Kr neki

Restavracija Cankarjeva
Cankarjeva ulica 1, Celje
Tel.: 031 441 313
Na začetku celjske Cankarjeve ulice lahko kofetkate, se sladkate in obedujete od ponedeljka do sobote od 7. do 22. ure.

Ambient:
okusno prenovljen in opremljen gostinski objekt z avtorskimi slikami na stenah in klavirsko lounge žolco na ozvočenju

Napitki:
vinske karte ni, na policah je sicer videti kar nekaj zanimivih buteljk; sodeč po kozarcu Frešerjevega sauvignona, so cene dobro navite (malo več kot trikratnik štacunske)

Vegetacija:
na preprostem in preglednem jedilniku je v vsaki kategoriji tudi kakšna brezmesna jed

Dostopnost:
poskušaj najti kakšno parkirno mesto v središču Celja, nato pa peš do Cankarjeve, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
limonina skutna tortica

Ne tako fino:
zaseka, ki jo prodajajo kot piščančjo pašteto
limetina rižota
 pišmeuhovska kuharija

»Če je tole ena boljših celjskih restavracij, se sploh ne čudim, da je Riera ves čas tako zlo volje n,« se je vodja naše celjske ekspedicije na nezavedni ravni povezal z vedenjskimi vzorci trenerja tamkajšnjega fuzbal kluba. Restavracijski del Cankarjeve (ki je nominalno še kavarna in slaščičarna) je tudi nas spravil v precej slabo voljo, pred popolnim porazom je fante tako rekoč v izdihljajih sodnikovega dodatka rešil kos res vrhunske limonine skutne tortice, ki pa s svilnato kremastim, po svežih limonah dišečim polnilom vendarle ni mogel popraviti celotnega niza grobih napak, ki so mu predhodile.

Začnimo na začetku: ko je natakar na mizo postavil naročeno piščančjo pašteto, nas je zanimalo, kaj so temno rdeči koščki v njej. Odgovora nismo dobili, nam je pa kaj kmalu postalo jasno – čeprav je čisto nedoumljivo – da so v kuhinji na krožnik namesto paštete položili pet kepic neke popolnoma brezvezne zaseke, ji dodali kosem masla (?!) in vtis še poslabšali z grahovimi poganjki in balzamičnim kisom (z obojim so nato vztrajno težili na vsakem krožniku) ter na koncu za ta nategunski fiasko še zaračunali 13,9 evra. Pobi, a se vi zajebavate al res mislite, da sem taka budala, da ne ločim zaseke od paštete?

Začetnemu shitshowu je nato sledila še cela serija felerjev: ribana kaša v medli in plehki goveji juhi je bila sprijeta v kepice, polovica pora v rižoti (no ja, poskusu rižote: z dolgozrnatim rižem pač ne gre) požegnani s par kapljicami limetinega soka in obilnim odmerkom koščkov mladega sira je bila surova, druga pa zažgana, čemaž v čemaževih raviolih z zagatno premastno jurčkovo omako (ki naj bi bila – tako jedilni list – pena) je nastopal (če sploh) v komajda zaznavnih sledovih, hren, namenjen hrenovemu pirekrompirju, pa verjetno sploh ni prestopil praga kuhinje. In še: če goste že sprašujete, kako naj bo pečena telečja zarebrnica (medium, prosim!), potem se temu vsaj poskusite približati, ne pa da iz nje naredite suho robo.

Če se za drugo najboljšo jed večera izkaže solatni krožnik vital (akoprav je za pest kvinoje in kislega zelja, prgišče listov ledenke, par žlic fižola iz piksne, nekaj češnjevcev in grahove poganjke zaračunati skoraj 15 evrov izpisnice vredno lupljenje), je jasno, da tu kuha nekdo, ki mu je čisto vseeno za čisto vse. In da izgovori, da bodo ravno prihodnji teden popolnoma prenovili meni, ne obetajo nič dobrega: če še tega, ki ga furajo že nekaj mesecev, ne znajo skuhati, kaj bo šele z novitetami? No, o tistih vam bo moral poročati kdo drug, mi smo s celjskim cankarjanstvom opravili.