Petokolonaši / Kdo podpira ameriškega predsednika Donalda Trumpa pri lomljenju Evrope?

Kot krvavi preludij druge svetovne vojne je v Španiji med letoma 1936 in 1939 potekala državljanska vojna. Na eni strani so bili nacionalisti, na drugi strani Ljudska fronta, na eni podporniki monarhije, lojalisti, falangisti, na drugi socialisti in anarhisti, na eni fašisti, na drugi komunisti. Po skoraj treh letih spopadov so zmagali prvi, vodil jih je general Francisco Franco, fašist in diktator, ki je v Španiji vladal do svoje smrti leta 1975. Ena izmed ključnih bitk vojne je bil spopad za Madrid, mesto, ki so ga branile republikanske sile. Francovi strani je poveljeval na Kubi rojen general Emilio Mola. Ravno Moli se pripisuje, da je leta 1936 prvi uporabil izraz »peta kolona«. Dejal naj bi, da se Madridu bližajo štiri vojaške kolone, peta kolona, ključna, pa naj bi bila »tako ali tako že v mestu«.

Izraz »peta kolona« je postal sinonim za domače privržence sovražne vojske, ki delujejo v korist napadalcev. Med drugo svetovno vojno so bili to podporniki nacizma, denimo člani vichyjskega režima, simpatizerji Vidkuna Quislinga ali pa pripadniki slovenske domobranske vojske in podobno. Beseda petokolonaš označuje nekoga, ki izdaja interese skupnosti, ki ji pripada.

Petokolonaši niso nujno tisti, ki z orožjem podpirajo takšne ali drugačne cilje. Izraz petokolonaš lahko uporabimo tudi za tiste evropske politike, ki iz različnih razlogov podpirajo Donalda Trumpa in njegovo imperialistično politiko. Ki torej v Evropi podpirajo človeka, ki je prepričan, da je EU sovražnica ZDA. Ki podpirajo politiko, ki objektivno škoduje interesom državljanov EU. Donald Trump je tako na »dan osvoboditve«, na dan, ko je napovedal uvedbo 20-odstotnih carin na vse evropske izdelke, dejal takole: »Zdaj bomo zaračunali stroške Evropski uniji. Zelo strogi so. Zelo, zelo strogi trgovci. Veste, o Evropski uniji si mislite, da je zelo prijazna. Ropajo nas. To je žalostno. To je tako patetično.« Nato se je v svojem slogu kislo nasmejal. Potem pa se je v sredo premislil, napovedal 90 dnevni moratorij na carine, saj naj bi se države želele pogajati. Moratorij naj bi veljal za ves svet, razen za Kitajsko, če se seveda spet ne bo premislil.

Kaj torej druži Trumpa in njegove evropske podpornike in zakaj ga zdaj, ko je Trump dokončno porušil načeti atlantski most evropsko-ameriškega prijateljstva, še vedno podpirajo?

Okupacija Bruslja

Kako Trumpova politika, ideje, ki jih zagovarja gibanje MAGA, odzvanjajo v Evropi, pokaže dogajanje v evropskem parlamentu. Lani so bile evropske volitve, na katerih se je okrepila skrajna suverenistična desnica, politične sile, ki poudarjajo nacionalno suverenost in ki v Bruslju vidijo grožnjo nacionalnim državam. To so na primer poslanci francoskega Nacionalnega zbora, nemške AfD ali madžarskega Fidesza. Okrepila pa se je tudi evropska ljudska stranka EPP, največja politična skupina v Evropi.

Branko Grims pravi, da bi »morala Evropa iti v isti smeri kot ZDA v času Donalda Trumpa; le da bi morala iti hitreje, odločneje in bolj radikalno«.

»Trumpova politika je simptom nečesa večjega, kot je sam predsednik ZDA s svojim delovanjem. Gre za večletno težnjo populističnih in kapitalsko usmerjenih interesov po nadvladi in oblasti, ki se na evropskih tleh napajajo tudi z ideologijami radikalnih desnih politik. Da pri tem cilj opravičuje sredstva, kaže njihov pogrom proti demokratičnim institutom, multilateralnemu redu, mednarodnemu pravu,« razmišlja evropski poslanec skupine S&D Matjaž Nemec. »Takšna, kapitalu podrejena politika že dlje časa dobiva mesto v evropskem parlamentu. Svoje preživetje opira na iskanju podpore za kratkoročne, povsem partikularne koristi, v strankah evropskih konservativcev in skrajne desnice. Žal pa tudi v največji stranki v parlamentu EPP. Evropski parlament je bolj kot kadarkoli prej ranljiv za takšne interese.«

Seveda politika skrajnosti, ki jo v evropskem parlamentu zagovarjajo Patrioti ali pa skupina Identiteta in demokracija pod vodstvom Italijana Mattea Salvinija, vpliva tudi na veliko EPP. Ta je po poročanju bruseljskega Politica pripravila posebna pravila, ki naj bi onemogočala samovoljo nekaterih njenih evropskih poslancev. Samovolja pomeni glasovati drugače, kot je bilo dogovorjeno, ali pa zagovarjati ideje, ki jih EPP vsaj javno ne podpira.

Značilen primer tovrstnega ravnanja je bila podpora evropskega poslanca Branka Grimsa, ki je za Viktorja Orbána, katerega Fidesz je protestno zapustil EPP, dejal, da vodi politiko, ki bi morala biti »zgled za vso Evropo«. Proti Madžarski je bilo sproženih več postopkov zaradi kršitve členov pogodbe o EU, povezanih z vladavino prava. Branko Grims je goreč podpornik Donalda Trumpa, udeležil se je enega izmed dogodkov ob Trumpovi inavguraciji, Trumpu v čast pa si je na glavo poveznil rdečo kapo s sloganom MAGA. Grims ta teden ameriškim carinam na svojem profilu X ni namenil veliko pozornosti, raje je objavil fotografijo obiska citrark iz Domžal ter aktiva kmečkih žena iz Oplotnice in svojo izjavo s prireditve »From MAGA to MEGA«, kjer je ponosno izjavil, da bi »morala Evropa iti v isti smeri kot ZDA v času Donalda Trumpa; le da bi morala iti hitreje, odločneje in bolj radikalno«.

Grims je nepomemben evropski poslanec, iz male države, iz malega mesta, njegovi nastopi v evropskem parlamentu pa so pospremljeni z začudenjem. Zaradi njih se je znašel v nadzorstvenih postopkih lastne poslanske skupine. A Grims ni edini. Velik podpornik Trumpa ter nasprotnik prebujenstva in globalizacije je Avstrijec Harald Vilinsky, pa madžarska poslanka Kinga Gál, ki je predlagala posebno resolucijo ob poskusu atentata na Donalda Trumpa. Na dan, ko je bil izvoljen Donald Trump, so nekateri poslanci v evropskem parlamentu nazdravljali pred kamerami. Med njimi je bila tudi Nemka Christine Anderson, članica AfD, ki je pred nekaj tedni za bruseljsko govornico dejala: »Predsednik Trump nam kaže pot, in če se ne želimo v zgodovino vpisati kot popolni idioti, moramo slediti njegovemu vodstvu. Ukinimo zeleni dogovor, ukinimo razvojno pomoč, ukinimo WHO, dajte nam DOGE, da se bomo lahko borili proti tem podlim globalističnim mizantropom.«

A to so evropski poslanci. Bistveno vplivnejši so predsednik držav in vlad. Med njimi je največji evropski podpornik Donalda Trumpa, vzornik Branka Grimsa in Janeza Janše, Viktor Orbán.

Orbánova naklonjenost do Trumpa je nedoumljiva. Mesec dni pred volitvami v ZDA je Orbán v Strasbourgu dejal, da bodo v primeru, »če se Trump vrne, odprli več steklenic šampanjca«. Njegova izjava je bila logična, saj je po obisku Trumpovega posestva na Floridi lani spomladi očaran zapisal, da »svet potrebuje voditelje, ki so spoštovani in lahko zagotovijo mir. On je eden izmed njih! Vrnite se in nam prinesite mir, gospod predsednik.« Orbánova lanska izjava se ni lepo postarala, Trump danes grozi Kanadi in Grenlandiji, da jih bo tako ali drugače priključil ZDA. Orbán je sicer prepričan, da se bo po zmagi Donalda Trumpa tudi na Madžarskem in EU začela nova »zlata doba«, ki bo prinesla dokončen »propad evropske liberalne demokracije«, domnevne sovražnice vsega dobrega. »Začenjam drugo fazo operacije okupacije Bruslja,« je tako izjavil na dan inavguracije Donalda Trumpa, »čez nekaj ur bo v Bruslju celo sonce sijalo drugače. Nov predsednik ZDA, močna skupina patriotov v Bruslju, entuziazem, izkušeni patrioti, ki ljubijo svojo domovino – velika ofenziva se lahko začne.« Prišel je čas, »da zasijemo, zdaj smo na potezi, da okupiramo Bruselj«.

Od Orbánove napovedi okupacije Bruslja je minilo nekaj mesecev, Bruselj pa je še vedno takšen kot januarja. Z eno razliko. Tudi zaradi Trumpove politike do Rusije in Ukrajine so se zaradi varnostnih groženj začele evropske države še bolj povezovati, razmišljajo o skupnem odgovoru na napovedane carine, o načinu, kako okrepiti notranji trg. In Orbán? Po sporu med Zelenskim in Trumpom je pohvalil Trumpovo »pogumno prizadevanje za mir«, dan po Trumpovih napovedih o carinah pa je madžarski zunanji minister Peter Szijjártó zapisal, da je zanje kriv – kako predvidljivo – nesposoben Bruselj. Razlog? Evropska komisija naj bi zavračala pogajanja z ZDA, gospodarska vprašanja pa je spremenila v ideološka. Za napovedane carine torej ni kriv Donald Trump, pač pa nesposobna Ursula von der Leyen.

Orbánova naklonjenost do Trumpa je nedoumljiva. Mesec dni pred volitvami v ZDA je Orbán v Strasbourgu dejal, da bodo v primeru, »če se Trump vrne, odprli več steklenic šampanjca«.

Orbánova Madžarska je tudi država, ki je napovedala prekinitev sodelovanja z Mednarodnim kazenskim sodiščem, minuli petek pa je z državniškimi častmi sprejela izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja. Storila je torej nekaj, kar je dodatno navdušilo Donalda Trumpa.

Množica podpornikov

Orbán ni edini evropski politik, ki je na Trumpovi strani. Takšnih je še veliko. Denimo Marine Le Pen, francoska političarka, ki se je še leta 2022 hvalila s fotografijami, na katerih se rokuje z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Le Penova podpira Trumpov odnos do Putina, podpira njegov pogled na migrante, napad na liberalne elite, zagovarja francoski protekcionizem, napada multikulturalizem. S Trumpom jo povezuje še nekaj drugega. Trump je prepričan, da je žrtev sodnih procesov pokvarjenih sodnikov. Enako je prepričana Marine Le Pen, ki je bila prejšnji teden obsojena zaradi poneverbe sredstev evropskega parlamenta. »Lov na čarovnice proti Marine Le Pen je še en primer, kako evropski levičarji uporabljajo pravo, da bi utišali svobodo govora in cenzurirali svoje politične nasprotnike, tokrat pa so šli tako daleč, da so nasprotnika spravili v zapor,« je o odločitvi pariškega sodišča zapisal Donald Trump, nato pa dodal, da je bila Marine Le Pen obsojena zaradi nepomembne, »računovodske napake«. »To je slabo za Francijo, za velik francoski narod, ne glede na to, kaj podpirajo. Osvobodite Marine Le Pen!« Ta sicer poskuša spremeniti svojo podobo, s skrajne desnice se poskuša postaviti na sredino, zato njeno navdušenje nad Trumpom zdaj bledi, zanjo so napovedane carine »brutalne in delujejo le v korist ZDA«.

Seznam lahko nadaljujemo še nekaj časa: predsednik slovaške vlade Robert Fico je Trumpa podprl že pred njegovo drugo izvolitvijo, poljski predsednik, konservativec Andrej Duda pa se je v Washingtonu na lastno roko, brez dogovora z vlado, s Trumpom pogajal o bazah ameriške vojske na Poljskem. Trumpa podpirajo pri nemški AfD, posnemajo njegova gesla, politike, obsedeni so z Elonom Muskom. Vse to je logično, svet in politiko razumejo na enak način kot Donald Trump. »’Make America Great Again’ ali pa ’Make Germany Great Again’. Seveda je to naš vzor. Smo proti množičnim migracijam, kriminalu in propadu gospodarstva, proti zavajajoči podnebni ideologiji, proti ideologiji spola in vojni,« je dejala vodja nemške AfD Alice Weidel.

Nadaljujemo? Seznam je še dolg: brexitovski Nigel Farage, vodja italijanske Lige Matteo Salvini, skrajni francoski desničar Éric Zemmour, zmagovalec nizozemskih volitev Geert Wilders, vodja španske stranke Vox Santiago Abasca. Ti ljudje imajo zaradi Trumpove politike težave. Abasca je prejšnji teden priznal, da bodo napovedane carine škodovale Španiji, še posebno to velja za kmetijske izdelke, vendar je v isti sapi dialektično dodal, da sam spoštuje voditelje držav, ki zagovarjajo lastne interese, pa četudi so ti v nasprotju z interesi Španije.

Nekateri evropski politiki pa so do Trumpa vsaj na videz bolj zadržani. Takšna je predsednica italijanske vlade Giorgia Meloni. Bila je edina voditeljica EU, ki jo je Trump povabil na inavguracijo, zanj je »fantastična ženska, ki osvaja Evropo«, o njej je z izbranimi besedami govoril Elon Musk. A Giorgia Meloni je zadnjih nekaj tednov zadržana, podpira evropsko oboroževalno industrijo, kritizirala je napovedane carine, in dejala, da se je treba izogniti trgovinski vojni in začeti pogajanja. Po nekaterih navedbah naj bi se prihodnji teden v Washingtonu sestala tudi z Donaldom Trumpom. Kako uspešna bo, še ne moremo vedeti. A velja pravilo, da bi bilo za EU najslabše, če bi te ali one države, spodbujane s tem ali onim interesom, separatno sklepale trgovinske in druge sporazume z ZDA. Brez dvoma pa bo Melonijeva s Trumpom govorila o skupini Stellantis, enem izmed največjih proizvajalcev avtomobilov na svetu, ki ima skupne italijanske, francoske in ameriške lastnike. Stellantis je bil ustvarjen leta 2021 z združitvijo francoske skupine PSA, pod katero spada Peugeot, in italijansko-ameriške skupine Fiat Chrysler Automobiles (FCA). Stellantis zdaj upravlja številne znamke avtomobilov, tudi Peugeot, Citroën, Jeep, Fiat, Alfa Romeo, Chrysler, Dodge in Ram.

»Predsednik Trump nam kaže pot, in če se ne želimo v zgodovino vpisati kot popolni idioti, moramo slediti njegovemu vodstvu. Ukinimo zeleni dogovor, ukinimo razvojno pomoč, ukinimo WHO, dajte nam DOGE, da se bomo lahko borili proti tem podlim globalističnim mizantropom.«

Politologinja Sabina Lange, sodelavka na Centru za mednarodne odnose ljubljanske FDV, opozarja, da je za separatne sporazume malo možnosti. »Glede na delitev pristojnosti med EU in državami članicami vladam držav članic zelo ustreza, da je za trgovinsko politiko pristojna EU. S tem je za pripravo odgovora na ameriško politiko odgovorna evropska komisija, države članice pa bodo na koncu sprejele odgovor na osnovi kvalificirane večine. Ali z drugimi besedami, vsaj štiri države članice so potrebne, da blokirajo predlagane ukrepe.« Na primer tiste, ki bi se samostojno pogajale s Trumpom o teh ali onih koncesijah. Štiri države mora nekako pridobiti Trump na svojo stran. Štiri države članice lahko blokirajo Evropsko unijo.

V vsej tej množici karieristov, nacionalistov, suverenistov, avtoritarcev in populistov na vrsto pride tudi Janez Janša. Janša je tisti politik, ki je leta 2020 Trumpu čestital za zmago, še preden je postalo jasno, da ni zmagal. Je tisti politik, ki je trdil, da je »šibki« Joe Biden zmagal zaradi volilnih prevar. Po Trumpovi zmagi novembra 2024 je Janša zapisal, da bo Slovenija sledila ZDA, saj bo »naslednja, ki bo poskrbela, da bodo naše ulice varne, gospodarstvo močno in ljudje ponosni«. Janšo naj bi Donald Trump povabil tudi na lansko inavguracijo, vendar naj bi ta po poročanju Nove24TV vabilo zaradi bolezni v družini vljudno odklonil. Zaradi avtokratskega načina vladanja, ljubezni do družbenih omrežij in političnih stališč so Janšo nekateri evropski mediji v času njegovega »vodenja« EU leta 2021 poimenovali za »mini-Trumpa«.

Tako velika podpora, ki jo navkljub napovedanim carinam, navkljub žalitvam, grožnjam, izsiljevanju, lažem, navkljub javnemu poniževanju in sramotenju med nekaterimi evropskimi politiki še vedno uživa Donald Trump, ni naključna. V domoljubje zavit populizem, konservativizem in nacionalizem imajo vzroke in posledice.

Težave populizma

»Vzpon populizmov v Evropi poganjajo predvsem strogi varčevalni ukrepi po veliki finančni krizi ter razgradnja socialnih stebrov po vrsti evropskih držav, še pred povečanimi migracijskimi tokovi. AfD je prvenstveno nastala kot upor proti bolj proaktivni evropski monetarni politiki in kot nasprotovanje skupnemu evropskemu zadolževanju, nato kot protimigrantska stranka z visoko podporo zlasti v vzhodnem delu Nemčije,« pravi Matjaž Nahtigal, predstojnik katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede. »Posamezna populistična gibanja po Evropi zastopajo diametralno nasprotna stališča do vrste pomembnih družbenih vprašanj, zato ne tvorijo posebnega bloka na evropski, kaj šele na globalni ravni. Skupna so jim nakopičena družbena nezadovoljstva, na katera tradicionalni politični razred (levosredinskih, sredinskih in desnosredinskih strank) po Evropi in ZDA ne zna odgovoriti. Izhod zagotovo ne more biti poskus levega populizma kot odgovor na desne populizme, temveč obsežna ekonomska, socialna, družbena in institucionalna rekonstrukcija stagnirajočih evropskih regij.« Potrebni naj bi bili torej široka razvojna zavezništva, regionalna, državna, nadnacionalna, nove alternativne oblike globalizacije. »Za takšen razvojni preobrat ne obstajajo bližnjice, kot jih pogosto obljubljajo populistični in demagoški voditelji po svetu.«

Profesor Nahtigal ima prav. Populistične bližnjice, kakršna je tudi Trumpova ideja, da se bo zaradi carin proizvodnja vrnila v deindustralizirane in pozabljene dele ZDA, v Detroit, Cleveland, v Pensilvanijo, ne bodo delovale. Postavitev novih tovarn traja nekaj časa in zahteva veliko kapitala. In občutek varnosti. Napovedane carine bodo prej povzročile inflacijo in morebiti tudi globalno gospodarsko recesijo.

Vrnimo se v Evropo. Nekdanji evropski poslanec in obramboslovec Klemen Grošelj dobro pozna razmerje v evropskem parlamentu in evropski politiki. Strinja se s tezo, da bodo evropski podporniki Donalda Trumpa zašli v težave. »Bolj ko bo Trump uresničeval politično agendo, večji izziv bo za evropske suverenistične stranke. Te stranke bodo pri tem pragmatične, pri podajanju svoje politične agende se bodo prilagodile. Hkrati se potrjuje, da je njihovo temeljno politično in ideološko sporočilo v nasprotju tako z idejo kot vrednotami EU.« Odgovor, kaj bodo storile, je po njegovo preprost. »Treba bo najti grešnega kozla v Bruslju. Populisti so že večkrat dokazali, da jih dejstva ne zanimajo in da lahko skozi populistično-propagandno retoriko spretno izkrivijo resnico. Njihovo sporočilo bo oblikovano tako, da jih bo njihovo volilno telo sprejelo, ne glede na to, da bo temeljilo na popolnih lažeh.«

V EU so potrebne samo štiri države, da predlagajo predlagane trgovinske ukrepe. To bi lahko bile tiste, ki bi se samostojno pogajale s Trumpom o teh ali onih koncesijah.

Način, kako to storiti, je znan. Propagandni trik pa sila preprost. Družbena omrežja se preplavijo s posledicami, zamolčijo pa se pravi vzroki.

»Tako je bilo ob energetski draginji, kjer so se izpostavljale visoke cene, ki so jih povezovali z bojem proti podnebnim spremembam in globalizaciji, medtem pa je bila ruska agresija na Ukrajino, kar je bil dejanski vzrok visokih cen, zamolčana.« Obstaja še ena možnost propagande, reče se ji sprevračanje pozornosti. Namesto da bi Trumpovi evropski prijatelji poskušali pojasnjevati, kdo je kriv za carinsko vojno, bodo raje govorili o tistih Trumpovih politikah, ki naj bi delovale. »Predvidevam, da bo to vprašanje migracij in kriminala, kjer bodo poskušali ponujati Trumpove rešitve. Del tega bo tudi promocija politik, kot so zmanjševanje birokracije, ukinjanje financiranja nevladnim in civilnodružbenim organizacijam, deregulacij in druge, ki so všečne ne samo njihovim podpornikom, ampak tudi precej pomembnemu delu volilnega telesa. Ta teh radikalnih idej javno ne želi podpreti, v zasebnosti volišča pa to podpre z volilnim lističem,« še razmišlja Grošelj.

Evropski populisti imajo torej dilemo. Kako hkrati podpirati vse, kar pridiga Donald Trump, nacionalizem, konservativizem, napade na sodstvo, medije, civilno družbo, in v isti sapi odgovoriti na carine in napovedano trgovinsko vojno, ki jo je v imenu svoje ideologije sprožil ravno Donald Trump. Še več, že v izhodišču samem so te politične stranke med seboj nekompatibilne, družijo jih le skupni sovražniki. Bruselj in sodobna družba.

Sabina Lange upravičeno opozarja še na eno značilnost nacionalističnih in populističnih strank. »Sodelovanje ali združevanje populistično nacionalističnih politikov ali političnih strank je v osnovi protislovno, saj vsaka izmed njih svojo posebnost in uspeh predstavlja kot dobrobit za ’nas’, ki se hitro izkaže na račun ’drugih’. Podpora, sodelovanje ali simpatiziranje med populističnimi strankami služi zgolj kot izmenjava uspešnih praks pri doseganju ciljev, njihovo povezovanje temelji le na obliki, ne pa na vsebini. V Evropi smo temu priča pri oddaljitvi populističnih strank Višegrajske četverice na podlagi različne politike do Rusije.« Kot še opozarja Sabina Lange, politike Donalda Trumpa, njegov odnos do Rusije, mednarodne trgovine, mednarodnega prava, mednarodnega liberalnega reda, škodijo malim državam, kakršna je Slovenija, državam, ki so v mednarodni ureditvi po drugi svetovni vojni, zasnovani na mednarodnem pravu, na povezovanju in gospodarski rasti, našle mir in blaginjo. »Zagovarjanje istih politik, kot jih zagovarja Donald Trump, in distanciranje od njega je torej zgolj vprašanje časa po osnovni zmedi. V bistvu gre za zrcalno podobo iste politike. MAGA ali MEGA. Donald Trump naredi nekaj, kar naj bi bilo dobro za ZDA, EU pa naj bi naredila nekaj, kar bi bilo dobro zanje. Težava je v tem, da so te politike škodljive. Tudi MEGA pomeni imperializem in izkoriščanje, teptanje malih, ne pa Evrope, temelječe na povojnem sodelovanju, kjer najmanjše države odločajo v Bruslju, v nekaterih politikah s pravico veta, in v svojem jeziku. MEGA torej ni dober za male države in vnaša razdor med države članice EU.«

Kaj preostane Janši?

Pa bodo te nedoslednosti lahko prinesle zaton populizma? Je ta prišel do svojih meja? Oxfordski profesor Ben Ansell je opozoril, kot navaja nemški Der Spiegel, da populisti svojim nasprotnikom radi očitajo, da so orodje sovražnih tujih sil, zdaj pa se isti očitek lepi nanje. A ne pozabimo, populizem je kot Hidra, grška mitološka pošast, lahko ji odsekaš glavo, a bo hitro zrasla kakšna druga.

Teza o koncu evropskega populizma se zdi Nahtigalu zanimiva, a ga ne prepriča. »Ne gre le za populizem, gre tudi za zaton klasičnih političnih strank celotnega spektra, zaton klasičnih družbenih zavezništev. Tudi novim političnim strankam in družbenim gibanjem na levici ne uspe vzpostaviti širokih razvojnih zavezništev, kot so uspešno delovala v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Čeprav bodo carine, če bodo nakoncu le uvedene, pomenile dodatno finančno breme prav za najranljivejše družbene skupine – mnogi med njimi so privrženci Donalda Trumpa –, ne gre pričakovati, da se mu bodo odpovedali. Gre za začasna zavezništva brez trdne ideologije, ki vstopajo v izpraznjen programski prostor. Podobno, kot je vztrajna globalna neoliberalna finančna ureditev ter poglabljanje družbenih neenakosti, utegnejo vztrajati tudi populizmi po svetu v različnih oblikah. Pot do resničnega razvojnega preobrata nikjer po svetu ne bo enostavna. Trgovinske vojne so razredne vojne, globalna ortodoksija in globalna oligarhija pa potrebujeta odgovor v obliki nove univerzalne herezije, ne pa v obliki populizmov.«

Morda se zdijo Trumpovi podporniki v EU nori, a ta občutek ne bo dovolj, da bi izginili vzroki za njihovo moč.

Kot je dejal evropski poslanec Nemec: »Idol Donalda Trumpa in njegove desne roke Elona Muska je za njune privržence koristen takrat, ko gre za opravičevanje stališč, ki so v nasprotju z vrednotami EU – radikalizirati družbo, ustvarjati razprtije. Ko pa Trumpova politika neposredno trči ob vitalne interese EU, kot naj bi bilo s carinami, pa si lahko obetamo izgovore, da je za vse kriva levica – četudi predsednica komisije prihaja iz EPP, četudi je vodenje EU že desetletje v rokah desnice, četudi je poglavitni vzrok neenotnosti EU največkrat v samovolji desnih vlad članic EU. Skupna Trumpu in njegovim privržencem v EU je sla po oblasti ne glede na ceno in udinjanje interesom velikega kapitala.«

In kaj preostane Janši? Grošelj predvideva, da bo Janša odpiral teme, ki niso neposredno vezane na Trumpa, kot to počne v primeru Trumpove politike do Ukrajine. »Videli bomo odpiranje ideoloških tem, kulturnega boja in poslušali debate o uspešnosti ali neuspešnosti aktualne vlade in njene politike. Vse to pa se bo nadgradilo s populističnimi napovedmi politik, ki bodo v osnovi Trumpove, a bodo javnosti prodane na drugačen način: govorim o odpuščanju v javnem sektorju, o ukinjanju institucij, ukinjanju financiranja nevladnega sektorja in civilnodružbenih organizacij. To so teme, ki so delu volilnega telesa, ne samo njegovim podpornikom, všečne in niso neposredno vezane samo na Trumpa.« Priročnik suverenistov je pragmatičen, prožen, vsebuje bogat nabor tem. »Vsi ti politiki odpirajo in promovirajo probleme, za katere pa v resnici ne ponudijo resnih rešitev, raje ponujajo populistične, ki jih v realnem svetu ni mogoče uresničiti.«

Kako se torej postaviti po robu politiku, ki razmišlja imperialistično? Začne se tako, da stvari poimenuješ s pravimi imeni. Evropski podporniki Donalda Trumpa, od Janše pa do Orbána, od Grimsa pa do Melonijeve, zaradi podpore Donalda Trumpa delujejo v nasprotju z vrednotami, na katerih je nastala Evropska unija. Beseda petokolonaši se zdi žaljiva, zgodovinsko neustrezna, a v kontekstu oblikovanja novega sveta je žal prava.