Vse dovoljeno?

Nedaleč od Blejskega jezera podjetje družine najbogatejših Slovencev Sama in Ize Sie Login načrtuje gradnjo šestih vil, ki so jih zrisali v londonskem biroju. Gre za eno zadnjih velikih nepozidanih parcel tik ob Blejskem jezeru, o načrtovani gradnji pa sta Loginova – kot je razvidno iz medijskih objav – javnost obvestila sama. Iz javnih objav razberemo tole: družina Login je prek podjetja Lliebe Establishment s sedežem v Liechtensteinu lastnica Vile Epos na Bledu in večjega okoliškega zemljišča. »Podjetje družine najbogatejših Slovencev Sama in Ize Sie Login nedaleč od Blejskega jezera načrtuje gradnjo šestih vil, ki so jih zrisali v londonskem biroju. Na 22 tisoč kvadratnih metrih nad Mlinim – blizu pristanišča za pletne – je po prostorskem načrtu iz leta 2005 mogoča gradnja sedmih vil. Londonski studio Tim Fu naj bi pripravil arhitekturno zasnovo za šest vil na južni obali Blejskega jezera in obnovo Vile Epos, katere prizidek je zasnoval Jože Plečnik.«

Ustanovitelj biroja Tim Fu, ki zase pravi, da je arhitekturni futurist, je v pogovoru za Forbes predstavil nekaj podrobnosti največjega projekta tega biroja do zdaj, in kot je povedal, je na projekt močno vplivalo to, da gre za zemljišče »ob enem najstrožje zavarovanih jezer v Evropi, ki je obdano s stavbami, uvrščenimi na seznam kulturne dediščine«, kar naj bi močno zaostrilo pogoje za nepremičninske investitorje. Po objavljeni informaciji naj bi njegova pisarna pri razvoju projekta krmarila med dvema težko dosegljivima ciljema. Prvi naj bi bil uresničiti naročnikovo vizijo, da bi bile načrtovane vile bodoči standard razkošja in inovativnega oblikovanja v Sloveniji. Drugi pa spoštovati zapuščino Jožeta Plečnika in poskusiti upoštevati stroge predpise Zavoda za kulturno dediščino. Projekt blejskih vil naj bi bil vzorčni primer prepletanja arhitekture in umetne inteligence, na katero so se, kot trdi projektant, močno oprli pri svojem delu. Tako so na primer lesenim rizalitom (gre za izpostavljen del pročelja zgradbe, ki po celotni višini štrli iz zidne mase, najpogosteje v obliki poligonalne, pravokotne, ovalne ali krožne izbokline, in je z zaključkom lahko višji od strehe, ki jo členi) ob pomoči umetne inteligence nadeli sodobnejši videz. Pravi, da so »preoblikovali tradicionalne slovenske arhitekturne motive, pri tem pa umetno inteligenco izkoristili za optimizacijo oblikovanja, ohranjanje dediščine in integracijo v okolje, poleg pospeševanja ustvarjalnega procesa pa so z njo tudi zagotovili, da je končni objekt čim učinkovitejši in čim bolj trajnosten,« kakor je razvidno iz predstavitve projekta za spletni Forbes. Fu je pri delu sodeloval s slovenskim podjetjem Real Engineering, v preteklosti pa je deloval v najbolj znanem arhitekturnem biroju Zaha Hadid Architects. Po njegovem mnenju je projekt vil na Bledu »drzen korak v prihodnost, kjer tradicija in inovativnost sobivata v popolni harmoniji«.

Po prostorskem načrtu je mogoče na obravnavani lokaciji, na približno 22 tisoč kvadratnih metrih, zgraditi pet do sedem stanovanjskih objektov, ki so po površini, oblikovanju in izbiri materialov nadstandardni. V objektih se lahko opravlja dejavnost oddajanja za komercialni turizem, izhaja iz zazidalnega načrta iz leta 2005 in iz njegovih sprememb iz leta 2014.

Vile bodo imele pritličje, prvo nadstropje in mansardo in po višini ne bodo smele preseči najvišjega slemena Vile Epos. Vsaka vila bo imela od 1500 do 2300 kvadratnih metrov zemljišča, razporejene pa bodo okoli središčnega parka s 3600 kvadratnimi metri.

Sedanji lastniki naj bi bili Vilo Epos na Cesti gorenjskega odreda na Mlinem in okoliška zemljišča kupili leta 2017 od podjetja R.A.P. investicije v lasti Avstrijca Petra Helmuta Kleinfercherja. Ta je, kot je razvidno iz javnih obvestil, že pred leti načrtoval gradnjo sedmih nadstandardnih vil, vendar mu projekta ni uspelo izpeljati. Pred osmimi leti je Vilo Epos iz leta 1909, ki ji je Jože Plečnik leta 1939 dodal zastekljeni zimski vrt, ter okoliška zemljišča prodal zakoncema Login. Nepremičnine na Bledu naj bi imelo v lasti podjetje Santos Estate, prodano liechtensteinskemu podjetju Lliebe Establishment, v ozadju naj bi bila Loginova.

Ni dovolj, da se arhitektura le odziva na prevladujoče družbene vrednote, njeni snovalci so pred preizkušnjo, da jih tudi sooblikujejo za prihodnost.

Za prostor opisane investicijske namere na Bledu je v veljavi prostorski akt oziroma zazidalni načrt kot odlok o zazidalnem načrtu za območje urejanja BL – S-24 Mlino iz leta 2005, ki je bil spremenjen leta 2014. Sprememba uvaja zmanjšano gostoto pozidave in določa: »Predvidena je gradnja petih (5) stanovanjskih objektov (vil) oziroma šestih (6) stanovanjskih objektov (vil), ki so po površini, oblikovanju in izbiri gradiv nadstandardni. Dodatna kvaliteta pozidave je tudi velikost objektom pripadajočih gradbenih parcel. Predviden tip stanovanjskih objektov je sodobna interpretacija klasičnih blejskih vil (stanovanjska vila).« Odlok navaja glede oblikovanja objektov, da je streha dvokapnica ali štirikapnica z naklonom 38–42 stopinj s sivo kritino. Dovoljene so terase na objektu, ki so ravne pohodne ali nepohodne površine. Oblikovanje in izvedba je masiven objekt z možnostjo vključitve dela objekta v montažni izvedbi. Treba je zagotoviti nadstandard izvedbe in videza objekta in prilagoditi izbiro glavnih materialov značilnostim blejskih vil ter enako sekundarnih materialov, kot so les v naravnih tonih, svetli ometi drobne strukture, steklene površine itd. Isti odlok predpisuje, da je pred načrtovanjem treba pridobiti kulturnovarstvene pogoje in kulturnovarstveno soglasje.

Urbanistični pogoji, postavljeni načrtovalcu stavb, so še, da je območje namenjeno gradnji enodružinskih nadstandardnih stanovanjskih hiš s posebnim poudarkom na ohranjanju krajinskih kvalitet območja. Zaradi izredne kakovosti vedut z območja zazidalnega načrta proti Blejskemu jezeru z otokom in gradom, proti vaškemu jedru naselja Mlino, proti Jelovici z Babjim zobom in v dolino Save Bohinjke so načrtovani objekti prostorsko locirani s posebnim preudarkom, izredna pozornost pa velja ohranjanju visokodebelnega rastja, ki obkroža osrednjo jaso, namenjeno vsem objektom, po obodu katere se načrtuje pešpot z navezavo na severno oziroma južno stran območja. Izvedba objektov naj bi bila v celoti masivna ali v kombinaciji z montažno gradnjo. Za vsak individualni objekt je treba v projektni dokumentaciji izdelati poseben krajinski načrt.

Iz zazidalnega načrta ni razvidno, kaj v resnici te skupne zelene površine pomenijo z vidika javnosti – so javno dostopne ali ne in ali so ograjene.

Zazidalni načrt jasnejših usmeritev projektantu ne more dati. Znotraj njih pa je seveda veliko možnosti avtorskega oblikovanja, bolj ali manj všečnega znotraj javne podobe. Nadzor nad oblikovanjem, ki bi bilo izpostavljeno širši kritiki, je mogoč pravzaprav samo z izvedbo arhitekturnega natečaja.

Predstavljena pozidava, kot si jo je mogoče ogledati v do zdaj na spletu objavljenih obravnavah, je lahko objektivno gledano sporna, čeprav upošteva glavne zahteve zazidalnega načrta, vprašanje pa je, kaj so ob vsem tem strokovnjaki za varstvo kulturne dediščine rekli o osnovnem pogoju, da je treba pri oblikovanju novih objektov upoštevati že zgrajene objekte kulturnovarstvene vrednosti, kot so vile na Bledu. Te so pretežno oblikovane prav tako, kot oblikovanje za naprej narekuje zazidalni načrt, pa vendar njihovega oblikovanja z obliko novonačrtovanih obravnavanih stavb ni mogoče primerjati, čeprav so pri načrtovanju pogoje iz zazidalnega načrta upoštevali.

Hudič je v podrobnostih. Prvo izhodišče bi moralo biti že, da so vile kot bivalni objekti »nadstandardne«, netipske, oblikovanje bi moralo biti dovolj edinstveno v detajlih posameznega objekta, čeprav v glavnih gabaritih med seboj skladno.

V Ljubljani je bila kot »vzorčni primer« že študijsko v šestdesetih letih poudarjena urbanistična poteza predvojne pozidave in arhitekture Prešernova cesta z nadaljevanjem v Groharjevo cesto do Trnovega. Prešernova cesta je bila intenzivno mestnega značaja z večstanovanjskimi strnjenimi bloki na bolj ali manj obeh straneh, Groharjeva cesta v nadaljevanju pa poteza z mestnimi stanovanjskimi vilami z bolj ali manj razkošnimi vrtovi. V obeh primerih je bila zahtevana »gradbena linija«, pri vilski pozidavi pa predvsem predvrtovi ter znotraj v sredino vrta na gradbeno linijo postavljeni posamezni objekti s primerljivimi tlorisnimi gabariti, vendar s predpisano višino kapov strehe ter z večkapnimi strehami enakega naklona in kritine. Znotraj tega so bile stavbe oblikovane vsaka zase, vsako je oblikoval drug arhitekt – vse skupaj je (do ne tako daljne preteklosti) delovalo sorazmerno razkošno, skladno, vendar ne enolično.

Obravnavana novogradnja na Bledu se od starejših blejskih vil razlikuje po strehi (čeprav je streha dvokapnica ali štirikapnica z naklonom 38–42 stopinj in s sivo kritino, kot je zahtevano v zazidalnem načrtu), in to po linijah večkapne strehe z oblimi slemeni, česar nikjer v kraju, pa tudi nikjer v Sloveniji ne najdemo kot tipično tradicionalno izhodišče, z nenavadnimi in preveč poudarjenimi rizaliti v betonu in steklu, z zasteklitvami s čudnimi kovinskimi ojačitvami neaktualnih oblik, z zaobljenimi okenskimi odprtinami in stebrovjem, predvsem pa je celotna skupina čisto tipizirana. Videti je, da tudi obdelava na fasadah ne upošteva zahtev iz zazidalnega načrta, to je: »Izbiro glavnih materialov je treba prilagoditi značilnostim blejskih vil, prav tako sekundarnih materialov, kot so les v naravnih tonih, svetli ometi drobne strukture, steklene površine.«

Očitno je, kot navaja sam domnevni projektant, da izhaja iz »fluidnih oblik«, saj biro (Zaha Hadid), v katerem je prej deloval, po izjavah sodeč »sovraži« ravne in ortogonalne linije. Predvsem pa mu pri oblikovanju nesrečnih blejskih stavb očitno škodi »umetna inteligenca«, ki ni dobila pravih vhodnih parametrov, kar zadeva skladnost pojavnosti objektov s tradicionalnimi blejskimi vilami, da bi bil končni rezultat arhitekturnega dela kakovosten.

Vse skupaj deluje, kot bi bilo vzeto iz »Disneyjeve« risanke ali filma tega studia iz nekako petdesetih let. Skratka, komercialno poenostavljeno. Lahko bi vse ocenili kot »kič«.

Definicijo kiča lahko opišemo s temi opredelitvami (iz literature): kiču manjka potrebna »duhovnost«, transcendenca dobre ustvarjalne umetnosti. Resnično umetniško delo mora biti ustvarjalno in ne imitacija, predvsem pa ne sme pretiravati. Nastanek kiča je proizvod postindustrijskega sveta, to je izgube trženja kulture, izgube zanimanja in znanja za umetnost, udobnega poenostavljanja in komercializacije.

Kot imitacija imitiranja kič izgubi duhovnost, transcendenco oziroma idejni pristop, ki ga mora umetnost imeti, je grožnja pravi umetnosti, to je umetnosti, ki je celovita in dvoumna, kar povzroči razmišljanje in primerjalno odzivanje, raziskovanje.

To pomeni razmišljanje tudi v iskanju prilagoditve zaukazanemu vzorcu in predvsem v arhitekturi upoštevanje kraja umestitve, »genius loci«.

V Sloveniji obstaja dokument, ki se imenuje Arhitekturna politika Slovenije in je javnosti dostopen od avgusta 2017. V njem je posebej poudarjena definicija estetike oziroma lepote. Uporabnost objekta sama po sebi namreč še ne vzpostavi kakovostnih bivalnih razmer, kar je namen arhitekturnega ustvarjanja. »Ključno pri celovitosti arhitekture je njeno oblikovanje, ki ji zagotovi identiteto, harmoničnost in izrazno moč, ti pa odsevajo ter nadgrajujejo kulturne vrednote družbe, v kateri nastajajo. Umetniške lastnosti arhitekture so le deloma racionalno razložljive in merljive, deloma pa so odvisne od izobrazbe, občutljivosti in doživljanja posameznikov ter skupnosti. Odražajo raven in vrednote lastnikov, uporabnikov in širše družbe in neposredno vplivajo na njihovo počutje, ustvarjalnost in vitalnost. Zato ni dovolj, če se arhitektura le odziva na prevladujoče družbene vrednote, njeni snovalci se morajo spoprijeti s preizkušnjo, da jih tudi sooblikujejo za prihodnost. Pri tem igrajo posebno vlogo javne zgradbe, ki imajo vpliv na največ ljudi, zato s svojo pojavnostjo, značajem in izrazom pomembno vplivajo na občutenje in oblikovanje zavesti o kakovosti grajenega prostora, pa tudi na njegovo vrednost in socialno kohezijo. Kakovostna arhitektura ni avtonomna, prenosljiva ali ponovljiva, temveč je zmeraj odraz prostora, v katerega je umeščena, zato je tudi težko standardizirana in predpisana vnaprej. Nastaja z ustvarjalnim načrtovanjem in razumevanjem prostora, v katerega se umešča. Pomena kakovosti ni mogoče opredeliti kot nekega odnosa do arhitekture, temveč kot miselnost in pristop, ali z besedami britanskega arhitekta Normana Fosterja: ’Kakovost ni nikoli stvar denarja, ampak stanja duha.’«

Pred kar nekaj leti se je kljub navedenemu standardu v slovenskih strokovnih arhitekturnih krogih začelo zavestno neupoštevanje »razumevanja prostora, v katerega se umešča« posamezni objekt. Primer tega je Hiša Acman v podeželskem naselju Griže pri Žalcu, ki jo je slovenski arhitekt zasnoval leta 1999 in je pred 20 leti prejela celo prvi zlati svinčnik (nagrado strokovne zbornice) za odlično izvedbo. Med drugim zaradi »inovativnega oblikovanja mimo okostenelih pravil umeščanja v prostor«, ki so sicer v tedaj veljavnem prostorskem aktu urbanistično narekovala spoštovanje »genius loci«. Rezultat tega je bila postavitev stavbe v kovinskem plašču fasade in strehe, brez tipičnih strukturnih delitev med streho in spodnjim ustrojem ovoja stavbe, vse postavljeno tik ob obstoječem lesenem kozolcu toplarju, ki ga je že arhitekt profesor Kralj zaščitil kot slovensko identiteto v prostoru in stavbarstvu. Oblikovalska pravica ali pa samovolja arhitekta in avtorstva arhitekture? Ki ni ostala osamljena!

V nasprotju z opisanim je bilo nekaj najvišjih mednarodnih nagrad oziroma priznanj za arhitekturo, recimo Pritzkerjeve nagrade, podeljenih s poudarkom na priznanju spoštovanja identitete prostora. To nagrado so dobili na primer kanadsko-ameriški arhitekt Frank Gehry leta 1989, Sverre Fehn iz Norveške leta 1997, Avstralec Glenn Murcutt leta 2002, Diébédo Francis Kéré iz Burkine Faso oziroma Nemčije leta 2022 in še številni drugi.

Pred leti se je ob arhitekturnem dogajanju na Bledu in v občini Bled že sprožil alarm zaradi predloga za pozidavo na lokaciji Hotela Evropa na Bledu. Sporni sta bili predvsem izvedba in vsebina arhitekturnega natečaja, saj je bilo iz vseh opisov in poročil razvidno, da je občinski prostorski načrt čisto brez konkretnih pogojev za lokacijo, podobno tudi zahteve Zavoda za varstvo kulturne dediščine nimajo opredeljenih konkretnih pogojev. Preprosto prepuščajo opredelitve pogojev natečajnemu postopku, ta pa seveda – kot je uveljavljeno – naročniku natečaja, torej investitorju.

Pri vilah na Mlinem je izhodišče malo drugačno, saj obstaja veljavni zazidalni načrt, ki bolj dorečeno opredeljuje pravila za prihodnjo novogradnjo. Vseeno pa oblikovanje in arhitekturna pojavnost predvidenih novogradenj ostajata v rokah projektanta z avtorskimi pravicami in v rokah strokovne službe, pristojne za varstvo kulturne dediščine, to je Zavoda za varstvo kulturne dediščine kot pripravljavca pogojev za projektanta in kot soglasjedajalca k izdelanemu načrtu. V te postopke vključeni uradniki Zavoda za varstvo kulturne dediščine lahko nastopajo »arbitrarno«, saj nimajo nobenih konkretnih predpostavljenih določb, po katerih naj bi se ravnali, pa tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine v svojih pogojih in soglasjih ne deluje na podlagi javnosti znanih meril in se uslužbenci »pogajajo« z investitorji oziroma avtorji – bolj ali manj uspešno in z večjo ali manjšo pristojnostjo ter angažiranostjo – lahko bi rekli pogosto »arbitrarno«. Kar se ne bi smelo dogajati – že če upoštevamo zgolj ustavo. In prav temu sledita večja ali manjša strokovna nepravičnost in celo škoda.

Za zavarovanje kakovostnega arhitekturnega oblikovanja v obravnavanem primeru bi bila rešitev pravočasno zahtevana izvedba arhitekturnega natečaja. Uradne kritike arhitekturnih del v Sloveniji nimamo vzpostavljene, tudi teorije kritike arhitekturnih del ne.