se na začetek, k vprašanju orožja in miru. Kdaj je EU sklenila, da bi se morala oborožiti? Takrat, ko je Donald Trump napovedal, da se bodo ameriški vojaki morda umaknili iz Evrope. Trump si izmišljuje dejstva in številke, tudi njega vodi imperialistični premislek, a njegova grobost je razkrila, da Evropa v vseh desetletjih obstoja ni znala oblikovati kaj več od zametka skupne vojske in skupne varnostne politike.

S to tezo se strinja tudi sociolog ddr. Rudi Rizman, ki pravi, da Evropa »žanje tisto, česar ni naredila v pravem času«. Rizman danes, ko je Evropa v stanju med vojno in mirom, pogreša »odsotnost ’strateškega’ razmisleka evropskih in nacionalnih voditeljev o tem, kaj je mogoče z vojno realistično doseči. Še več ’Ukrajin’ in še naprej odrekanje civilizacijskemu ’izumu’, pogajalski alternativi, ki je doslej EU samostojno in geopolitično ni resno uporabila?« EU ne igra nikakršne pogajalske vloge. Pogajanja s Putinom vodi Donald Trump, človek, ki je prepričan, da je bila EU ustanovljena samo zato, da bi izigrala ZDA.

Vsaka politika bi morala upoštevati univerzalna družbena zakona o »nenamernih posledicah« in o »samoizpolnjujoči se napovedi«. Obeh zakonov nemški obrambni minister Boris Pistorius, ki je napovedal, da bo leta 2029 Nemčija pripravljena na vojno, ne pozna.

»Po nepričakovani spremembi ameriške politike, ko je ta z ukrajinske prestopila na Putinovo stran, se je EU znašla v nezavidljivem položaju in začela vleči poteze, ki kažejo na njeno brezupno in porazno obnašanje na geopolitični šahovnici. Za začetek bi bilo dovolj, če bi poznala nekaj lekcij o zadnjih spoznanjih pokojnega Henryja Kissingerja o tem, kako ravnati z Rusijo, ali še bolj zgodnjih in kritičnih spoznanjih legendarnega ameriškega diplomata Georgea Kennana.« Kennan je bil znan po teoriji zadržanosti, po ideji, da bi morale ZDA pustiti Sovjetsko zvezo, da propade sama od sebe, kar se je res zgodilo. Že leta 1997 je opozarjal, da bi bila širitev Nata v Vzhodno Evropo »najusodnejša napaka ameriške politike v celotnem obdobju po hladni vojni«.

Rudi Rizman še poudarja, da pri premisleku o oboroževanju, pri premisleku o vlogi ZDA, Rusije in Ukrajine, ne smemo mimo opozoril staroste ameriške sociologije Roberta Mertona. »Vsaka politika bi morala pri svojih odločitvah upoštevati dva univerzalna družbena zakona: enega o ’nenamernih posledicah’ in drugega o ’samoizpolnjujoči se napovedi’. Teh dveh zakonov nemški obrambni minister Boris Pistorius – pri tem ni edini v evropski in svetovni politiki, s Putinom in Trumpom vred –, ki je napovedal, da bo leta 2029 Nemčija pripravljena na vojno, gotovo ne pozna. Ni treba dosti ugibati, kam to pelje Evropo in svet glede na naravo vojne, ki je vedno igra ničelne vsote. Ta bo imela za posledico, da se bo morala EU odreči sama sebi oziroma svojim ustanovitvenim vrednotam, socialni državi in miru. Ali ima EU za to mandat evropskih državljanov?«

Prav te dni je ruski vojski uspelo osvojiti regijo Kursk, ki so jo zasedali ukrajinski vojaki. Ukrajina potrebuje pomoč, potrebuje orožje, potrebuje diplomatsko podporo. Mir, ki ga kujeta Trump in Putin, bo mir po njunih pogojih. In Evropa? Napovedi o 800 milijardah evrov lahko razumemo kot obliko pritiska na Donalda Trumpa, kot poskus poenotenja Evropske unije. Kar je dobro. A orožje je vseeno orožje. Prihodnjemu nemškemu kanclerju Friedrichu Merzu je v torek uspel veliki met, zgodil se je »prvi pomembni korak k novi evropski obrambni skupnosti«. Nemški parlament je podprl njegov načrt o rahljanju ustavnih finančnih pravil, ki so omejevala zadolževanje. Nemčija bo tako dodatnih 500 milijard evrov namenila za krepitev obrambnih zmogljivosti, del tega denarja pa bo šel za infrastrukturo in podnebne ukrepe. Merzev paket bo povečal strukturni primanjkljaj, nekaj, kar se je še pred meseci zdelo nemogoče.

Prioritete so torej jasne. Ko gre za orožje, so lahko fiskalna pravila razrahljana, ko gre za socialne politike, pa ne.