»Razrast štajerskega hitlerizma je omogočila etablirana katoliška politika«

KOMENTAR DNEVA

"Pri štajerskem hitlerizmu gre za naklonjenost posameznikov politiki nacistične Nemčije, ki je po anšlusu preraščala v množično psihozo, ne pa tudi za njihovo organizirano politično delovanje v nacistični stranki. Štajerska in okolica Maribora sta bili pred drugo svetovno vojno ena najrevnejših slovenskih pokrajin. Tako je bilo še iz časa Avstro-Ogrske, ko so urbani centri, ki so se postopno industrializirali, v svoji okolici ustvarjali bazene revščine kot vire poceni delovne sile. Za potrebe avstrijskega Gradca in okolice je bil (in je danes spet) tak bazen revne delovne sile širši mariborski prostor. Večinoma je bilo to bajtarsko prebivalstvo, ki ga je prevzela Hitlerjeva socialna politika, o kateri so ljudje slišali iz ust sezonskih delavcev in nemške narodne manjšine, ki je imela na Štajerskem tudi po prvi svetovni vojni približno 40 odstotkov gospodarske pobude. Bajtarji so bili zato v pogojih svetovne gospodarske krize mnogokrat usodno ekonomsko odvisni od nemških delodajalcev, hkrati so bile slovenske stranke gluhe za vprašanje njihovega socialnega položaja, saj so se med vojnama ukvarjale predvsem z – za bajtarje irelevantno – nacionalno emancipacijo Slovencev."

"Razrast štajerskega hitlerizma je v desetletju pred drugo vojno znatno omogočila etablirana katoliška politika, ki je v tem času videla svojega glavnega antagonista v ilegalnem komunizmu zaradi njegove zahteve po socialni enakosti. Ko je postalo jasno, da se bo revno štajersko prebivalstvo vnelo ali za hitlerizem ali komunizem, je Anton Korošec izbral prvega, kar se je skladalo z jugoslovansko politiko približevanja nemškemu rajhu. Kljub terorju je naklonjenost ali vsaj tiha privolitev štajerskega prebivalstva in zlasti Mariborčanov za priključitev nemškemu rajhu ostajala tudi po nacistični okupaciji ter se začela prvič resno krhati šele po padcu Pohorskega bataljona januarja 1943."

"Danes lahko raziskujemo pojav štajerskega hitlerizma, ker je bil v prvi jugoslovanski državi prepovedan in zato kazensko preganjan. Lahko pa se vprašamo, zakaj je bilo treba čakati do leta 2020, da sem več kot 150 kazenskih spisov združila v knjigo. Odgovor se skriva v značaju nacionalnih zgodovin, ki zatemnjujejo svoje patologije, in v prizadevanju povojne oblasti po čim tesnejši pritegnitvi drugega največjega slovenskega mesta tako v nacionalno kot državno socialistično skupnost. V Mariboru je bil oblikovan močen industrijski center, ki je posesal nekdanje okoliško bajtarsko prebivalstvo in ga pretvoril v industrijsko delovno delo. Po državni osamosvojitvi so tovarne propadle, danes Maribor izgublja še zadnje sledi nekdanje povezanosti. Zadnjih 30 let goji mesto globoko zamero do slovenske države, ki ni zmogla podpreti njegovega razvoja. Več kot 20 tisoč ljudi hodi na delo v Avstrijo. Ni treba veliko domišljije za sklep, da bo Maribor v prihajajočih političnih in družbenih perturbacijah spet točka nacionalne dezintegracije slovenske skupnosti."

(Zgodovinarka dr. Mateja Ratej v intervjuju za MMC RTV Slovenija o zgodovini štajerskega hitlerizma)