Ime česa je brutalnost

Poskus utišanja kritičnih glasov 

Satiričen zapis, v časopisu Delo ga je objavil upokojeni novinar Boris Šuligoj, hudomušno obravnava Janševo pobudo za referendum o dodatkih k pokojninam zaslužnih kulturnikov. Vključuje provokativno vprašanje in izpeljavo, ali bi si takšen dodatek danes zaslužil veliki France Prešeren in jasno namiguje, da za predlagatelje referenduma najbrž ne.

»Na svetovni dan poezije se vendarle moramo vprašati, ali bi vsem znani France iz Vrbe dobil dodatek k pokojnini, če bi (dovolimo si vsaj na pesniške dni nekaj pevske svobode) naneslo, da bi se recimo prihodnje leto upokojil. Ne bi dobil dodatka! Možakar sploh ni pisal pesmic poklicno, ampak kot espe, sam je priznal, da je slep, ker se ukvarja s petjem, površno je opravljal tudi svojo odvetniško prakso in veliko zaslužka zapil. Ves čas je živel v svojem gradu, zdaj pa naj bi ga na stara leta podpirali še z lepo pokojnino. Še en privilegirani parazit, ki bi odžiral penzije revežem.«

Boris Šuligoj,
upokojeni novinar

Jedka satira v odlomku deluje kot oster komentar, v katerem se pisec poigrava z ironijo in pretiravanjem, s čimer želi izpostaviti absurdnost aktualne politične kampanje stranke SDS: »Na svetovni dan poezije se vendarle moramo vprašati, ali bi vsem znani France iz Vrbe dobil dodatek k pokojnini, če bi (dovolimo si vsaj na pesniške dni nekaj pevske svobode) naneslo, da bi se recimo prihodnje leto upokojil. Ne bi dobil dodatka! Možakar sploh ni pisal pesmic poklicno, ampak kot espe, sam je priznal, da je slep, ker se ukvarja s petjem, površno je opravljal tudi svojo odvetniško prakso in veliko zaslužka zapil. Ves čas je živel v svojem gradu, zdaj pa naj bi ga na stara leta podpirali še z lepo pokojnino. Še en privilegirani parazit, ki bi odžiral penzije revežem.«

Okrepiti nezadovoljstvo

Avtor satire postavlja nacionalnega pesnika in simbol slovenske kulture v fiktivni kontekst upokojitve, nato pa z uporabo sarkazma in smešenja zmanjšuje Prešernov kulturni pomen. Prikazuje ga kot nekoga, ki bi po merilih predlagateljev kampanje verjetno ostal brez ficka in morda zaničevan, vse z namenom, da bi dosegel učinek farsično obarvanega čudenja.

»Ljudje so v strahu, kaj se bo zgodilo, če bo znani Janez Ivan Slovencem zapravil novih 6,6 milijona evrov za svoje dobro počutje. Nič se ne bo zgodilo,« nadaljuje avtor, ko posmehljivo omeni strošek referenduma pri nečem, kar ima očiten taktičen in strateški strankarski cilj. To pa je mobilizirati volivce, oslabiti Golobovo vlado, nadaljevati začeti kulturni boj in vplivati na razpravo o pokojninah.

Z izpostavljanjem domnevnih privilegijev za peščico kulturnikov želi kampanja vzpostaviti še večjo konfliktnost v družbi in odpreti vprašanje pravičnosti celotnega sistema, predvsem pa SDS okrepiti svoj politični položaj pred volitvami z željo, da bi premišljeno izkoristila nezadovoljstvo med upokojenci in hkrati ustvaril vtis, da je edina sila, ki se bori za njihovo dobrobit.

Kako Butalci sejejo sol

Nato Delov satirik nadaljuje z omembo vedno pametnih Butalcev: »Če bo hotel Janez Ivan s somišljeniki resneje prepričati vsaj tiste Butalce, ki sejejo sol, da bi je imeli kaj več v glavi, bo moral na referendum zbobnati vsaj petino slovenskih volivcev, da bo matematično razpoloženim lahko trdil, kako je referendum uspel.«

Demonizacija kulturnikov in umetnikov ni nekaj novega v politični govorici, postaja pa osrednja tarča politične propagande v spektru, ko se poskuša hujskati proti nekakšnim »elitam«, proti katerim se mora ljudstvo upreti in jih prezirati. Takšna dihotomija je klasična za politični populizem povsod, kjer želijo politiki naslikati »privilegirane parazite«, ki nenadoma niso več tajkuni, bogataši ali privilegiranci, temveč tisti sloj v družbi, ki sicer večinoma živi karseda skromno in na robu preživetja.

Tovrstna satira razkriva hkrati globoko iracionalnost kulturnega boja, saj so v njem tarča postali umetniki, kulturniki, pisatelji in pesniki, kar nato razkriva, kako zaničljivo si v SDS predstavljajo vprašanja identitete, vrednot in družbene kohezije. Če kaj, lahko opazimo neskladje med deklarirano narodno zavedno retoriko in zavračanjem kulture in njenim razvrednotenjem, kjer se počez stigmatizira prav kulturne ustvarjalce, saj sploh ni jasno, kaj bi bil kriterij, po katerem bi lahko odbirali tiste »prave« od »nepravih«.

Protislovje demonizacije

Če prav kulturniki skozi stoletja s svojim ustvarjanjem oblikujejo in ohranjajo narodno istovetnost, če pesniki pišejo besedila, ki postanejo himne in pisatelji ustvarjajo zgodbe, ki definirajo kolektivno zavest, potem je demonizacija njihovih potencialnih prihodkov, kar je osnovna gesta referenduma, v sebi protislovna.

Neoliberalna logika, ki poganja tokratne napade na kulturno sfero, temelji na prepričanju, da morajo vsi posamezniki, vključno s kulturnimi ustvarjalci, svojo vrednost dokazati na prostem trgu in kjer državna podpora velja za nepotreben poseg v nekakšen od narave dani red, kjer v hudi konkurenci smejo preživeti le najboljši. Ti so torej po nujnosti tudi najbolj kvalitetni. Spomnimo se Romane Tomc, evroposlanke iz vrst SDS, ki je leta 2020 to povedala zelo naravnost: Modrijani imajo razprodane koncerte, dr. Jože Možina ima razprodano knjigo Slovenski razkol, zato velja, da najboljši res ne rabijo državne pomoči.

Takšno je to naravno stanje: kar se samo proda, je kvalitetno in kulturnik ne rabi nobene podpore. Tovrstna ideologija reducira kulturo na blago, ki mora ustvarjati dobiček in zanika njeno inherentno vrednost kot javno dobrino.

Družbe torej nič ne bogati onkraj merljivih ekonomskih kazalcev, zato morajo pesniki, pisatelji ali umetniki preživeti brez kakršne koli sistemske podpore s strani države. Neoliberalni pristop s tem razkriva svojo protikulturno naravo, saj v resnici služi interesom tržno usmerjenega utilitarizma, ki ga zagovarjajo elite, pogrom proti kulturnikom pa deluje kot priročna dimna zavesa za preusmerjanje pozornosti od neenakosti, ki jih proizvaja sistem.

Brutalno o brutalnosti

V tem duhu moramo tudi razumeti Janšev napad na Mladino, v katerem je ta te dni reagiral na uvodnik Grege Repovža in njegov strah, da nas čakajo štiri leta brutalne desne vlade.

»Brutalno bodo odpravljeni dvojni vatli, nepotrebna ministrstva in birokratske ovire. Trobila kot je @SpletnaMladina, pa bodo na trgu preživela le, če bodo imela dovolj kupcev«.

Janez Janša,
predsednik SDS

Kar velja za kulturo, namreč menda velja tudi za medije, zato bo tednik Mladina preživel le, če bo se bo prodajal, je ostro zapisal šef SDS in brutalno priznal, da bo res ravnal na način, kot sem mu očita: »Brutalno bodo odpravljeni dvojni vatli, nepotrebna ministrstva in birokratske ovire. Trobila kot je @SpletnaMladina, pa bodo na trgu preživela le, če bodo imela dovolj kupcev«.

Jasno je, da je neoliberalna retorika tu uporabljena kot ideološko orožje, s katerim se blati kulturnike, nevladnike, medije ali se poskuša utišati kritične glasove pod pretvezo edino zveličavne ekonomske racionalnosti.

Zdaj torej vemo, ime česa je brutalnost.

**Avtorjev zapis je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**