Zakaj bi raje podprli oboroževanje kot mir?

So v času, ko se zavoljo domnevnih varnostnih groženj v laični javnosti in politiki krepijo pozivi h krepitvi obrambnih sposobnosti države in večjim vlaganjem v oboroževanje in vojaško urjenje, ideje o miroljubni politiki naivne in utopične? Ali pa zmoreta pacifistična teorija in praksa izrisati realistično, moralno sprejemljivo alternativo vojni kot instituciji, ki se je v dolgih stoletjih – pri čemer nosi del krivde tudi filozofska tradicija, ki je vojne ves ta čas voljno legitimirala in normalizirala – trdno zasidrala v političnem, ekonomskem in pravnem (pod)sistemu, pa tudi v kulturnih vzorcih in popularnem imaginariju?

Koliko bolj je zaradi ruske agresije na Ukrajino in domnevnih Putinovih ozemeljskih apetitov ogrožena varnost prebivalcev držav Evropske unije, navadni smrtniki brez dostopa do obveščevalnih podatkov in varnostnih analiz tako čez palec težko ocenimo. Vojaškim in varnostnim strokovnjakom, ki nas prepričujejo, da se je ta izjemno poslabšala, pa zaradi navzkrižja interesov tudi težko zaupamo. Če bosta Putin in Rusija, kot trenutno kaže, za agresijo nagrajena namesto kaznovana, bo to gotovo napačno sporočilo in zgled drugim državam s podobnimi apetiti po ozemlju ali geostrateškem vplivu. Kot je napačna spodbuda tudi grenko spoznanje, da so za svetovni mir pristojne mednarodne ustanove ob ruski agresiji na Ukrajino in izraelskem pogromu nad Palestinci v Gazi povsem odpovedale in da nas lahko po vrnitvi v hobbesovsko naravno stanje namesto mednarodnega prava in obvezujočih dogovorov zaščiti le še gola vojaška sila.

Pa vendar, preden se na vrat na nos zapodimo v zapravljanje stotin milijonov evrov za železje, ki bo v naslednjih letih najverjetneje počasi rjavelo in propadalo, si priznajmo, da je v tej enačbi preveč neznank, da bi bila rešljiva brez ostanka.

Kar v nasprotju s temi špekulacijami trdno vemo, je, da je miroljubno reševanje sporov vedno sprejemljivejše kot njihovo reševanje s silo. Miroljubna zunanja politika je tudi moralni in politični in ne le ustavni imperativ. Pacifizem, načelno nasprotovanje vojskam in vojnam, ima res pridih naivnosti in celo med filozofi redke zaveznike. Vendar pa je pacifizem na slabem glasu po krivici. V nasprotju z militarizmom, ki je dobil preveč priložnosti – in jih vse po vrsti zapravil –, pacifizem namreč sploh še ni dobil prave priložnosti, da bi se izkazal.

Pacifisti so različnih barv in okusov. Vsem pa je skupno, da vojnam odrekajo sleherno instrumentalno vrednost – te niso učinkovito in zanesljivo, še manj pa smotrno sredstvo ne za uveljavljanje nacionalnih interesov posameznih držav, kot zmotno verjamejo politični realisti, in ne za uveljavljanje pravičnosti ali morale, kot zmotno dokazujejo teoretiki pravične vojne. Če vojna v nobenem primeru ne more biti pravična, če je v realnosti le redko taka ali pa če ob vsakokratnem poglabljanju sporov in rožljanju z orožjem nikoli ne moremo z gotovostjo reči, ali bo vojna, za katero nas poskuša navdušiti državno vodstvo, pravična, tudi priprave na vojno, kar oboroževanje v svojem jedru je, težko moralno upravičimo. Da se z nakupi orožja in vojaške opreme ter zviševanjem izdatkov za usposabljanje pripravljamo izključno na pravično vojno, se sicer lepo sliši, a s takim izgovorom so oboroževanje opravičevali že od pamtiveka, pa je kljub temu neovrgljivo zgodovinsko dejstvo, da je bila velika večina vojn v zgodovini človeštva krivičnih oziroma moralno nedopustnih. Kot se lepo sliši, da z oboroževanjem, krepitvijo vojske, vojaškim usposabljanjem, nakupi najsodobnejšega in najbolj uničujočega orožja in urjenjem odločnosti, da ga po potrebi uporabimo, vojno grožnjo odvračamo in ne povečujemo. Če o čem, nas dolga in krvava zgodovina človeštva uči ravno o nasprotnem.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>