Je zamisel o bojkotu prihajajočega referenduma o dodatkih k pokojninam modra?

V nedeljo, 11. maja, se Sloveniji obeta zakonodajni referendum. V mandatu te vlade bo to tretja referendumska nedelja, kar je glede na izkušnje iz prejšnjih referendumskih desetletij malo. Referendumi so bili orodje političnega boja med strankami in ne, kot nas uči teorija, korektiv demokracije. To se je deloma spremenilo leta 2013, ko je bil uveden zavrnitveni kvorum. Ta določa, da je zakon, o katerem odločajo volivci, na referendumu zavrnjen, če proti glasuje večina udeležencev, hkrati pa mora ta večina šteti vsaj petino volilnega telesa. Danes je v Sloveniji 1.693.355 volivcev. Da bo referendum uspel, bo moralo proti zakonu glasovati vsaj 338.672 volivcev ob jasnem pogoju, da bodo tisti, ki nasprotujejo zakonu, v večini.

Od uveljavitve kvoruma je bilo šest referendumov. Zadnji je bil trojni, eden je bil predčasno odpovedan, le pri dveh pa je bilo na volišču dovolj nasprotnikov zakona. Prvič je bilo to leta 2015, ko je 394 tisoč volivcev zavrnilo zakon o zakonski zvezi, kasneje pa je v to zakonsko materijo poseglo ustavno sodišče in odločilo drugače kot volivci. Drugič se je to zgodilo leta 2021, ko je 683 tisoč ljudi glasovalo proti zakonu o vodah, ki je nastal pod poveljstvom nekdanjega ministra za okolje Andreja Vizjaka. Ta referendum je bil zmaga civilne družbe, Inštituta 8. marec in drugih nevladnih in ekoloških organizacij. Bil je odločen »ne« vladi, ki jo je vodil Janez Janša.

Zdaj Janša želi, da se zgodba ponovi. Želi, da volivci na referendumu, na katerem se bo odločalo o zakonu, ki ureja pokojninske dodatke nagrajenim umetnikom, odločajo o vladi Roberta Goloba. Ne o zakonu ne o slovenski kulturi, o vladi. V SDS so prepričani, da bi bil nanje, ker so zagovorniki prave in neprivilegirane slovenske kulture, France Prešeren ponosen. Res ne moremo vedeti, kaj bi si o tej stranki mislil Prešeren, je pa pesnik v svojem času zviška gledal na tiste, ki so slovensko kulturo razumeli le skozi prizmo ljudskih veselic in gledališč pod kozolcem.

Vladne stranke bodo v referendumski kampanji sodelovale. Vendar sta se dve, Gibanje Svoboda in Levica, odločili za bojkot. »Bojkot z vsebino,« pravita. Volivce in volivke naj bi torej obveščali o podrobnostih iz zakonodaje, o številskih podatkih, imenih, kontekstu, vendar naj bi jih hkrati pozvali, naj se referenduma ne udeležijo. Kar pomeni dvoje. Prvič – vnaprej sta se odpovedali zmagi, možnosti, da na volitve privabita več volivcev kot opozicija. Po svoje pričakovano, v času sprejemanja pokojninske reforme težko upravičiš visoke dodatke, ki so lahko razumljeni kot privilegij. In drugič – s pozivi k bojkotu bi radi zmanjšali volilno udeležbo ne tistih volivcev, ki verjamejo argumentom opozicije, pač pa onih, ki so kritični do vlade, ne želijo pa podpreti idej stranke SDS.

Anarhistična parola nas uči, da je vseeno, kdo nam vlada, anarhisti trdijo, da bi bile volitve, če bi na njih o čem odločali, prepovedane. A bojkot referenduma ni enak bojkotu volitev. Na volitvah volivci izbirajo med različnimi političnimi opcijami, zato je bojkot nesmiseln, na referendumu pa zavračajo zakon. Bojkot referenduma je torej zaradi zahtevanega kvoruma tudi oblika protesta zoper politično zlorabo.

Na koncu bodo odločale številke. Stranka SDS je na zadnje volitve privabila 278 tisoč volivcev, stranka NSi pa 81 tisoč. To je dovolj za zahtevani kvorum. A volitve leta 2022 so bile neobičajne, volilna udeležba je bila kar 71-odstotna.

Volilna udeležba na večini referendumov je bistveno nižja. Na že omenjenem referendumu o zakonu o vodah je bila 46-odstotna, na referendumu o zakonski zvezi leta 2015 pa 36-odstotna. Leta 2015 je zakon zrušila katoliška cerkev, leta 2021 arogantnost vlade in zavedanje ljudi o podnebnih spremembah.

Je torej bojkot referenduma dobra taktika? Anarhistična parola nas uči, da je vseeno, kdo nam vlada, anarhisti trdijo, da bi bile volitve, če bi na njih o čem odločali, prepovedane. A bojkot referenduma ni enak bojkotu volitev. Na volitvah volivci izbirajo med različnimi političnimi opcijami, zato je bojkot nesmiseln, na referendumu pa zavračajo zakon. Bojkot referenduma je torej zaradi zahtevanega kvoruma tudi oblika protesta zoper politično zlorabo.

Leta 2004 je potekal referendum o tako imenovanem tehničnem zakonu o izbrisanih. Velika večina volivcev je glasovala proti. V tistem času je zaradi podobne zlorabe k bojkotu pozvalo več posameznikov, v Mariboru je obstajala posebna organizirana koalicija zagovornikov bojkota. Na naslove njenih predstavnikov so pred referendumsko nedeljo začeli prihajati različna sporočila pa uporabljeni toaletni papir, eden je dobil v plastično vrečko zavito človeško blato. Pozive k bojkotu so nekateri zagrizenci razumeli kot obliko izdaje Slovenije. A šlo je za politično zlorabo. Zagovorniki bojkota so imeli prav, za izbrisane se je čez nekaj let zavzelo Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.