Kontrarevolucija

Če bi morali izbrati nekaj, kar lepo ponazarja spremembo kulture v Združenih državah Amerike, bi se morda odločili za serijo Landman, v kateri Billy Bob Thornton igra neprijaznega menedžerja v teksaški naftni industriji – Tommyja Norrisa, redkobesednega moškega v škornjih in kavbojski srajci, ki prvo cigareto prižge še pred prvo jutranjo kavo.

V nekem prizoru se z okoljsko zavedno odvetnico vozi po neskončnih poljih zahodnega Teksasa, na katerih se obračajo ogromne vetrnice. Ko se mlada ženska začne navduševati nad čisto energijo, Norrisa podžge k dolgemu ugovoru. »Se ti sploh sanja, koliko dizla se pokuri, da zmešajo dovolj betona in pridelajo dovolj jekla? In koliko energije je potrebno, da to sranje prepeljejo in nato s 140-metrskim žerjavom sestavijo vetrno turbino?« Težava človeštva niso podnebne spremembe, trdi Norris, temveč to, da bo nekega dne zmanjkalo nafte. »Tistega, kar nas bo pokopalo, bo zmanjkalo, preden bomo našli nadomestilo.«

Še nedavno bi se misel, da bi tipa, kot je Norris, naredili za junaka milijonske filmske produkcije, ki poskuša iz črpanja nafte pričarati zanimivo dejavnost, zdela zelo drzna. Moški, ki ničesar ne sovraži bolj, kot če mora govoriti o svojih čustvih, in ki histerične izpade svoje zelo svetlolase in afektirane bivše žene Angele prenese kot nevihto, ki ji ni mogoče kljubovati, temveč jo je treba samo preživeti.

Landman je premiero v Združenih državah Amerike doživel 17. novembra lani, 12 dni po drugi izvolitvi Donalda Trumpa. Cela vrsta člankov in posnetkov na YouTubu je opozorila na brezupno zastarelo podobo žensk v seriji in čudaške teze o podnebnih spremembah. Gledalcem ni bilo mar.

Landman je postal ena najuspešnejših serij v zgodovini Paramount+, storitve za pretakanje videovsebin, ker je očitno dobro zadel vzdušje v državi, v kateri se celo v liberalnih predmestjih Los Angelesa in Washingtona nihče ne opravičuje zaradi močnega terenskega vozila pred hišo. »Drill, baby, drill« (’Vrtaj, punči, vrtaj’) je bil eden od Trumpovih bojnih klicev med predvolilnim bojem, preden so pred zbranimi privrženci zarohneli motorji njegovega zasebnega reaktivnega letala in se je poklonil tekočemu zlatu v tleh ZDA.

Levemu taboru verjetno nič ni škodilo bolj kot izguba hladnokrvnosti, h kateri vedno spada tudi, da jim ni mar, kaj mislijo drugi.

»Politika je dolvodno od kulture,« se glasi slavni izrek, ki ga pripisujejo Andrewu Breitbartu, ustanovitelju istoimenskega desnega portala. Gre za priljubljen prevod teze italijanskega marksista Antonia Gramscija, ki pravi, da politična moč sledi kulturni hegemoniji. Gramsci je teorijo razvil v zaporniški celici fašističnega Mussolinijevega režima, v zadnjih letih pa je njegove teze oživila ravno ameriška desnica.

Trumpovo zmago 5. novembra lani lahko razlagamo kot posledico nezadovoljstva med Američani zaradi gospodarskih razmer v domovini, kot odraz jeze nad občutno zvišanimi cenami nepremičnin in osnovnih živil. To bi bila lahko navsezadnje klasična marksistična izjava, ki pomeni, da obstoj vpliva na zavedanje. Vendar Gramscijeva teorija pravi, da je moč bistveno bolj zapletena in fluidna ter nastane iz spremembe vzdušja v družbi – v medijih, na univerzah in v kulturi. S tega zornega kota Trumpova zmaga ni le politični rez, temveč kaže tudi kulturni preobrat, ki se je začel davno pred njegovo drugo volilno zmago. Hranila se je tudi iz nasprotovanja levici, ki se dojema kot elitistična, kar je spretno izkoristilo Trumpovo gibanje Make America Great Again (MAGA). Preobrat je še toliko presenetljivejši, ker se je razmerje moči pred komaj nekaj leti zdelo čisto drugačno. Avgusta 2012 je Rod Dreher v časniku American Conservative objavil esej z naslovom Da, levica nadzoruje kulturo. Besedilo, ki je izšlo sredi mandata Baracka Obame, ni bilo nič manj kot razglasitev kapitulacije: »Leva hegemonija ameriške popularne kulture in epistemološkega zapiranja ameriških kulturnikov je odločilni izziv za konservativce,« je zapisal Dreher. »Vendar nimam pojma, kaj lahko ukrenemo proti temu.«

Dreher je opisal občutek, ki je v tistih letih povezoval številne konservativce in ga je bilo mogoče podkrepiti tudi s številkami. Na ameriških elitnih univerzah je število predavateljev, ki so se imeli za konservativne, tako občutno upadlo, da bi skoraj postali ogrožena vrsta. Podobno je bilo v medijih: po neki študiji univerze v Indiani je bilo leta 1971 okoli 26 odstotkov ameriških novinarjev privržencev republikancev. Leta 2013 – torej dolgo pred Trumpovim prvim mandatom – je ta delež upadel na pičlega 7,1 odstotka.

Hkrati je nova, akademsko navdihnjena levica začela zmagoviti pohod, ki v ospredje ni več postavljala vprašanja o porazdelitvi, temveč je na novo opredelila progresivno politiko: kot boj proti razlikovanju temnopoltih, žensk in spolnih manjšin. Instrumenti za vzpostavitev pravičnosti niso bili več predvsem višji davki za bogate in minimalna plača, temveč nadzor nad jezikom in kaznovanje zaradi spodrsljajev, kar je z zornega kota nove ortodoksnosti pomenilo enako kot nadzor nad razmerjem moči.

V progresivnih krogih je to, da je rasizem strukturni problem, kmalu obveljalo za nesporno resnico enako kot dejstvo, da je vsak belec od rojstva privilegiran. Če je kdo kot razsvetljena oseba želel pokazati, da njegov spol ni na primer biološka konstanta, temveč družbeni konstrukt, je podpisu v elektronskem sporočilu dodal osebne zaimke. To je bilo gibanje, ki se je začelo na univerzah, a je kmalu prodrlo v medije in kulturo, se razširilo v nevladne organizacije in nazadnje pristalo v kadrovskih oddelkih velikih koncernov. Po tistem ni trajalo dolgo, pa so morali svetlopolti sodelavci na obvezno usposabljanje proti diskriminaciji, na katerem naj bi razmišljali o svojih globoko vsajenih predsodkih.

Med prvimi, ki je opozoril na temno plat te kulturne revolucije, je bil Mark Lilla, politolog in predavatelj zgodovine zamisli na kolumbijski univerzi. Slaba dva tedna po prvi izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika, 18. novembra 2016, je v New York Timesu objavil esej, v katerem je poraz Hillary Clinton pojasnil z ignoranco nove akademske elite. »V preteklih letih je levi tabor v ZDA zdrsnil v nekakšno moralno paniko glede vprašanj spola, barve kože in spolne identitete,« je zapisal Lilla. »Politični interesi levice so se zato tako izkrivili, da ji ni več uspelo nastopiti kot povezovalna sila, ki je zmožna vladati.«

Pod okriljem fundacije Heritage Foundation se je zbralo več kot sto konservativnih organizacij, da bi se pripravile na drugi Trumpov mandat in organizirale kontrarevolucijo desnice.

Lillovo besedilo je v marsičem preroško. »Na spletu me imenujejo novi Nostradamus,« se je pošalil predavatelj. Vendar Trumpova zmaga progresivnega tabora ni spodbudila k samorefleksiji, ravno nasprotno: veliko identitetno prebujenje – The Great Awokening, kot je to poimenoval avtor Matthew Yglesias aprila 2019 – jih je šele čakalo. Postopoma je izraz prebujenost, ki naj bi pravzaprav pomenil senzibilen pogled na krivičnost v družbi, postal sopomenka za preveč vnete aktiviste, ki so neusmiljeno preganjali vsakogar z drugačnim mnenjem.

Težko je reči, kdaj je prebujenska revolucija dosegla vrhunec. Je to izid knjige Robin DiAngelo White Fragility (Bela krhkost) leta 2018, ki je zaradi obskurne teorije, da je vsak svetlopolti Američan tudi rasist, postala superzvezdnica prizadevanj proti diskriminaciji? Je to odločitev New York Timesa, ki je objavil gostujoče prispevke tako mračnih osebnosti, kot sta Vladimir Putin in namestnik vodja talibanov Sirajudin Hakani, da odpusti svojega mnenjskega vodjo Jamesa Benneta, ker je ponatisnil esej republikanskega senatorja Toma Cottona, ki je zahteval vojaško posredovanje proti nasilnim protestom v ameriških mestnih središčih? Takšno stališče se nam lahko zdi zgrešeno, vendar se je takrat z njim strinjalo 52 odstotkov Američanov.

Ali pa bi za vrhunec lahko šteli podelitev oskarjev leta 2021, ki je zadostila vsem merilom raznolikosti? Za najboljši film so izbrali Deželo nomadov, dramo o žrtvah ameriškega turbo kapitalizma. Oskar za najboljši izvirni scenarij je šel Obetavni mladenki, tožbi o globoko zakoreninjenem seksizmu v ameriški družbi. Oba filma sta resna in izrazito angažirana.

Zdelo se je skoraj, kot da je ravno zabaviščna panoga izgubila smisel za zabavo. Nikjer to ni tako očitno kot v seriji Seks v mestu. Ko so jo leta 1998 začeli predvajati, je številnim pomenila simbol novega feminizma s poudarkom na ugodju: štiri zaposlene ženske v New Yorku se ne opravičujejo več, da gredo z moškim v posteljo le zato, ker ima mišičasto zadnjico. Lahko bi rekli, da je bilo v Seksu v mestu revolucionarno ravno poveličevanje seksualiziranega ženskega pogleda na moškega.

Ko se je decembra 2021 začelo nadaljevanje serije In kot bi mignil ..., razlika z začetkom ne bi mogla biti večja. Nova nadaljevanka je delovala kot spovednica. Carrie in Miranda sta se pokesali za vso nepremišljeno zabavo, ki sta jo pred dvema desetletjema užili kot privilegirani heteroseksualni belki. Carrie se preizkusi tudi kot avtorica podkasta o seksu in jo moderatorka, homoseksualna, nebinarna mehiško-irska diva poduči, kako dolgočasno je biti biološka ženska. Miranda, nekoč partnerica v uspešni odvetniški pisarni, zaključi še študij o človekovih pravicah, da bi svojo izpolnitev našla v boju za zapostavljene ženske. Vse skupaj je smešno približno toliko kot odstranjevanje bradavic in temu ustrezno se je dramatično zmanjšala tudi priljubljenost nadaljevanja.

Levemu taboru verjetno nič ni škodilo bolj kot izguba hladnokrvnosti, h kateri vedno spada tudi, da jim ni mar, kaj mislijo drugi. Serija In kot bi mignil ... ni tako neznosna, ker so se Carrie, Miranda in Charlotte postarale, temveč je neznosno mučna, ker odrasle ženske poskušajo dorasti duhu časa, ki je v nasprotju z vsem, za kar so se zavzemale nekoč.

Donaldu Trumpu lahko očitamo marsikaj, ne pa tudi tega, da je postal čistunski. V predvolilnem boju je nastopil tudi pred združenjem temnopoltih novinarjev v Chicagu. Bolj kritičnega občinstva ne bi mogel najti in kandidat je vzdušje še bolj naelektril, ko je podvomil, da je Kamala Harris res temnopolta, in rekel, da je najbrž prej azijskega rodu. To je nedvomno absurdno protislovje in te besede so Trumpu v komentarjih takoj začeli očitati kot hud rasistični spodrsljaj.

Demokrati so vedno veliko govorili o raznolikosti, njihova politika pa je bila pogosto veliko bolj ortodoksna, kot so bili pripravljeni priznati.

A volivci so si nemara bolj zapomnili nekaj čisto drugega: da si je Trump drznil stopiti iz varnega zavetja dobronamernih privržencev in se izpostavil vprašanjem novinarjev, ki si ničesar niso želeli bolj kot njegovega poraza. Kamala Harris je med svojimi nastopi uživala podporo vse zbrane ameriške kulturne panoge. Pesem njene kampanje je bila Freedom pevke Beyonce, na kongresu stranke v Chicagu sta nastopili Oprah Winfrey in Pink, na zaključni prireditvi po volitvah je pela Lady Gaga. Vendar je podpora delovala nenavadno rutinirano in predvidljivo. Kampanji ni vdahnila glamurja, temveč je le potrdila vtis, da je bila Harrisova kandidatka sitega in samozadovoljnega establišmenta.

Trump in njegovi ljudje pa so se zavedali, da že poteka tiha kontrarevolucija. Leta 2018 so v ZDA začeli predvajati serijo Yellowstone, v kateri Kevin Costner igra rančerja Johna Duttona, ki bojuje arhaičen boj za svojo prostrano zemljo v Montani. Yellowstone lahko razumemo tudi kot alegorijo na veliko Ameriko Donalda Trumpa: moški, za katere šteje le privrženost (John Dutton svojim kavbojem vžge črko Y na prsi) in se z vso močjo upirajo spremembam – v Montano prihajajo akademsko izobražene elite, da bi iz kmetijskih površin ustvarile nekakšen eko Disneyland za ribiče in smučarje. »Sem nasprotje napredka,« je izjavil John Dutton, ko se v seriji poteguje za položaj montanskega guvernerja. »Sem zid, v katerega boste treščili, in ne bom jaz tisti, ki se bo zrušil.« Yellowstone ima že pet sezon in spada med najuspešnejše serije ameriške televizije. Avtor Taylor Sheridan, ki je napisal tudi Landmana, zavrača interpretacijo, da je zagotovil kulturna izhodišča za novo Trumpovo Ameriko. In dejansko je Yellowstone celovitejši, kot se zdi na prvi pogled. Sin družinskega patriarha John Dutton je poročen s prvotno ameriško prebivalko – njenemu plemenu so nekoč zemljo ukradli svetlopolti kmetje. Duttonov zaveznik proti izzivalcem iz na novo obogatele elite iz New Yorka in Los Angelesa je Thomas Rainwater, vodja fiktivne plemenske skupnosti v Montani.

Gre za enako protislovje, ki preveva tudi Trumpovo gibanje MAGA. Trumpov vzpon pogosto opisujejo kot kljubovalni odziv svetlopolte, patriarhalne Amerike proti predsedovanju Baracka Obame. Vendar je to kvečjemu del resnice. Demokrati so vedno veliko govorili o raznolikosti, njihova politika pa je bila pogosto veliko bolj ortodoksna, kot so bili pripravljeni priznati. Kdor umetne prekinitve nosečnosti po 20. tednu ne šteje za človekovo pravico, v stranki velja za odpadnika tako kot vsi tisti, ki ne ponotranjijo načela, da je spol družbeni konstrukt, katerega izrazi so tako številni kot zvezde na nebu.

Ko sta na strankarskem kongresu v Chicagu nastopili nečakinji Harrisove in vsej državi pojasnili, kako pravilno izgovoriti ime predsedniške kandidatke, so demokrati to proslavili kot veliki trenutek predvolilnega boja. Prisrčen posnetek je takoj postal viralen, vendar je imel tudi rahlo šolniški podton, češ da kandidatka ni vesela, če se njeno ime ne naglasi na prvem zlogu.

Temu lahko rečemo drobnjakarstvo. A Trumpu ne bi nikdar padlo na pamet, da bi tako podučeval svoje privržence. Njegova kampanja je bila v nekem čudnem pogledu opazno bolj vključujoča kot demokratska. Seveda se na Trumpovi prireditvi nikakor ne bi bilo pametno razkriti, da si privrženec Harrisove ali Joeja Bidna, saj bi te med skandiranjem »USA, USA« hitro pospremili iz dvorane. A v templju gibanja MAGA je dobrodošel vsak, ki se klanja guruju Trumpu. Na strankarskem kongresu republikancev so govorili upokojeni katoliški škof, temnopolta reperka, vodja sindikata in ženska latinskoameriškega rodu z izrazitim španskim naglasom. Na koncu si je 71-letni rokoborski veteran Hulk Hogan raztrgal majico.

Huda napaka bi bilo domnevati, da je Trumpa na oblast odnesel val nestrpnosti, trdi zgodovinar Lilla. Večina Američanov bi se sprijaznila, da manjšine na delovnem mestu uživajo ugodnosti, kljub temu pa bi se burno odzvali, če bi jih prisilno poslali na tečaje, na katerih bi morali razmišljati o svojem ponotranjenem rasizmu. Ali če bi morali sprejeti, da smejo biološki fantje sodelovati na dekliških tekmah. »Na tej točki ljudem prekipi,« je pojasnil Lilla. »In konservativni mediji so znali to nejevoljo še poglobiti.«

Pretekla leta se je razvil cel biotop strategov, avtorjev podkastov in igralcev, v katerem uspeva gibanje MAGA. Veliki hollywoodski zvezdniki še vedno podpirajo demokrate, vendar je Trumpu na svojo stran uspelo pridobiti Sylvestra Stallona in Mela Gibsona, ki naj bi zdaj v filmski panogi igrala vlogo njegovih posebnih odposlancev.

Med najuspešnejšimi avtorji podkastov v ZDA je veliko deklariranih privržencev Trumpa: nekdanja zvezdnika Fox News Tucker Carlson in Megyn Kelly, nekdanji urednik Breitbarta Ben Shapiro, in ne nazadnje je izrazil podporo Trumpu tudi avtor podkasta Joe Rogan, ki je tekmoval v borilnih veščinah in ga spremlja več kot 15-milijonsko občinstvo. Predvsem pa je ameriški desnici uspelo vzpostaviti mrežo možganskih trustov, ob kateri bi Gramsci, teoretik družbene mehke moči, pozelenel od zavisti.

Pod okriljem fundacije Heritage Foundation se je zbralo več kot sto konservativnih organizacij, da bi se pripravile na drugi Trumpov mandat in organizirale kontrarevolucijo desnice. Trump je že prve dneve na položaju podpisal goro odlokov in uredb, ki že zdaj temeljito spreminjajo ZDA. Prekinil je programe za večjo enakopravnost v zveznih organih in na državnih univerzah. Oznanil je, da njegova vlada priznava le dva spola: moškega in ženskega. Zvezne uradnike je pozval, naj prijavljajo sodelavke in sodelavce, ki se upirajo novim smernicam.

Trump, ki je tako spretno strnil koalicijo proti poganjkom levega duha časa, tudi sam brez milosti in z vso ideološko ostrino napada svoje nasprotnike. Republikanci izkoriščajo vso moč države, da bi utišali ljudi z drugačnim svetovnim nazorom.

Po poročanju New York Timesa naj bi Trumpova vlada poskušala v uradni rabi prepovedati na stotine besed, ki ji politično niso pogodu: rasizem, privilegiji, raznolikost. To je prav takšen nadzor nad jezikom, ki ga je Trump vedno očital prebujeni levici.

Kennedyjevo središče v Washingtonu, ki je dolga leta pomenilo kulturno jedro ameriškega glavnega mesta in ga je vodil upravni odbor, v katerem so sedeli demokrati in republikanci, je zdaj trdno v rokah Trumpovih somišljenikov. Začasni predsednik Richard Grenell, nekdanji ameriški veleposlanik v Nemčiji, naj bi se menda strinjal s predlogom, da bi na odru središča nastopil pevski zbor, sestavljen iz tistih moških in žensk, ki so 6. januarja 2021 vdrli v Kapitol. Tako je vsaj navedel nekdanji Trumpov svetovalec Steve Bannon.

Dan in ura nastopa še nista potrjena, vendar bi to bilo največje Trumpovo maščevanje liberalnemu establišmentu v prestolnici in kot naročeno za predsednika, ki ga žene želja po obračunavanju. Obdobja prebujenosti je nepreklicno konec, je dejal 4. marca v govoru pred ameriškim kongresom. Sledilo je zmagoslavno tuljenje republikancev, kar daje slutiti, kako grda bo alternativa doktrinirane desne Amerike. 

© 2025 Der Spiegel