Do miru – z orožjem?

Kako prijetno umirjena se zdi italijanska obala marca, ko plaže samevajo in so kioski s sladoledom zaprti. A le nekaj metrov proč od plaž v La Spezii je slika čisto drugačna. Za ograjo iz bodeče žice in varnostnimi rešetkami skoraj nepretrgano ropotajo stroji. Leonardo, tretji največji evropski oborožitveni koncern v več sto metrov dolgih montažnih halah sestavlja Super Rapid Naval Gun, skoraj osem ton težko računalniško vodeno orožje, ki naj bi z neba klatilo izstrelke in brezpilotne kamikaze s hitrostjo 120 izstrelkov na minuto. Tik zraven monterji in inženirji sestavljajo nov tank na kolesih za italijansko vojsko. Hitijo, saj je naročenih kar 150 vozil, naslednje naročilo je že v čakalni vrsti, to je bojni tank Panther, ki ga bodo sestavljali z nemškim partnerjem Rheinmetallom.

»Kot celina nimamo prihodnosti, če ne bomo zmožni braniti svojih državljanov,« je povedal Roberto Cingolani, direktor Leonarda, neobičajen moški na vrhu orožarskega koncerna. Nekoč je namreč kot fizik raziskoval na Inštitutu Maxa Plancka v Stuttgartu, potem je postal italijanski okoljski minister in skrbel za napredovanje energijskega prehoda. Njegovo delo je zdaj spodbujanje vojaškega prehoda.

Proizvajalci orožja se pripravljajo na največji oboroževalski zagon od druge svetovne vojne, v katerem se bo obrnilo na milijarde evrov, ki so zdaj na voljo za vnovično oboroževanje. Naj gre za tanke, brezpilotnike, bojna letala in tako dalje, Evropa ni izbirčna. Evropska unija namerava za obrambo nameniti do 800 milijard evrov in skoraj vse države članice drastično povečujejo tovrstno porabo. Nemčija bo v prihodnje v vojsko vložila po 150 milijard evrov na leto, kar je 3,5 odstotka bruto domačega proizvoda – tako vsaj zahteva Krščanskodemokratska unija in to je zapisano tudi v še nepotrjeni koalicijski pogodbi med CDU in Socialdemokratsko stranko Nemčije.

Noro, kako hitro se premika, je prva misel, ki se utrne človeku. Vladimir Putin in Donald Trump, ta neugodna dvojica, je zdramila notorično razklano Evropo. Prijatelji so jo pustili na cedilu, sovražniki jo ogrožajo, je misel, ki vodi novo oboroževanje. To bo koristilo tudi šepavemu evropskemu gospodarstvu, saj ekonomisti EU kot celoti napovedujejo za poldrugi odstotek večji bruto domači proizvod zaradi oboroževalskega razcveta, če bo dosežena napovedana 3,5-odstotna poraba. Evropa tako ne bo le povezana, temveč predvsem zaščitena in varna. Morda pa prihodnost le ni tako črna?

Vladimir Putin in Donald Trump, ta neugodna dvojica je zdramila notorično razklano Evropo. Prijatelji so jo pustili na cedilu, sovražniki jo ogrožajo, je misel, ki vodi novo oboroževanje.

A tudi tokrat ni tako preprosto. Če pogledamo podrobneje, se radikalno oboroževanje v Evropi ob hkratnem odmikanju od največje zaščitnice, ZDA, razkrije kot podvig stoletja. Vse je še negotovo, nič še ni jasno. Ali Evropa kljub vsemu še vedno računa na ameriško podporo, če bi res prišlo do napada, ali pa v svojih načrtih ne upošteva ameriške moči? Bo treba nadomestiti vse ameriške vojake in orožje ali le deloma? Bo Nato brez Američanov sploh lahko deloval? Potrebuje Evropa tri milijone vojakov ali bi zadostovala dva? Potrebujemo 200 novih bojnih reaktivnih letal ali 2000 ali pa jih imamo že dovolj in bi bilo bolje imeti 200.000 brezpilotnikov? Kaj pa jedrsko orožje, da ali ne? In če da, koliko?

Šibkih točk je ogromno. Evropa je tako rekoč brez raket, zračne in kibernetične obrambe ter satelitov. Vsa področja so se desetletja zanemarjala, marsikaj smo prespali ali prepustili Američanom. Na lepem bilijon evrov za dodatno obrambno porabo sploh ne zveni veliko, saj samo en tank tipa Leopard stane okoli 25 milijonov evrov, lovec Eurofighter pa okoli 140 milijonov.

Čeprav je na voljo veliko denarja, ne bo šlo brez ljudi, ki bodo vzpostavili obrambne sisteme, jih programirali in nazadnje tudi skrbeli zanje. Tankovskih čet za okrepitev Natovega vzhodnega boka ni mogoče kar tako premestiti v Litvo – kronično podhranjena nemška vojska si s tem beli glavo že pol desetletja.

Evropa bo morala pohiteti z odgovori na vsa ta vprašanja.

Novi nemški kancler najbrž še nikoli ni imel tako malo časa za ogrevanje in ravno prizadevanja za obrambno sposobnost Nemčije bi lahko zaznamovala celoten mandat Friedricha Merza, in sicer predvsem zato, ker se za vso trenutno razburjenostjo in zmedo skriva še veliko pomembnejše vprašanje: ni zagotavljanje miru z orožjem v nasprotju z jedrom te države, ki je tako dolgo prisegala na mirovništvo?

Vsaj trenutno se zdi, da ni druge izbire. Nekateri zahodni vojaški strategi predpostavljajo, da bi ruska vojska potrebovala vsaj pet let za okrevanje po napadu na Ukrajino, ki je terjal velike izgube. Drugi so večji pesimisti in vidijo zgolj dvo- do triletno časovno okno, preden bo Rusija spet zmožna izvesti konvencionalen napad, ocenjuje tudi vrhovni poveljnik norveških oboroženih sil Eirik Kristoffersen.

Zahodni obrambni strokovnjaki se načeloma strinjajo, da Rusija pomeni neposredno in otipljivo grožnjo miru in varnosti v Evropi. Če bi želeli ustrahovati Putina, bi morali že zdaj vse storiti za to, ne pa čakati pet ali celo 15 let.

Delnice največjega proizvajalca orožja v Nemčiji, družbe Rheinmetall, skoraj vsak dan dosegajo novo rekordno vrednost. Le redko kje so spremembe duha časa tako oprijemljive kot na območju tovarne sredi spodnjesaških gozdov med hipodromi in kolesarskimi stezami le dobro uro vožnje severovzhodno od Hannovra. Tu že od leta 1899 preizkušajo orožje, tovarna je razvila bojni tank KF51 Panther in topništvo, zračne obrambne sisteme in brezpilotnike.

Ekonomisti EU kot celoti napovedujejo za poldrugi odstotek večji bruto domači proizvod zaradi oboroževalskega razcveta, če bo dosežena 3,5-odstotna poraba.

Že od nekdaj velja za potencialnega orožarskega velikana, a so ga enako dolgo tudi omalovaževali podobno kot največjo odjemalko, nemško vojsko. Delež obrambnega proračuna kot protivrednost bruto domačega proizvoda je okoli 30 let vztrajal pod dvema odstotkoma. Hkrati je upadalo tudi število vojakov s 459.000 leta 1990 do trenutno okrog 181.000. Nazadnje je vojska delovala iz rok v usta, je pikro pripomnil za zdaj še vedno obrambni minister Boris Pistorius.

Mali velikan Rheinmetall je moral desetletja kupce iskati v tujini, da mu ne bi bilo treba opustiti celih proizvodnih linij.

A časi pomanjkanja so čez noč minili in tako zdaj na zemljišču tovarne rastejo novi obrati za še več tankov, raketnih sistemov in topništva. Nemška vlada je lani naročila za do 8,5 milijarde evrov dodatnega streliva, saj so skladišča prazna. V Ukrajini se je nazorno pokazalo, kaj se zgodi, ko vojski zmanjka streliva.

Rheinmetall je v komaj enem letu postavil novo, 25.000 kvadratnih metrov veliko tovarno za topniško strelivo, kar je presenetljiv dosežek za državo, v kateri marsikaj traja trikrat dlje, kot je bilo načrtovano. Koncern bo kmalu lahko izdelal 1,3 milijona kosov streliva na leto, kar je po njegovih podatkih več od trenutne proizvodnje topovskega streliva v ZDA. V tovarni brnijo tekoči trakovi in robotske roke, ki vneto nizajo naboj za nabojem, na primer skoraj meter dolge protitankovske rakete Penetrator kalibra 120 milimetrov s krilci za stabilnost med letom in ostro konico, s katero predrejo ohišje.

Zraven že skladiščijo neskončne vrste palet z novo razvitimi 35-milimetrskimi naboji za naslednjo generacijo protizračne obrambe. Vsak naboj napolnijo s 150 drobci volframa, ki se tik pred ciljem razletijo v kovinski oblak. To je nekakšna inteligentna polnitev s šibrami, ki lahko v nekaj strelih z neba sklati jate brezpilotnikov.

»Nimamo težav z dobavo in v letu dni lahko zaženemo popolnoma novo linijo izdelkov,« je zatrdil vodja koncerna Papperger. Koncern je pretekli dve leti na lastno pest v nadgradnjo zmogljivosti vložil skoraj dve milijardi evrov. Zdaj naj bi zmogljivosti še bolj povečali. »Če jih bomo vnovič morali povečati za dvakrat, nam bo uspelo tudi to.«

Takšna drža očitno obrodi sadove. Lani so v Rheinmetallu v svojih podružnicah po vsem svetu prejeli več kot 200.000 prošenj za zaposlitev z vsega sveta. Programerji, inženirji in strojniki želijo delati za oboroževalsko podjetje. Kdo si je še pred petimi leti predstavljal kaj podobnega? Nekoč tako mirovno navdihnjena Nemčija je očitno korenito spremenila mnenje o nekdanji prepovedani temi o orožju, čeprav marsikdo še vedno občuti nelagodje: 76 odstotkov sodelujočih Nemcev v raziskavi javnega mnenja na začetku marca je podpiralo oboroževanje. V nereprezentativni raziskavi NDR se je 70 odstotkov vprašanih strinjalo z vnovično uvedbo vojaške obveznosti. Vzdušje se je spremenilo v ravno pravem trenutku, je komentiral Bastian Giegerich, ki je nekoč delal na nemškem obrambnem ministrstvu, danes pa vodi pomemben možganski trust za vojaško strategijo in obrambno politiko International Institute for Strategic Studies (IISS) v Londonu. »Že zdavnaj ne gre več le za naprave in denar, temveč za sposobnost evropskih družb, da se branijo.« Njegova ustanova vsako leta pripravi po vsem svetu znan in spoštovan 500-stranski pregled o vojaških razmerah na svetu. Konec maja bo letno zasedanje v Singapurju, ki se ga bo udeležil tudi francoski predsednik Emmanuel Macron in imel uvodni govor. Vodje IISS Giegericha ne skrbi samo premalo raket in tankov v Evropi: »Ranljivost izvira tudi zaradi premajhne enotnosti.«

Velik ruski tankovski napad na Nato se trenutno ne zdi verjeten. »Rusija je utrpela tako hude izgube, da jih čedalje težje nadomešča kljub živahni proizvodnji,« ocenjujejo obrambni strokovnjaki.

Giegericha trenutno skrbi razplet, po katerem bi Rusija zasedla delček baltske države članice Nata in takoj začela mirovna pogajanja, vendar bi vztrajala, da zasedeno ozemlje ostane njej, pri čemer bi namignila na obsežen ruski jedrski arzenal. »V takšnem primeru bi Nato moral držati svojo zavezo in ubraniti vsak kvadratni meter Natovega ozemlja.« Če obstajajo dvomi, da so se Američani pripravljeni pridružiti tej obrambi, bo med evropskimi državami težko doseči soglasje, kako ukrepati in ali naj si vnovič priborijo košček baltske obale.

Prvi model evropske nosilne rakete za satelite, imenovan Spectrum 1, že stoji na vesoljskem izstrelišču na norveškem otoku Andøya in čaka, da ga bodo poslali v orbito.

»Po tem scenariju bi se verjetno znašli v položaju, ko bi se nekateri Evropejci želeli bojevati,« je pojasnil vojaški strateg. »Drugi bi se raje pogajali, spet tretji bi samo zamahnili z roko. V tem primeru je zame konec z Natom.«

Kaj torej storiti? »Rusijo odvrniti od tega, da bi si sploh drznila uresničiti kaj takšnega.« To pomeni, da bi evropske vojske bolje usposobili in opremili za boj. »Nauk tega je, da Američani nočejo več prevzemati največje odgovornosti za evropsko varnost,« je poudaril Giegerich. »Torej je treba nadgraditi evropske obrambne zmogljivosti, in to občutno.« Pri tem obstaja nekaj šibkih točk.

Evropejce je v rusko-ukrajinski vojni presenetila predvsem široka uporaba balističnih raket in manevrirnih izstrelkov. Tovrstni evropski arzenal je pičel.

Francija, Nemčija, Italija in Poljska so zato julija lani začele projekt Elsa (European Long-Range Strike Approach), v okviru katerega naj bi razvile zmožnost za napade na velike razdalje, ne da bi natančneje določile, katero vrsto raket imajo v mislih. Strokovnjaki zgoraj omenjenega instituta IISS predvidevajo, da naj bi razvijale kopenske manevrirne izstrelke z dometom od tisoč do dva tisoč kilometrov, mogoče bi bilo tudi, da so izbrale hiperzvočne rakete.

Kako dolgo bo trajalo, preden bodo zakrpane vse velike luknje? To je odvisno od tega, kako hitro se bo Evropa organizirala, zagotovo pa več kot pet let, ocenjuje Giegerich. Evropejci so v preteklih letih sicer vlagali več v obrambo, vendar so ZDA lani s proračunom 968 milijard dolarjev še vedno vložile približno dvakrat toliko kot vseh drugih 31 držav članic Nata skupaj. Rusija je lani v oboroževanje vložila 462 milijard dolarjev oziroma več kot vseh 30 evropskih držav članic Nata.

V Evropi v zadnjem času tempo narekujejo ruske sosede, torej baltske države in predvsem Poljska, ki je lani za obrambo namenila več kot štiri odstotke bruto domačega proizvoda. Pred desetimi leti so bile poljske oborožene sile deveta največja vojska v Natu, vendar so v tem času število vojakov povečale za dvakrat, na več kot 200.000, in so zdaj za ZDA in Turčijo na tretjem mestu.

Kaj pa nemška vojska? Še vedno ni povsem dojela, da jo bodo zasuli z denarjem. Generali so bili desetletja prisiljeni, da so razmišljali le o minimalnih potrebah ob morebitnem napadu na Nemčijo, ker je vedno primanjkovalo denarja. Za vaje so si enote izposojale opremo, ki jo je primanjkovalo. Med nekimi Natovimi vojaškimi vajami so si celo pomagali s črno pobarvanimi ročaji metel namesto topov.

Obrambni minister Pistorius, ki bi tudi v novi koaliciji rad obdržal položaj, si je izmislil novo geslo: »Grožnja ima prednost pred blagajno.« Njegovi strategi si to razlagajo kot napoved, da bo vojska končno odkrito povedala, koliko milijard res potrebuje. »To je priložnost in nekaj popolnoma novega,« je komentiral neki general.

V Evropi v zadnjem času tempo narekujejo ruske sosede, torej baltske države in predvsem Poljska, ki je lani za obrambo namenila več kot štiri odstotke BDP.

Vzporedno bosta morali potekati dve fazi, pravijo v vojski. Najprej je treba zakrpati najočitnejše luknje. Še danes primanjkuje težke opreme, torej tankov, topov in drugega. Pri zračni obrambi so varčevali tako močno, da od nje ni ostalo skoraj nič. Za ta kritična področja naj bi že podpisali prve pogodbe, so povedali predstavniki vojske, izpeljati jih bo treba takoj.

Pistorius predlaga, da bi načrte za nadaljnje nabave postavili na glavo. Med najmanj desetletnim načrtom nabave bi se posvetili predvsem največjim grožnjam. Obrambni resor je zaradi proračunskih predpisov lahko podrobno načrtoval le nekaj let vnaprej, od zgodovinske spremembe ustave pa je vse drugače in proračun za vojsko tako rekoč nima zgornje meje.

Uradno trenutno nihče iz obrambnega resorja ne govori o tem, kakšna bo nabavna strategija za konvencionalno orožje, znano je le, da bodo samo za najočitnejše pomanjkljivosti do leta 2035 potrebovali okoli 120 milijard evrov na leto.

Ni še jasno, koliko denarja se bo zbralo v proračunu. »Nujno je, da pripravljenost bojnih sil izboljšamo kratkoročno, občutno in trajno,« piše tudi v koalicijski pogodbi. Pistorius je poudaril, da bo hkrati predlagal odpravo vseh birokratskih ovir, od obveznih javnih razpisov do zamudnih postopkov certificiranja, če bo ostal obrambni minister.

Druga faza bo zahtevnejša. Ker bi se ZDA lahko vse izraziteje odmikale od Nata, mora Nemčija na lepem razmišljati o vojaških zmogljivostih, ki jih je doslej zagotavljal veliki brat. Za zdaj na primer nobena evropska država ne premore satelitskega sistema za zgodnje opozarjanje pred raketami, ki bi pokrival ves svet, nimata ga niti jedrski državi Francija in Velika Britanija.

Seznam kritičnih pomanjkljivosti bi lahko dopolnjevali do neskončnosti, zajema namreč vsa področja, umetno inteligenco, brezpilotnike, vesolje, je skoraj suhoparno našteval Pistorius.

Vsaj na nekaj se pripravljajo vsi: da bi v Evropi veliko hitreje proizvedli veliko več orožja. »Kot panoga smo pripravljeni, da začnemo izdelovati več in proizvajati hitreje,« je povedal direktor Rheinmetalla Papperger.

Vendar ni tako preprosto. Izstradana evropska oboroževalska panoga večinoma ni pripravljena na hitro proizvodnjo in oboroževanje zelo pogosto še vedno pomeni počasno, včasih celo skrbno ročno delo. To je mogoče videti nekaj kilometrov južno od Ingolstadta v tovarniški hali za varnostno ograjo in z veliko varnostniki. Hčerinsko podjetje letalskega koncerna Airbus tam sestavlja najpomembnejše bojno letalo evropskih oboroženih sil: eurofighterja. V dvorani je vladala sproščena tišina. Na eni od delovnih postaj so sodelavci razvrščali kilometre kablov, ki so viseli iz na pol dokončanega dela trupa. Nekaj metrov naprej so mehaniki testirali zračne lopute.

Vsepovsod so na delovnih postajah, kjer ni bilo nikogar, kot pozabljeni ležali kupi delov kril in na pol dokončani raketni pogoni.

Halo zapusti le deset gotovih bojnih letal na leto. Takšna hitrost je načrtna, je poudaril Andreas Hammer, vodja oddelka za bojna letala in podružnice Airbus Defence. »Seveda bi raje izdelali več letal na leto.« V preteklem desetletju niso dobili dovolj pogodb, da bi montirali s polnimi zmogljivostmi, in da ne bi mesece postavali, sodelavci pa bi odhajali, so sestavljanje in dobavo letal podaljšali.

Nekdanji nemški kancler Olaf Scholz je lani napovedal, da bo država naročila 20 eurofighterjev za svoje letalske sile, še nekaj pa jih utegnejo naročiti druge evropske države.

Kajti konkurenčni ameriški izdelek, F-35, na lepem ni več posebej priljubljen. Reaktivna letala imajo v nasprotju z eurofighterjem resda manjšo radarsko opaznost, vendar so hkrati odvisna od redne dobave nadomestnih delov in programskih posodobitev. V skrajnem primeru bi to lahko postalo orodje za izsiljevanje, in Evropejci se ne bi več radi izpostavljali takšnemu tveganju.

To nikakor ne pomeni, da bodo montažne hale kmalu zapuščala nova bojna reaktivna letala. Proizvodnja namreč ni odvisna le od zaposlenih blizu Ingolstadta in njihovega vodja Andreasa Hammerja. Eurofighterja sestavljajo po delih in razporejeno po polovici Evrope, da imajo vse udeležene države enake koristi, povezane z delovnimi mesti in bruto domačim proizvodom.

Hammer je med sprehodom po montažni hali kazal posamezne dele in razlagal, od kod izvirajo: »Desno krilo je iz Španije, levo iz Italije, srednji del trupa iz Nemčije, sprednji pa iz Velike Britanije.« Takšna razporeditev je doslej v evropski oboroževalni industriji veljala za standardno, saj so učinkovitost, primerna cena in hitra proizvodnja drugotnega pomena. V skrajnem primeru oboroževalne sisteme raje razvijajo dvakrat ali celo trikrat in jih v različnih državah v malih, posebnih serijah prilagodijo tamkajšnji vojski.

Francija je denimo poleg eurofighterja razvila še lastno bojno reaktivno letalo. Evropske kopenske sile sicer uporabljajo 11 različnih tipov bojnih letal, kar ponazarja, da je evropska oboroževalna industrija bistveno manjša, bolj razdrobljena in počasnejša od ameriške. Skupaj 2500 majhnih in srednje velikih podjetij večinoma ni prilagojenih za množično industrijsko proizvodnjo.

Med desetimi največjimi oboroževalnimi koncerni na svetu ni podjetja iz EU. Airbus je leta 2023 zasedal 12. mesto, tik za njim se je uvrstil italijanski Leonardo. Največji nemški proizvajalec Rheinmetall je pristal na 26. mestu. Največje ime na trgu, ameriški Lockheed, je s prometom v višini 61 milijard dolarjev zaslužil skoraj toliko kot štirje največji evropski proizvajalci orožja skupaj. Vendar pa Nemčija in Francija sodelujeta pri razvoju novega sistema za kopenske boje in bosta tanke nadgradili v visokotehnološke bojne enote, tako imenovani Maing Ground Combat System, še z brezpilotniki in avtonomnimi vozili.

Projekt sta začeli načrtovati že leta 2012 in sistem naj bi že po letu 2030 pomenil hrbtenico evropskih kopenskih sil. A nato so se obe državi in sodelujoči oboroževalski koncerni več let prepirali, kako bi porazdelili sodelovanje in zdelo se je, da bo projekt propadel. Na začetku tega leta sta nemški obrambni minister Pistorius in njegov francoski kolega Sébastien Lecornu pospešeno izpeljala ustanovitev krovnega podjetja s sedežem v Kölnu – ena polovica pripada francoskima podjetjema Thales in KNDS France, druga pa Rheinmetallu in KNDS Deutschland. Dogovor je prava kulturna revolucija, je izjavil francoski obrambni minister. Sodelovanje bi lahko bilo zgled in navdih za to, kar bi Evropa zmogla in morala vzpostaviti v prihodnjih letih, je poudaril Pistorius.

Novi tankovski sistem spada med redko orožje, ki bo nesporno nujno tudi v prihodnosti. Pri drugih tipih orožja to ni tako nedvoumno. Če ena sama hiperzvočna raketa lahko potopi rušilca, je sploh smiselno vlagati na stotine milijonov evrov v bojne ladje?

»Letalonosilk, ki so težišče in os številnih strategij, čez 20 let gotovo ne bomo več potrebovali,« je prepričan Mark Milley, ki je do leta 2023 vodil glavni štab ameriških bojnih sil.

Vojaški načrtovalci v evropskih prestolnicah so se znašli pred zahtevno dilemo: končno imajo dovolj denarja, ne vedo pa točno, za kaj naj ga namenijo.

V novi sistem zračnega bojevanja z imenom Future Combat Air System naj bi v mrežo povezali brezpilotnike in reaktivno letalo, pri razvoju katerega sodeluje Airbus.

Bojna reaktivna letala v prihodnosti skoraj ne bodo uporabna, napovedujejo številni vojaški strokovnjaki, ker jih bodo preprosto razstrelile eskadrilje brezpilotnikov. Drugi pravijo, da to ne drži in da bodo novi elektronski vojaški sistemi onemogočili senzorje, tako da ne bo šlo brez človeških pilotov, ki bodo leteli s klasičnim upravljanjem letala.

Kako se odločiti? Menda nam ne bo preostalo drugega kot poiskati srednjo pot, ko je to le mogoče. Luksuzno iskanje srednje poti.

Okrepilo se bo tudi povpraševanje po avtomatskih sistemih, je prepričan Marco Gumbrecht, nekoč pilot eurofighterja, danes pa vodja prodaje tega evropskega bojnega letala.

»Evropa potrebuje brezpilotno strategijo,« in sicer že samo zato, ker so brezpilotniki zelo različni in segajo od majhnih, poceni kamikaz s pičlo bojno zmogljivostjo do težko oboroženih bojnih letalnikov brez posadke. Jasno je, da bodo sistemi s posadko in brez nje v prihodnje sodelovali v bojnih formacijah.

Primer je novi sistem zračnega bojevanja z imenom Future Combat Air System, v katerem naj bi v mrežo povezali brezpilotnike in super bojno reaktivno letalo, pri razvoju katerega sodeluje Airbus. Bojno reaktivno letalo prihodnosti bo za uporabo verjetno nared šele leta 2040. Doslej je ta velikopotezni evropski oboroževalski projekt pozornost zbujal predvsem s tem, da so se sodelujoči prepirali glede patentov, ciljev in razdelitve nalog.

Direktor obrambne tehnike v Airbusu Michael Schöllhorn je zvenel nekoliko vznemirjeno: »Le kdaj nam bo uspelo združiti moči za evropski zračni sistem šeste generacije, če ne zdaj? Avtonomne letalnike in izstrelke bi morali razvijati hitreje ter pospešiti njihovo povezovanje. Najpozneje leta 2029 bi jih morali že ponuditi na trgu.« Airbusovi inženirji že okvirno vedo, kako bi delovala takšna mreža. Ko bi razvili ustrezno programsko opremo, bi brezpilotnike lahko krmilili tudi iz eurofighterja, prek tablice, pritrjene na kolenu. Sistem bi lahko vzpostavili v letu ali dveh. Pred komaj nekaj tedni so tudi italijanski Leonardo, britanski BAE Systems in japonski Mitsubishi napovedali, da razvijajo zračni sistem prihodnosti. Evropejcem niti med to eksistenčno krizo ni mogoče iz glave izbiti obsedenosti, da je treba vse razvijati dvakrat ali trikrat. Bi to morda dosegli s skupno evropsko politiko nabav? »Dobro bi bilo, če bi EU prevzela vlogo usklajevalke na tem področju,« meni Schöllhorn.

Očitno je Bruselj pripravljen poskrbeti ravno za to. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je pred dvema tednoma predstavila strategijo evropske obrambne politike v prihodnjih petih letih z naslovom Evropska obrambna pripravljenost 2030. V njej ni omenjena lastna evropska vojska, o kateri se razpravlja že desetletja, tako da bodo države članice še naprej odgovorne za svoje oborožene sile. Uradniki v Bruslju se želijo osredotočiti predvsem na to, kar je mogoče izpeljati razmeroma hitro. EU bi kot zveza držav lahko usklajevala in načrtovala gospodarsko politiko, saj ta vključuje tudi oboroževalno industrijo.

Med najpomembnejšimi nalogami Bruslja bi lahko bile ravno skupne nabave. »Ustvariti moramo vseevropski trg za oborožitev,« predlaga von der Leynova.

Če se bosta povezali vsaj dve državi, bi lahko v prihodnje prek EU najeli posojilo za orožje in drugo vojaško opremo pod ugodnejšimi pogoji, načrtuje komisija. Zadolžene države, ki se šibijo pod bremenom obresti, bi tako prišle do razmeroma ugodnega kapitala. Ravno v nekaterih državah, ki so kronično brez denarja, se v obrambo vlaga izrazito malo. Španija je lani denimo obrambi namenila mačehovskega 1,3 odstotka BDP, Italija pa le poldrugi odstotek.

Komisija bi poleg tega ravno zaradi naložb v obrambo rada zrahljala evropska pravila o zadolževanju. To bi lahko pomagalo tudi državam, kot je Nemčija, ki je s svojim milijardnim svežnjem za obrambo občutno prekoračila omejitve EU za zadolževanje.

EU bi v prihodnjih letih skupaj rada priskrbela 800 milijard evrov za obrambo; projekt bo usklajeval komisar, pristojen za obrambo: Litovec Andrius Kubilius, ki je to področje prevzel januarja in je odlično seznanjen z varnostnimi grožnjami v vzhodni Evropi.

Bo obrambna skupnost s skupnimi nabavami in pogodbami dejansko zaživela?

Vodja italijanskega oborožitvenega velikana Roberto Cingolani pravi, da mora zaživeti. »Cilj mora biti evropska obrambna unija, kjer bodo posamezni orožarski sistemi vrhunski in zmožni medsebojnega komuniciranja in krmiljenja z umetno inteligenco,« je poudaril.

Gonilo tega dogajanja po Cingolanijevem mnenju ne bo politika, temveč podjetja. Biti morajo kot šerpe in pokazati, da je sodelovanje lahko uspešno, potem se bodo tudi posamezne države laže otresle nacionalnega egoizma. Leonardo je lansko jesen napovedal sodelovanje z Rheinmetallom; podjetji nameravata skupaj razviti novo generacijo tankov. 

Nemci izdelujejo bojni tank Panther in obrambnega Lynx, Italijani pa skrbijo za elektroniko in povezovanje v mrežo. Prvi je prevzel strojno, drugi programsko opremo. Tako bi lahko delovali tudi drugi. Časa za nacionalne kaprice ni več, opozarja Cingolani. »Če me mora skrbeti, da bo vdrl v mojo hišo, pozabim na nečimrnost, saj so nujni skrajni ukrepi.«

Ko je nekdanji nemški kancler Scholz leta 2022 napovedal svoj stomilijardni sveženj za nemško vojsko, je s tem sporočil tudi, da se prednostne naloge spreminjajo. Zgodilo pa se je kljub temu veliko premalo.

»Preobrat je bil pred tremi leti napovedan, vendar se je zagon izgubil in ni se zgodilo nič ne v besedah, ne v dejanjih,« je potožila Susanne Wiegand, do začetka leta direktorica oborožitvenega koncerna Renk v Augsburgu, danes pa svetovalka proizvajalcu brezpilotnikov Quantum Systems. Pritožuje se nad vztrajnim stopicanjem na mestu v obrambni politiki: ravno pri brezpilotnikih bi bilo treba veliko nadoknaditi. »Brez njih ne bo več nobenega konflikta, vojne in fronte,« je prepričana Wiegandova. Le s povezanim celostnim sistemom, v katerega bodo vključeni tudi brezpilotniki, bi Evropa lahko zbujala strah agresorju, kot je Putin.

Izvidniški brezpilotniki Vector iz deset let starega bavarskega podjetja Quantum Systems delujejo tudi v Ukrajini, kjer je podjetje zgradilo svojo tovarno. V letu dni bi lahko občutno razširili zmogljivosti in novo tovarno postavili tudi v Nemčiji, zagotavlja ustanovitelj Florian Seibel.

Kar se vojaškim strategom zdi nujno, je za politike še vedno tema razprave. Socialdemokratska stranka Nemčija je do leta 2020 onemogočala zvezno floto oboroženih brezpilotnikov, saj bi orožje lahko uporabili tudi za napad. Gundbert Scherf, nekoč posebni odposlanec za oborožitev, nato pa soustanovitelj in sopredsednik upravnega odbora oborožitvenega podjetja Helsing s sedežem v Münchnu, v zadnjem času poudarja, da so njegovi brezpilotniki predvsem popolno obrambno orožje. Eden največjih svetovnih proizvajalcev bojnih brezpilotnikov s tržno vrednostjo pet milijard evrov na skrivnem kraju na jugu Nemčije proizvaja brezpilotnike HX-1.

Scherf poudarja, da bi v dobrem letu dni na več kot 3000 kilometrov dolgem Natovem vzhodnem boku lahko vzpostavili »brezpilotni ščit« in v povezavi s konvencionalnimi bojnimi četami zavezništva bi tako lahko hitro lahko pokazali zobe Rusiji. Te dni s trakov že prihaja 6000 njegovih brezpilotnikov, namenjenih v Ukrajino.

Evropejce je v ruskoukrajinski vojni presenetila predvsem široka uporaba balističnih raket in manevrirnih izstrelkov. Tovrstni evropski arzenal je pičel.

Pri vsem skupaj pa gre ne nazadnje tudi za denar. Rheinmetall bi rad še podaljšal proizvodni razmah svojih tankov. Podjetja, kot sta Helsing in Quantum, bi se lahko pošteno okoristila z obrambnim ščitom iz brezpilotnikov. Podpis tako rekoč neomejenega čeka za oborožitev, obet več sto milijard javnih naročil, sta v panogi sprožila skorajda zlato mrzlico. Priložnosti si obetajo predvsem zagonska podjetja.

V bližini podjetja Helsing posluje še eno nemško zagonsko podjetje, ki upa, da bo lahko zakrpalo eno od obrambnih lukenj. Nova nemška koalicijska vlada je v svojem strateškem dokumentu o obrambi med drugim zapisala, da bi država do naslednjega leta nujno potrebovala nacionalno vesoljsko varnostno strategijo, da bi vzpostavila obrambno sposobnost v vesolju. Nemška vojska ima trenutno le peščico satelitov, kar je veliko premalo za usmerjanje čet, če bi se začela vojna.

Isar Aerospace zato gradi tovarno, v kateri bi serijsko proizvajali nosilne rakete, dolge 28 metrov z zgorevalnimi komorami iz tridimenzionalnega tiskalnika.

Prvi model, imenovan Spectrum 1, že stoji na vesoljskem izstrelišču na norveškem otoku Andøya in čaka, da ga bodo poslali v orbito.

Spectrum 1 bi skorajda lahko pomenil simbol oboroževanja nasploh. Porabilo se je veliko denarja in vložilo veliko inženirskega znanja, a kljub temu ni jasno, ali bo raketi uspelo poleteti ali jo bo razneslo že takoj po izstrelitvi. 

© 2025 Der Spiegel