Mir z orožjem

Ko sem pred zdaj že tremi leti svoj neobjavljen sklop esejev poimenovala Rekviem za staro damo – sem imela v mislih, stari kontinent – Evropo, njeno kulturno dediščino - ki jo je v dolgih stoletjih oblikovala človekova neustavljiva sla po raziskovanju, odkrivanju in ustvarjanju, pa tudi krvavo plačani nauki iz zagrizenih bojev za posest, prevlado, vero, in preživetje v obdobjih epidemij. Pa tudi tisto znano, nič kolikokrat izrečeno zavezo Nikoli več vojne - zaobljubo, ki je desetletja vse od zadnje velike, svetovne vojne odmevala v evropskem prostoru. Porodila se je v glavah tistih njenih voditeljev, ki so tragiko vojne občutili in se zato zavedali, da posledično opustošenje prizadene še nekaj generacij tistih, ki je niso neposredno doživeli.

Človekov um je že zdavnaj obogaten za spoznanja, da rešitve kateregakoli problema med ljudmi – v našem primeru gre za vojne razmere in kako jih končati – ni brez analize problema. Kot posamezniku nič ne pomaga, da si zatiska oči pred resnico in se slepi, se tudi ko gre za skupne probleme, ti v takem primeru samo še stopnjujejo. Tudi navijaštvo za eno ali drugo stran – v tem primeru ukrajinsko ali rusko – nič ne pomaga. Omogoča zgolj praznjenje in morebiti še projekcijo nakopičenih negativnih čustev, kar pa je svetlobna leta daleč od konstruktivnega pristopa k rešitvi. Kot se mora kirurg pred načrtovanim posegom posvetovati še z rentgenologom in anesteziologom, in še s kom, internist najprej z bolnikom in njegovimi bližnjimi osebami, večkrat pa tudi z družinskim zdravnikom, ki je bolnika pred njim dlje časa vodil, morajo tudi tisti, ki vstopajo v mirovne procese, razmišljati v slogu vzrok - posledica. Enako in nepristransko za obe strani. Bistvo vsega je razumevanje motivov in to obeh strani, vsake posebej. Brez tega, in še celo brez poslušanja argumentov z ene in druge strani, mirovnih procesov ne more biti. Vse drugo je prazno zavajanje, govoričenje o miru – kot rečemo s figo v žepu. Sovraštvo in vsa čustva in posledična ravnanja, ki so privedla k oboroženemu spopadu, in se z njim še kopičila – ves posledični bes, jeza, maščevanje morajo biti med iskanjem poti k miru porinjena na stran. Žal, druge poti ni.

Smo zreli za tako razmišljanje? Mi vsi, ki se v naših vsakdanjih življenjih še slišimo ne več, kaj šele da bi se potrudili in razumeli nagibe drug drugega?

Sploh pa, so z veščinami poslušati in razumeti opremljeni politiki, med katerimi jih je, kot se ve, največ takih s potezami narcistične osebnosti?

Kdor si je pred dnevi natančneje ogledal neverbalno in sledil verbalnemu dogajanju v Beli hiši med ukrajinsko in ameriško stranjo, ki je bilo zamišljeno kot prva stopnička k vzpostavitvi miru v Ukrajini, je lahko zaznal, da se je srečanje sfižilo že z neumestno provokativnim vprašanjem gosta Kaj je diplomacija, namenjenega ameriškemu podpredsedniku. In nato še s tezo, ki je zvenela kot žuganje ameriškemu gostitelju v slogu Vi ne razumete, a boste to razumeli, ko boste tudi sami vpleteni v vojno. Seveda se je prostor za pogovor, ki bi vodil k miru, v trenutku zožil. Nihče nikogar ni vrgel iz Ovalne sobane, a govoriti o miru s takimi stališči v ozadju je pač postalo brezpredmetno. Svoje pa je kasneje k temu doprinesla še panično-paranoidna reakcija evropskih voditeljev. Kot bi se nenadoma zavedli, da je cesar nag in da bi lahko postali tarče kritične javnosti – kolikor je te sploh še ostalo.

Prizadevanje za mir je smiselno zlasti, ker nadaljevanje vojne že zdavnaj ni več ne obrambno in ne osvobodilno. Milijoni razseljenih, vsak dan nove množice umrlih mladih ljudi, invalidnih, psihološko in psihosocialno trajno in globoko travmatiziranih oseb vseh starosti, uničeno gospodarstvo, infrastruktura, naravno okolje, visoka stopnja zadolženosti in posledična odvisnost države od »dobrotnikov«, vsa ta dejstva že zdavnaj govorijo o nesmiselnosti nadaljevanja vojne. Trmoglavo vztrajanje v tezi, da je mogoče varnost zagotoviti z več in več orožja, sploh pa obstoječa dvojna merila in neodzivnost na zločinsko početje na drugem koncu, v Gazi in to teh istih politikov, pač kažejo na tisto vrsto zaverovanosti vase, ki je že zdavnaj skregana z realnostjo, in je prav zato prevzela nevarno, samomorilsko držo.

Evropa se je kot nekdanja dolgoletna mirovnica brezglavo pustila ujeti v past sovraštva. In to tiste vrste sovraštva, ki rešitev vidi v najbolj mračnjaškem slikanju nasprotnika - in v posledični nuji po medsebojnem obračunavanju. Pravzaprav je tako stanje tudi sama pomagala zakuhati. In kar je enako hudo – vse, ki so kdaj na to opozorili, je utišala z etiketiranjem, da so rusofili in vse, ki so se zavzemali za mir, za naivneže.

Vedno obstajajo alternative med bojnimi strategijami in diplomatskimi rešitvami sporov, med bitko do zadnjega moža in prizadevanji za prekinitev sovražnosti. Evropa je svojo veliko šolo diplomacije že opravljala v času po dolgoletnih Napoleonovih vojnah na Dunajskem kongresu v letih 1814/15 - v prisotnosti treh velikih mojstrov pogovorov in diplomacije – Francoza Charlesa de Talleyranda, avstrijskega kanclerja Klemensa von Metternicha in ruskega carja Aleksandra Romanova. Tudi od tedaj spoznanja, da so na koncu vsake vojne potrebni kompromisi in da so sklenjene mirovne pogodbe po koncu dolgih in mučnih pogajanj običajno daleč od pričakovane pravičnosti. Žal.

Pa saj so take tudi dileme v naših vsakdanjih življenjih in nastalih medsebojnih zamerah in sporih. Živeti izpolnjeno svoja življenja ali jih zapraviti v večnem kuhanju jeze in nemiru?