Solni cvet - pri Damjanu, Sečovlje

Restavracija Solni cvet - pri Damjanu
Seča 115 a, Sečovlje
Tel.: 040 654435
Soline odpirajo uro po sončnem vzhodu in zapirajo uro pred sončnim zahodom. V Solnem cvetu je vedno na voljo kakšen napitek, za hrano pa prej le preverite po telefonu.

Fino:
lokacija hladne predjedi

Ne tako fino:
trdost panna cotte vsa tista smetana na raviolu presušen brancin

To, kar sicer lahko le opazujete ob sobotah popoldne na televiziji, vam je v resničnem svetu na voljo za približno 35 evrov za štirihodni obrok.

Michael Pollan, ameriški prehranski pisec in agitator, je lani enkrat v New York Timesu razvil zanimivo tezo, da je dandanašnji kuharija postala zelo podobna spektatorskim športom: da je ogromno ljudi, ki se zanjo zanimajo, jo spremljajo in gledajo po TV-ju, in zelo malo onih, ki bi jo sploh, kaj šele redno, prakticirali. In res, veliko raje, kot da bi mesili testo za kruh, gledamo Jamiejevo ročno ožemanje limon, Nigellino pocensko igranje vloge skrbne kuhajoče matere, ki, medtem ko so otroci v šoli, na polno flirta s kuhinjsko TV-kamero, in Ramseyjev mobing vsega, kar mu prekriža pot v katerem od njegovih šovov. No, Konzumu se je s službenega vidika zdelo še najbližje Ramsayjevo servisiranje zavoženih obratov, ampak ko smo po nekaj epizodah ugotovili, kakšno pocensko dramatizirajočo cmizdrarijo so Ameri naredili iz originalnih angleških Kitchen Nightmares, smo obupali tudi nad napizdevajočim škotskim bullyjem in pri spremljanju prehranske ekranske ponudbe ostali na domačem pragu: pri ribjeoki kuhariji (slavnih, jasno), ki na ustne vsakodnevno prinaša vzdihe tipa ofak, a oni bodo to dejansko pojedli?; ultra trendovskih urbanih zakoncih, ki jima med demonstracijo priprave pravega newyorškega hot doga popokajo hrenovke, in pri onem materam ljubem Primorcu z rutko iz nacionalkinega sobotnega popoldneva.

No, in prav on ima zdaj svoj resničnostni šov - in to ne ekranski, ampak čisto resnični resničnostni šov. TV-Damjan kuha in streže gostom v gostilni Solni cvet, do katere se je treba sprehoditi prav do konca krajinskega parka v Sečovljah. V preprosto, a prijetno opremljeni, svetli kučici se je naša vključitev v šov zdela nadpovprečno spodobna. Prva epizoda je bila omnibus, v katerem je TV-šef na velik kvadraten krožnik zložil hladne morske reči. V prepričljivosti sta prednjačila velik, mehak, sočen, ravno prav kuhan in začinjen krak hobotnice in okusen ter ne preveč masten namaz. Solata iz sip bi bila še boljša, če bi bile sipe bolj kuhane, rezina dimljene mečarice je bila takšna, kot so pač vse druge rezine serijsko dimljene mečarice, namena ene same osamljene kozice na sredi krožnika pa si nismo znali razložiti drugače, kot da je bila tam zaradi števila. Pa nam ni bilo nič hudega: srebali smo lepo ohlajeno in tudi sicer čisto prijetno in košti prilagojeno malvazijo gazdatove zaročenke in čakali na nekaj, kar je menda vsem zelo všeč. Velik krompirjev raviol, polnjen s toplim treviškim radičem, bi bil všeč tudi nam, ko bi le šef namesto enormne količine težke, zgoščene smetanove omake, v kateri je ždelo pol ducata repkov kozic (dva od teh sta bila - le zakaj? - neolupljena) izbral kakšen lahkotnejši preliv - preprost skoncentriran jus iz glav in olupkov kozic bi bil, recimo, čisto dovolj. Smo pa zato kakšno omako ali vsaj kak bolj sočen element pogrešali pri glavnem krožniku. Zanj je Damjan posvojil (in simplificiral) zemonsko inovacijo, solni žar, in na njem (pre)pekel file brancina, ki pa mu ob stran ni dodal drugega kot kos in pol trdo kuhane polente, dve rezini na žaru pečenih bučk in napol prerezan češnjev paradižnik. Smo se kar nažvečili. Je pa bila zato z jagodno omako prelita panna cotta, ponujena za zaključek obeda, spet presežek: brez konkurence je pobrala naslov najbolj trde kuhane smetane, kar mi jih je prišlo pred jezik v mojem ne tako kratkem življenju. Obetavno, ma je še veliku za porihtat ...