Grad Otočec, Otočec ob Krki

Restavracija Grad Otočec
Grajska cesta 2, Otočec ob KrkiTel.: 07 38 48 900
www.grad-otocec.si/restavracija/

Na Otočcu lahko jeste vsak dan od 7.00 do 22.00, pri čemer vam verjetno srninega fileja ne bodo šli peč ob pol osmih zjutraj. Ali pač?!

Fino:
srnin file z brinovimi jagodami
skuta s pečeno smetano
tris prekajenega sulca

Ne tako fino:
pretiravanje z raznimi penami
malo pretrda jetrca

Degustacijska špura z devetimi postojankami bo vsakega jedca stala čisto sprejemljivih 55 evrov.

Priznam, kar malo me je stiskalo na brbončicah in v želodcu, ko se je nos avtomobila obrnil na jug in se je vozilo pognalo po dolenjski avtocesti. Tega konca smo se namreč po ne ravno posrečenem obisku Trinajstice pred meseci - potrjujoč pregovor, da kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi - podzavestno kar malo izogibali. Še posebej, ker - to sta redni bralec in bralka zagotovo opazila - so se zadnje tedne konzumentska razočaranja kar vrstila. Je pot na Dolenjsko (in to celo v restavracijo, ki je del hotelskega pogona) v trenutku, ko bi si res želeli posedeti v dobri restavraciji, kjer bi štimali vsaj trije od štirih (ambient, osebje, vinska ponudba, hrana) stebrov slehernega resnega gostinskega obrata, prava stvar?

Ker si po tem dramatičnem uvodu zagotovo že pogledal Lavričevega možica v spodnjem desnem kotu tele strani, tudi že poznaš odgovor. Kljub temu te vabim, da v nadaljevanju prebereš še razširjeno argumentacijo.

Grad na Otočcu je kar resna in impozantna stavba, s ta pravimi grajskimi durmi in dvoriščem in stolpi in sobanami. Ko je profesionalno prijazen šef sale za dogajalni prostor dotične večerje določil lovsko sobo, smo se že nadejali sedenja pod kapitalskimi trofejami, a nas je prijetno presenetila sodobna kolekcija na steno pričvrščenih stiliziranih prozornih parov rogov. Tudi jedilni list preseneti, predvsem s preprosto delitvijo na ambicioznejši del z obsežnim degustacijskim menujem in klasično particijo z bolj tradicionalnim postrojenjem predjedi, juh, biftekov, solat in gibanic. Ker smo Mladina, smo seveda užgali po sodobnejših poizkusih komandanta kuhinjskega pogona na Otočcu, tudi zato, ker je bil scenosled opremljen z zanimivimi sugestijami za spremljevalne kapljevine, med katerimi sta nato največ aplavza pobasala beli Jamškov Prepih 2008 in koprski, v linijo Capo d'Istria zapakirani shiraz 2006.

Težko bi rekli, da smo odločitev v kakem trenutku večera obžalovali, edinole ona odojkova jetra na polenti s pocvrtim porom v peti rundi so bila malo preveč zapečena in zato trda in suha pa apliciranje raznoterih jako modernih pen se nam je zdelo brez prave potrebe in učinka. Ampak razumemo, penice in zrakci so trenutno pač tres chic. Sicer pa smo urno pomazali mini žogo v sesekljanih bučnih semenih povaljane krepke divjačinske paštete, nato pa se nikakor nismo zmogli odločiti, kateri del - pašteta? file na koprivni kremi? solatka z redkvicami, bučkami in bučnimi semeni? - hladnega trisa iz prekajenega sulca je bil najboljši. Odločitev ni padla niti, ko smo posrebali krasno, s krompirjem pojačano kremno juho iz kopriv (z obvezno peno, tokrat iz tartufov), niti po navdušenju, ki ga je požel staran kozjanski kozji sir na vrhu raviolov s čemažem. Zadnja možnost za odločanje je bila med srebanjem osvežilnega, zelo sezonskega češnjevega sorbeta, kajti potem je prišel na mizo brez dvoma glavni - tako in drugače - krožnik večera: srnin file, še pripet na pripadajoči kos rebrca, je moral biti najprej hudo dobro in dolgo kvašen in zorjen, nato pa še precizno opečen, da je lahko na krožniku demonstriral absolutno sočnost in okus, ki sta ga huda omaka z brinovimi jagodami in pire z jurčki samo še dodatno pumpala v višave. In nato rahlo bremzanje z ljubko sladko-slano kompozicijo iz marelične marmelade, kvadrčkov iz skute s pečeno smetano in koščkov suhih marelic ter zaključek v totalnem eksperimentalnem, pardon my french, razčefuku. Mislim, za sladiški trio, v katerem so v glavni vlogi šparglji, bi pač težko uporabil blažji izraz. Špargljev pire na vaniljevi šarloti, marinirani šparglji z jagodami in kremast špargljev sladoled so bili nekaj najbolj odpeljanega, kar sem kadarkoli poskusil. Ne najboljšega, daleč od tega, ampak nadvse intrigantnega. Je to sladica ali slanica? Je kul ali ni? A mi je všeč? Kaj (in zakaj) ja in kaj ne? Sem preobremenjen, da bi percipiral šparglje kot sladico? ... ? ...? ... Food for thought. I like!