Le komu mar zasebno življenje Urške Klakočar Zupančič?

Med javnim interesom in pravico do zasebnosti

Urška Klakočar Zupančič je 30. marca objavila videoposnetek, v katerem svari pred širjenjem dezinformacij. Tehnična izvedba je produkcijsko delo Bora Zuljana, ki ga je stranka Gibanje Svoboda očitno najela za tovrstne potrebe, saj sta v zaključnem avizu znova podpisana oba, stranka in predsednica.

Njeno sodelovanje z omenjenim producentom ni nekaj novega, o njem sem pisal že junija 2024 in takrat na tudi podlagi njunih skupnih izdelkov ugotavljal, da se slovenska politika, ki se posveča svojevrstni vizualni govorici, v resnici histrionizira. Zelo verjetno izbor resne teme, v katerem nas predsednica parlamenta tokrat nagovarja, tj. boja proti dezinformacijam, ni popolnoma naključen – zadnje tedne se sama otepa očitkov o skrivnem ljubezenskem razmerju in to ravno s producentom posnetka oziroma njenih spletnih vsebin.

Zgodbo je sama označila za laž in objavila krajši zapis, kjer se je pridušala: »Že zdavnaj sem spoznala, da je zame pripravljen poseben uničevalski stroj. Samo zato, ker sem, kakršna sem. Laži, diskreditacije, tako nizkotne, da mi jemljejo sapo.« K temu je potem dodala še citat iz svoje knjige Gretin greh: »Žensko srce je kot brezno brez dna, ki lahko sprejme neskončne količine žalosti, obupa in trpljenja. Nikoli se ne napolni, vedno je prostor za več.«

Množični mediji, če odštejemo tiste, ki so tako ali drugače povezani s stranko SDS ali desno politiko, o novi aferi, če to sploh je, striktno molčijo. Podobno stališče so zavzeli že večkrat, npr. v sorodni svingerski spolni aferi s poslancem Aurelijem Jurijem ali v tragični zgodbi z mariborskim ravnateljem. Več kot očitno je, da so novinarji tudi tokrat presodili, da je predsedničina bodisi podtaknjena in s tem neresnična ali da ljubezensko razmerje ne more biti predmet javnega interesa, zaradi česar o vsem ne bodo poročali. Toda ali vse to drži in v kakšnem smislu?

Pravica do zasebnosti in njene izjeme

Dokazoval bom, da je večinsko medijsko mnenje znova prekratko v razmisleku. Javni interes za razkritje resnice v opisani zgodbi je zagotovo na tnalu med pravico do zasebnosti in odgovornostjo javnih osebnosti do transparentnega delovanja. Vsak posameznik, ne glede na položaj, ima pravico do prvega, saj je ta zakonsko in moralno priznana v demokratičnih sredinah. Le komu mar zasebnost predsednice? Vendar se ta pravica pogosto znajde v konfliktu z javnim interesom.

Javnost sicer nima pravice vedeti, kaj se odvija v zasebnem življenju visoke javne osebnosti, toda ne vedno: absolutno bi jo smelo zanimati, če imata npr. ljubimca ali ljubico političarka ali politik desne provenience. Zakaj? Ker svoje politično delovanje in službo dolgujeta zaklinjanju na družinske in krščanske vrednote, s čimer sta prepričala volivce. Kanon novinarske etike je tu zelo jasen. Toda povsem drugače je, če imamo pred sabo liberalnega politika in predsednica parlamenta verjetno sodi v tak politični nabor.

Sklicevanje na zasebnost ni vsemogočno in morda je težava čisto drugje: kaj storiti z indici, ki kažejo na morebitne nepravilnosti, nikakor zgolj na spolno afero kot takšno? Klakočar Zupančič jo je odločno zanikala, toda tri sumljive okoliščine, ki afero spremljajo, bi nas morale vsaj malo skrbeti. Prva so evidentirani in pogosti nočni obiski neznane osebe ali več njih pri njej v parlamentu. Ali javnost ne sme vedeti, kakšne narave so, ker da so popolnoma zasebna stvar predsednice v danem kontekstu, tudi če se končajo zgodaj zjutraj? Druga je izjava hčere domnevnega ljubimca, ki je očetu javno zabrusila prevaro in jo povezala s predsednico. Kaj je tukaj res, je zagotovo zasebna družinska stvar, ki jo morajo razčistiti vpleteni, vključno s tem, kdo laže in kdo ne. Ne moremo pa se sprenevedati, da javnih zapisov o tem nismo mogli prebrati, če so bili kot takšni s strani družinskih članov tudi objavljeni.

Tretja, morda najpomembnejša okoliščina, je pogodba njene politične stranke z Zuljanom, kar lahko vzbuja dvome v njeno integriteto. Ali nas res ne rabi skrbeti, če je prišlo do zlorabe položaja? Kot volivci ne bi smeli ali celo morali pričakovati prepričljivih dokazov o nasprotnem?

Javni interes ni radovednost

Naivna redukcija bi bila razumeti, da je javni interes zgolj nekakšna radovednost ali želja po škandalu. Ne, morda izvira iz potrebe po zagotavljanju, da osebe na položajih moči in oblasti delujejo etično, transparentno in v skladu z vrednotami, ki jih zagovarjajo. In te niso povezane s spolnostjo. Če predsednica parlamenta vodi institucijo, ki sprejema ključne odločitve za slovensko družbo, njeno osebno obnašanje zagotovo vpliva na zaupanje javnosti v njeno integriteto, sposobnost vodenja in spoštovanje ustanove, ki jo vodi. Resnici na ljubo je njeno vodenje večkrat poudarjeno teatralno, kar sem svojčas že poimenoval z izrazom histrionizacija domače politike.

V danem primeru pač ne moremo trditi, da se pogovarjamo le o neki ljubezenski aferi. Še več, lahko jo damo v oklepaj, ker je resnično njena zasebna stvar. Lahko ji verjamejo, da je izmišljena in podtaknjena, čeprav smo o njenih ljubimcih poslušali že v zadevi tožilke Mateje Gončin; njeno iskrenost obremenjuje tožilkina izpoved, pribeležena v TVS, da so imeli njeni varnostniki odrejeno nalogo, da poročajo vodstvu, »kam gospa hodi, kje se zadržuje, kdo so njeni ljubimci, o čemer se je odkrito in brez sramu razpravljalo v prostorih CVZ-ja in tudi drugje, saj so informacije prišle tudi neposredno do mene«. Ko se je tožilka borila proti temu, da je policija ne varuje dovolj dobro v zadevi Kavaški klan, se je mimogrede marsikaj razkrilo tudi o predsednici parlamenta, vključno s podatkom, da naj bi bila ta ranljiva za politično izsiljevanje, ker da imajo na policiji zanjo obremenilne dokaze.

Vendar zabeleženi nepojasnjeni obiski pri njej v parlamentu. ki se jih je nabralo za 26 v dveh mesecih, vzbujajo vprašanja o namenu takih srečanj in ni čisto res, da o tem državljani ne smeli vedeti nič. Od predsednice bi pričakovali smiselno pojasnilo in najbrž mora biti sama najbolj motivirana, da ga ponudi, če se bori proti dezinformacijam in lažem. Kajti javnost ima pravico vsaj v približku vedeti, kaj natančno počnejo poslanci v hramu demokracije.

Druga razlaga, ki jo dolguje, je povezana s stranko Gibanje Svoboda, saj obstaja zaradi domnevne produkcijske pogodbe z Zuljanom določen sum korupcije ali zlorabe položaja. Tretjo pojasnilo je zasebne narave: javna izjava hčere žene omenjenega producenta dodatno krepi občutek, da gre za resnično razmerje, kar ima posledice tudi onstran zasebne sfere in etičnih dilem, če bi se pokazalo, da je prišlo do sklenitve pogodbe s producentom zaradi preferenc in želja predsednice parlamenta. Ker z njim sodeluje, si je težko predstavljati, da pri tem ni imela določenega vpliva.

Pravni vidik in boj proti dezinformacijam

Da je Klakočar Zupančič zgolj zasebna oseba, ni pravilna presoja, saj je tudi javna funkcionarka, ki je podvržena nadzoru. Obstajajo pravila o preglednosti financiranja političnih strank in sklepanja pogodb, ki jih stranke podpisujejo. Če je pogodba z Zuljanom sklenjena pod vprašljivimi pogoji, bi morala biti predmet nadzora in pregleda, ne glede na to, ali je njuno razmerje resnično ali ne. Pravni vidik torej podpira argument, da ima javnost pravico do določenih informacij, ki presegajo golo radovednost o zasebnem življenju. Etično gledano predsednica ne more ubežati odgovornosti, da pojasni take okoliščine.

Obstaja več perspektiv razprave: etična, pravna in družbena. V seštevku moramo ugotoviti, da ima javnost v tem primeru pravico poznati vsaj del resnice, saj konteksti presegajo meje zasebnega in vstopajo v sfero javnega interesa. Javni interes v tem primeru ne izhaja iz želje po škandalu, temveč iz potrebe po zagotavljanju transparentnosti in odgovornosti. Klakočar Zupančič bi morala nasloviti te obtožbe z jasnimi pojasnili, saj njeno zanikanje brez dokazov le povečuje dvome.

Javni interes je zato v tej zgodbi vsaj deloma utemeljen, saj presega zgolj zasebno dogajanje in se dotika vprašanj moči, vpliva in odgovornosti, pa tudi dogajanja v prostoru, ki ni posebej zaseben – parlamentu. Breme dokazovanja svoje verodostojnosti zadeva tudi videoposnetek o dezinformacijah, kjer bi lahko slutili, da je izobraževalni cilj nastopa vzela za alibi v privatni zadevi.

Zakaj novinarji molčijo?

Da politični mediji desnice »pokrivajo« afero, je razumljivo, toda iz molka mainstream medijev lahko razberemo njihovo napačno držo. Naloga novinarjev je zagotavljati, da so državljani obveščeni o dejanjih svojih politikov, še posebej, če obstajajo indici o neetičnem vedenju ali zlorabi položaja. V tem primeru bi morali mediji, ne glede na politično usmerjenost, preiskati in poročati o sumljivih okoliščinah, če te presegajo zgolj zasebno sfero in nakazujejo možne etične ali pravne nepravilnosti. A se ne dogaja! Iz prepričanja, da ne želijo posegati v zasebnost ali morda tudi iz razloga politične pristranosti z namenom zaščite vladajoče stranke ali strahu pred posledicami?

Če sporočila iz zadnjega video nagovora Klakočar Zupančič, da smo se proti lažem dolžni boriti, jemljemo resno, bi ne samo morala komentirati navedene okoliščine, ampak tudi pledirati, da množični mediji njej v prid raziščejo resnico. V kontekstu videospota o dezinformacijah zato nehote postavlja medije v položaj sokrivcev – če je ne bodo, sami prispevajo k zmedi, ki jo obsoja.

K temu dodajam še sistemski vidik, ki mu pravim »kolaborativna politična hegemonizacija« – ker se klasični ali kvalitetni mediji umikajo iz razprave o neki temi, nato prostor s svojimi vsebinami in naracijo zasede politično novinarstvo, kar nato pripelje do destabiliziranega mnenjskega ekvilibrija in forsirane politične pristranosti. Ker o aferi hegemonično poročajo le Janševi mediji, se avtomatično zato šteje, da je politično intonirana, a dejansko ne bi smela biti in sami prispevajo k temu.

Graja moralistov

Dosedanji komentarji so bili pičli. Predsednica parlamenta zaenkrat izjav Zuljanove hčere ne komentira. Za pogodbo z njim mimogrede pravi, da na odločitev Gibanja Svoboda sploh ni imela vpliva. Čakamo še na pojasnilo o 20 obiskih pri njej v 39 dnevih, kjer so obiskovalci neimenovani in med njimi niso bili predstavniki državnega organa ali organizacije. Nekateri obiski so se odvijali pozno zvečer ali trajali do zgodaj zjutraj.

Vsekakor je nenavadno spremljati nekatere odzive znanih komentatorjev in publicistov, ki so se predsednici postavili v bran s piedestala graje »moralne večine« in zagovora absolutne pravice do zasebnosti. Njihov argument je enostaven: kaj nas pa mora zanimati, s kom spi predsednica parlamenta in čemu bi se morali nad tem naslajati? Kot sem že opozoril zgoraj, je tak očitek zastranitev, saj sploh ne gre za radovednost. Mimogrede, mar obsodba moralizatorjev ne predpostavlja, da je vse, o čemer beremo, dejansko res, kar pa Klakočar Zupančič odločno zanika? Ji potemtakem njeni branitelji sploh ne verjamejo na besedo in priznavajo, da dejansko laže ona? Nerodno, kajne!

Predsednica parlamenta s svojo provokativnostjo v izražanju in obnašanju, česar niti ne skriva – še sama je v kamero povedala, da je njeno dvigovanje krila pred poslancem bilo provokacija -, nenehno zbuja občutek, da njeno komuniciranje ni dovolj dostojno. Ni dvoma, da načrtno gradi na popularnosti s svojo odrezavostjo in še zlasti z antijanšistično retoriko, kar se ji močno obrestuje v anketah. Vendar nas nič od tega ne bi smelo zavesti, da ne ostanemo do njenega ravnanja kritični – in to nikakor ne zaradi domnevnih ljubezenskih razmerij.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**