Razkazovalnica razkošja

Restavracija Ponvica
Pod gradom 5, Brezovica
Tel.: 01 365 73 01
V Ponvici so pridni, saj pržijo vsak dan: od ponedeljka do sobote od 12. do 22., ob nedeljah in praznikih pa od 12. do 18. ure.

Ambient:
temen parket, velike, masivne mize, foteljasti stoli, panoramska stekla, razstavljene vinske steklenice, veliki krožniki in deske

Napitki:
dovolj zanimiva, seveda pretežno s popularnimi favoriti popisana vinska karta; pribitki so zmerni, glede na obrat pa se zdi, da bi lahko več flaš točili na kozarec

Vegetacija:
na veliki večini jedi je kakšen kos živali, brez njih je kakšna pašta, solata in juha

Dostopnost:
parkirna mesta so na prostornem dvorišču, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
sekanica iz kozic
tacosi z angusom

Ne tako fino:
monoporcijska tortica
sipini rezanci z vsem

Takosi z angusom in tatar iz kozic so stali 13,9, burata in parma 18,9, golaž z njoki 14,9, testenine s paradižnikom in burato 14,9, črne s škampi in hobo 21,9, jagnječja krača 28,9, bržolni stejk 38 (+ pire z angus ocvirki 9,9), tortica pa 8,5 evra

»Peljite naravnost po stari cesti proti Trstu, ko boste na desni zaznali povečano gostoto parkiranih nemških avtov višjega razreda, pa boste vedeli, da ste na cilju,« nas je dežurni ogleduh s plastičnim opisom destinacije pospremil na redno tedensko službeno pot.

V Ponvici je kar dober vajb – malo zaradi udobne opreme in zverziranih natakarjev, malo pa zato, ker je prijetno zapolnjena z gosti, ki kljub opisanemu voznemu parku niso tako monolitni, saj se poleg omizij debele stejke napadajočih biznisarjev najdejo tudi pice in burgerje konzumirajoči obiskovalci. Kar je mogoče posledica tega, da je Ponvica uradno gostilna in pizzeria, v logotipu (in po cenah) pa restaurant.

Da cilja visoko, je jasno tudi, ko se oko sprehodi po jedilnem listu, saj je ta – če ne štejemo golaža z njoki in gobove/goveje juhe – poln otmenih sestavin: škampov, gamberov, rib 1. klase, burat, tartufnih derivatov in na vseh koncih sveta nabranih stejkov (naročiti smo hoteli najugodnejši flank, a ga je – o, kako znano! – ravno zmanjkalo). Vse to potem kombinirajo na precej pričakovane načine, brez kakšnega hudega ustvarjalnega presežka. Tega smo pravzaprav zaznali v eni sami jedi: izvrstnem tatarju iz sladkastih repkov rdečih kozic, ki je bil oblit s kefirjem, odišavljenim s sivko – odličen štarter! Tudi takosi, zapolnjeni s sočnimi rezinami urugvajskega angusa in frišnim pico de gallom so bili vredni svojega denarja, precej bolj kot na dilo nametane rezine parmskega pršuta in na balzamizirano rukolo položena burata.

Če lahko Ponvici pripišemo kakšen splošen modus operandi, bi ta brez dvoma bil nek se vidi raskoš. Porcije so dovolj velike, da bi plac lahko označili za monoporcijsko restavracijo, saj praktično vsaka naročena jed zadostuje za samostojen obrok. Jedi so tako polnih, močnih in glasnih okusov, da gre vse skupaj včasih že čez: kot da ni dovolj, da ogromen krožnik sipinih rezancev obilno opremijo s škampi, gamberi, hobotnico in školjkami, jih še zasujejo z naribanim trdim sirom. Polna močnih, težkih okusov, ki so kar klicali po kakšnem osvežilcu, je bila tudi jagnječja krača z glaziranim korenjem in lepljivim demi glaceom, tako da smo v finalu vsi trije ogleduhi komajda zmogli z obiljem bogate, tropskosadne kreme nabrizgan kompakten in suhoben biskvit monoporcijske tortice.

Ponvica je prijeten plac, ki cene bolj kot s kreativnostjo, sezonskostjo in lokalnostjo upravičuje s fancy sestavinami in njih (pre)radodarnim doziranjem. Ko/če boste šli, ne imejte prevelikih oči in jedi naročajte drugo za drugo. Obilno!