Hudobna Amerika in prijazna Kitajska

Prejšnji petek je malo manj kot 40 direktorjev svetovnih koncernov moralo premagati 62 stopnic iz belega marmorja, ki vodijo do Velike dvorane ljudstva v Pekingu. Med njimi so bili tudi Albert Bourla, direktor ameriškega farmacevtskega velikana Pfizer, predsednik Toyote Akio Tojoda in direktor Mercedes-Benza Ola Kälennius.

Kitajski predsednik Xi Jinping je pomembne ljudi iz gospodarstva povabil v sprejemno dvorano v prvem nadstropju. Pred ogromno sliko meglene kitajske gorske pokrajine je začel peti hvalnice globalizaciji. »Skupaj si moramo prizadevati za ohranitev večstranske trgovinske ureditve in stabilnosti svetovne industrijske verige,« je med drugim dejal, kajti na svetu je tudi veliko ljudi, ki bi podjetja lahko prisilili k odločitvam v nasprotju s temeljnimi gospodarskimi načeli. Predsedniku ni bilo treba omeniti imena, saj so direktorji vedeli, da ni mogel imeti v mislih nikogar drugega kot ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je v sredo pred tem srečanjem storil tisto, pred čimer je svaril veljak v Pekingu.

Ameriški predsednik je z veliko tablo, polno številk, stal na Rožnem vrtu Bele hiše in napovedal, kako bo druge države po vsem svetu kaznoval, ker so menda leta goljufale in plenile Združene države Amerike in ker so njegovi rojaki kupili več avtomobilov iz Japonske, Nemčije in Južne Koreje kot obratno. Krive so nepravične trgovinske ovire teh držav v obliki davkov, subvencij in dragih predpisov, zato se bodo ZDA v prihodnje do svojih izkoriščevalcev vedle tako, kot se oni do njih – nepravične prednosti pa bodo izravnale z recipročnimi carinami.

Xijev govor v Pekingu in Trumpov nastop na Rožnem vrtu Bele hiše sta že nekakšen poskusni prikaz nove porazdelitve vlog v svetovnem gospodarstvu.

Prvi išče partnerje, drugi se namerava sporeči z vsem svetom in spravlja ob živce celo stare prijatelje. Prvi se predstavlja kot zagovornik svobodne trgovine povsod po svetu, drugi rohni v pravičniškem besu nekoga, ki naj bi ga bili vsi poskusili opetnajstiti.

Svet se je snel s tečajev, se strinja tudi ekonomist z Univerze Yale in dober poznavalec Kitajske Stephen Roach. Medtem ko je pekinško vodstvo med pretresom, ki ga je povzročil Trump, loščilo svoj ugled, je ZDA grozilo, da bodo zapravile moralno avtoriteto stebra svobodnega sveta. Po Roachovem mnenju so ZDA zdaj težava, ne rešitev.

Postalo je jasno, da bodo Trumpove odločitve, če jih ne bo kmalu dokončno preklical ali vsaj omilil (za zdaj pritiska predvsem na Kitajsko, ostale države so dobile moratorij), prinesle gospodarske težave zgodovinskih razsežnosti. Predvidevamo lahko, da bodo dodatne carine oklestile izvoz v ZDA in udarile po poslovni bilanci marsikaterega koncerna. Cene v ZDA se bodo zaradi njih zvišale, v številnih državah bodo povzročile dodatne stečaje in pripomogle k povečanju brezposelnosti. Svet bi lahko pahnile v nevarno trgovinsko krizo, v kateri bo veliko poražencev in le malo zmagovalcev.

Tudi kitajsko-ameriška trgovina bo trpela zaradi carin, kot so nemudoma preračunali ekonomisti. Vendar bi bilo drugo največje gospodarstvo na svetu nazadnje lahko edino od večjih, za katera bo polom, ki ga je ameriški predsednik sprožil s svojim govorom na Rožnem vrtu, morda celo koristen. Prvo znamenje za to so fotografije s srečanja direktorjev v Pekingu.

Kitajska se na vedno nova neprijetna presenečenja iz Bele hiše odziva z jasno strategijo. Vsesplošno nejevoljo zaradi uničevalne ameriške carinske politike namerava izkoristiti za povečanje vpliva. »V trumpovski carinski politiki se skriva protislovje, da države, kot so Južna Koreja, Tajvan, Japonska, pa tudi članice Evropske unije, potiska v kitajski objem,« je pripomnil Gabriel Felbermayr, direktor Avstrijskega inštituta za ekonomske raziskave. Zgrnile se bodo okrog Kitajske, ki se lahko predstavlja kot zavetnica trgovine, v kateri se spoštujejo veljavni predpisi.

Xijev govor v Pekingu in Trumpov nastop na Rožnem vrtu Bele hiše sta že nekakšen poskusni prikaz nove porazdelitve vlog v svetovnem gospodarstvu.

Še nedavno je vloga neposlušnega otroka svetovnega gospodarstva nesporno pripadala ravno Kitajski. Ta je v preteklih letih uresničevala odločno politiko subvencij, si prizadevala za monopolno prevlado nad viri surovin in v več industrijskih panogah občutno povečala proizvodne zmogljivosti. Proizvodnja je leto za letom daleč presegala kitajske potrebe. Pospešeno je izvažala in tako je njen trgovinski presežek narastel na astronomski znesek skoraj bilijon evrov. Poplava kitajskega blaga je tako silna, da so v marsikateri državi začeli postavljati trgovinske ovire za tega industrijskega Goljata. ZDA so veljale za varuhinjo svobodne trgovine, seveda tudi iz lastnih interesov, a če je bilo treba izbirati, so obveljale za boljšo partnerko.

Od začetka sedanjega Trumpovega mandata pa se ZDA na lepem zdijo kot hujša nevarnost in Kitajska te priložnosti gotovo ne bo izpustila. ZDA uvajajo carine, ki mejijo na cestno ropanje, in se na Trumpov ukaz umikajo iz mednarodnih programov ter institucij, Peking pa izkorišča priložnost in se predstavlja kot branilec svobodne svetovne trgovine, se strinja tudi Max Zenglein, glavni ekonomist pri Mercatorjevem inštitutu za kitajske študije v Berlinu. Kitajska bi lahko omrežila podjetja in države, tudi v Evropi, ne le v Aziji, ne da bi komu šli v nos njeni lastni gospodarski interesi.

Nekaj zahodno usmerjenih držav, kot sta Japonska in Južna Koreja, se je že pred leti približalo Kitajski, potem ko so se ZDA umaknile iz pacifiškega prostotrgovinskega območja. Trumpove carine so zdaj poskrbele za dodaten zagon v to smer, Peking pa, po vsem videzu sodeč, neizmerno uživa v novi razdelitvi vlog v svetovni trgovini.

Kitajski državni mediji so tako na začetku aprila razširili novico, da so se vlade v Pekingu, Tokiu in Seulu dogovorile za skupen odziv na ameriške carine. V Južni Koreji so to trditev sicer označili za nekoliko pretirano, uradni japonski predstavniki pa so celo sporočili, da takšne razprave ni bilo. Kljub temu drži, da so se naštete tri države zbližale in se dogovorile za prvo razpravo o gospodarskih vprašanjih v zadnjih petih letih, da bi okrepile trgovino na svojem območju. To je zagotovo posledica nove ameriške carinske politike, ki ni spodrsljaj, temveč košček v mozaiku. Za Kitajsko pa je od začetka Trumpovega mandata vsak košček v njem dobra novica.

Kitajska vlada je zadovoljna tudi zaradi korenitega kleščenja stroškov v ameriški agenciji za razvojno pomoč USAID. Kitajski uradniki že leta zavidajo ZDA »mehki vpliv«, ki ga imajo zaradi svojih burgerjev, glasbe in košarke. Obžalujejo, ker takšnega vpliva ne moreš kupiti, a zdaj, ko so Trumpovi ljudje ukazali opustitev stotine projektov agencije USAID, se v številnih državah globalnega juga porajajo dvomi o resnični privlačnosti ameriškega načina življenja.

Nezadovoljstvo nad Trumpovim odmikom od tradicionalnih zahodnih vrednot je še posebej izrazito v Evropi. Voditelji držav in vlad članic EU so si do zadnjega prizadevali, da bi si »carinik« v Beli hiši premislil. Finski predsednik Alexander Stubb mu je prigovarjal med partijo golfa v letovišču Mar-a-Lago, francoski predsednik Emmanuel Macron pa je političnega kolega opozoril: »Ne moreš hkrati začeti trgovinske vojne s Kitajsko in Evropo.« A vse je bil bob ob steno.

V trumpovski carinski politiki se skriva protislovje, da države, kot so Južna Koreja, Tajvan, Japonska, pa tudi članice Evropske unije, potiska v kitajski objem.

Trump si z uresničevanjem načrtov ne odtujuje le evropskih partnerk, temveč razdira tudi protikitajsko navezo, na katero je skupaj z zavezniki pretekla leta prisegal Washington. Kitajska preplavlja svetovne trge, je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen recimo dejala med prvim mandatom in Pekingu očitala nepošteno ravnanje pri trgovanju in konkuriranje s prenizkimi cenami. Zdaj je Bruselj obrnil ploščo; odkar je jasno, da je Donald Trump s carinami še posebej močno udaril tudi po Evropi, v vodstvu EU gospodarske odnose s Kitajsko vidijo čisto drugače. Bruseljsko vodilo ni več zmanjševanje izpostavljenosti, temveč iskanje novega ravnovesja v odnosih s to državo. K temu sodi tudi krepitev trgovskih in naložbenih vezi, kjer je to le mogoče, je von der Leynova januarja pojasnila na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu.

Nič čudnega, da je Peking evropske države zasul z novimi ponudbami za sodelovanje. Evropa in Kitajska bi lahko sodelovali v investicijskih programih za globalni jug, je na münchenski varnostni konferenci predlagal kitajski zunanji minister Wang Yi. Vladi v Bruslju in Pekingu bi se že to poletje radi sestali na srečanju voditeljev in si pošiljata pomirljive signale celo na dolgoletnih spornih področjih.

EU je zaradi kitajskih subvencij resda napovedala dodatne carine za kitajske električne avtomobile, vendar se je nazadnje odločila, da bodo nižje od predvidenih, potem ko je Kitajska izrazila pripravljenost na pogajanja.

Sledile bi lahko nadaljnje olajšave, pravijo v EU, če bodo kitajski proizvajalci prostovoljno zvišali cene in javno objavili, koliko državnih subvencij prejemajo. Vnovič bi lahko začeli tudi pogovore o sporazumu o naložbah, za katerega so se pogodili leta 2020 in ga nato zamrznili, potem ko se strani nista mogli dogovoriti o človekovih pravicah in trgovinskih ovirah s sankcijami.

Bruseljsko vodilo ni več zmanjševanje izpostavljenosti, temveč iskanje novega ravnovesja v odnosih s Kitajsko.

Evropo in Kitajsko bo namreč Trumpova politika prizadela v podobnem obsegu in vsi dosedanji dogovori se na lepem kažejo v drugačni luči. »Dogovor bi lahko spodbudil kitajske naložbe v Evropi, evropskim podjetjem zagotovil varnost v poslovanju s Kitajsko in izboljšal razmere za prisilne delavce v tej državi,« predvideva Bernd Lange, vodja trgovinskega odbora v evropskem parlamentu. »Če bo pekinška vlada pokazala pripravljenost, da odpravi sankcije, bi dogovor lahko vnovič obudili v življenje.« Tudi kitajski strokovnjaki so začudeni, kako so ZDA z izzivanjem, govori, omalovaževanjem in grožnjami pometle z zavezniškimi državami v Evropi. Doslej so zavezništva ZDA veljala za enega najpomembnejših virov njihove moči, meni na primer Da Wei, predavatelj na Univerzi Tsinghua v Pekingu. Dogajanje ga spominja na kulturno revolucijo konec šestdesetih let na Kitajskem, ko je Mao rdečo gardo naščuval proti kitajski eliti. »Seveda je to daleč od tega, kar se zdaj dogaja v ZDA,« je priznal. Vse skupaj še najbolj smrdi po populizmu.

Kitajska kot odvetnica svobodne trgovine – takšno vlogo je Xi Jinping skušal prevzeti že med Trumpovim prvim mandatom. Nekaj dni pred Trumpovim inavguralnim govorom je Xi na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu propagiral globalizacijo in odpiranje trgov, protekcionizem pa naj bi bil po njegovih besedah nekaj podobnega, kot če bi se zapirali v temno sobo.

S takšnimi besedami si je prislužil aplavz menedžerske elite v Davosu, čeprav z njimi ni zgladil spora z ZDA. Nasprotno. Sledila je uničevalna trgovinska vojna s carinami in proticarinami, ki je na obeh straneh povzročila veliko škode. Na koncu je Washington za kitajsko blago v vrednosti 200 milijard dolarjev uvedel dodatne desetodstotne kazenske dajatve. Pekinški odziv predvsem z dodatnim obdavčenjem ameriških kmetijskih proizvodov je Trumpa prisilil, da je izgubo ameriških kmetov izravnal z nadomestili. Tako so ZDA večino dodatnih carin, ki so jih pobrale, namenile za subvencioniranje oškodovanih kmetov.

A zdaj, ob novih napovedih neizprosnih carin, se je Kitajska kljub vsemu morala bolj izpostaviti. Vladi po mnenju strokovnjakov še vedno ostaja veliko možnosti, da odvrne Trumpove napade. Del presežne proizvodnje bi lahko preusmerila na domači trg, saj ima ta dovolj neizkoriščenega potenciala. Lahko bi tudi razvrednotila juan in tako izravnala cenovni učinek Trumpovih carin. »Ravnovesje bi se tako spet vzpostavilo,« je prepričan Brooks, strokovnjak z IIF.

Če Kitajski novi ukrepi ne bi pretirano škodili, bi bilo to za najbolj zagrizene člane Trumpovega tabora prava katastrofa, saj je njihov cilj to državo gospodarsko, politično in vojaško spraviti v kot. Angleška kratica CCP za Komunistično partijo Kitajske v teh krogih velja za zmerljivko in jo na kongresih ter drugih zborih izgovarjajo s kar največjim zaničevanjem.

Republikanci od svojega predsednika pričakujejo najmanj to, da bo Kitajsko kaznoval z višjimi carinami kot preostali svet. Najnestrpnejši politiki, kot sta senator Josh Hawley iz Misurija in poslanec John Moolenaar iz Michigana, v kongresu navijajo, da bi najpomembnejša gospodarska področja povsem odrezali od kitajskega gospodarstva. Na področjih prihodnosti, kot je umetna inteligenca, bi najraje videli, če sploh ne bi več bilo gospodarske izmenjave. Tudi Trumpov zunanji minister Marco Rubio pri republikancih velja za energičnega protikitajskega aktivista. Ko je bil še senator, so ga v Pekingu zaradi tega celo razglasili za nezaželeno osebo in ta oznaka zanj velja še danes.

Na drugi strani pa stoji ameriško gospodarstvo: če bi ga popolnoma ločili od kitajskega, bi to prizadelo številna podjetja in banke. Ameriški finančni koncerni, kot sta Blackrock in Vanguard, so na Kitajskem vložili ogromne zneske, podobno velja za velike ameriške pokojninske sklade.

Ameriški koncerni, ki imajo tovarne na Kitajskem, so se prav tako znašli v primežu. Podjetje, kakršno je Apple, ogromnih proizvodnih zmogljivosti pač ne more v kratkem času preseliti iz Kitajske nazaj na domača tla, tudi če bi želelo. Takšni postopki trajajo leta, treba je nadomestiti tudi znanje in izkušnje, katerih pridobivanje so sistematično spodbujali v kitajskih obratih.

Tudi Trumpovega zaveznika Elona Muska ne zanima prestroga drža do Pekinga. Kitajska zanj ni le eden najpomembnejših trgov, temveč ima tam tudi tovarne, kjer izdelujejo nekatere Tesline modele. Ko je predstavniški dom, v katerem imajo večino republikanci, decembra lani želel sprejeti nov proračunski zakon, Musk ni skrival nezadovoljstva. Poznavalci razmer ugibajo, da so ga zmotili predvsem odstavki, v katerih je govor o omejitvah naložb na Kitajskem. Na koncu so zakon sprejeli v spremenjeni obliki – brez neizprosne protikitajske zakonske ureditve.

Niti Trumpovega zaveznika Elona Muska ne zanima prestroga drža do Pekinga. Kitajska zanj ni le eden od najpomembnejših trgov, temveč ima tam tudi tovarne, kjer izdelujejo nekatere Tesline modele.

Nekaj podobnega bi se utegnilo zgoditi tudi zdaj. Trumpove carine naj bi sicer že veljale, vendar je Bela hiša hkrati namignila, da se je o njih mogoče pogajati, celo s Kitajsko.

Trump bi se z Xijem morda lahko sestal že v prihodnjih mesecih. Omenja se september, srečanje naj bi potekalo v sklopu generalne skupščine OZN v New Yorku. Državnika bi lahko sklenila dogovor, ki bi v idealnem primeru koristil obema. Z ameriškega zornega kota bi to pomenilo predvsem, da bi Kitajska občutno omilila omejitve za naložbe in uvoz iz ZDA, hkrati pa bi ZDA znižale carine za kitajsko blago. A vendar je šel morda Trump že zdaj predaleč.

Če se bo vendarle res razpletlo tako, bi Trump dosegel ravno nasprotno od tega, kar si je zastavil. Njegova trgovinska vojna bo velik del sveta spreobrnila v kitajske zaveznike, s čimer bi Kitajska lahko omilila posledice Trumpovih carin in bi navsezadnje zaradi njih še najbolj trpele same ZDA. »Težko bo iz te politike samo z ekonomsko logiko iztisniti kaj dobrega,« je sklenil ekonomist Felbermayr, strokovnjak za trgovino. 

© 2025 Der Spiegel