Restavracija Marché, Tepanje

Restavracija Marché
Tepanje 2 Spodnje Grušovje 10 a, Tepanje
Tel.: 03 757 58 23

Fajn:
delikatese za domov kruh

Ne tako fajn:
zmahana zelenjava gotova jela

Edini dober razlog za 13-evrski servisni obrok v Marchéju je alternativa: najslabši sendviči na svetu z bližnje bencinske črpalke.

Od mita, da so furmanske oštarije dobre, je še pred nekaj leti kapitaliziralo kar nekaj oštarij, denimo ona Štormanova podružnica Pri šoferski mamici ali pa Mladinina vsakoletna merica za inflacijska nihanja na Trojanah. Ampak sodobno fijakarstvo pač zahteva skorajda že formulasto kratke pit-stop postanke, posedeti za gostilniško mizo, popaberkovati z oštirjem in v miru počakati in snesti naročeno je luksuz, ki si ga še rekreativni voznik ne utegne privoščiti, kaj šele kakšen profesionalec na resni vzhodnoevropski furi.

Pa denimo, da te vseeno zgrudi lakota za volanom. In to ne v Italiji, kjer bi se je na hitro znebil s kakšnim decentnim v toasterju popečenim paninom ali hitrim talarjem makaronov, niti ne v Avstriji, kjer bi v dirndl napravljena dekoltirana dečva urno postavila košarico žemljic k tvoji gulasch ali leberknödelsuppe, ampak v Sloveniji. Se pač zgodi, avtocestna lakota namreč. In tako je zakrulilo tudi nam in smo si rekli, da ni nujno, da konzumisti vedno bontonsko posedamo s prtičkom na kolenih pred krožniki z izbranimi jedili, ampak da tu in tam lahko preverimo tudi, kako ukrotiti lakoto na naključno izbranem teritoriju. Konkretneje, na poti k mariborski gledališki Evropi danes, še konkretneje, v avtocestni restavraciji Tepanje 2, ki jo, tako kot večino sorodnih objektov, upravlja švicarska tvrdka Marché.

Hja, moram kar takoj povedati, da Švicarji očitno dobro poznajo izrek, da nikoli ne dobiš druge priložnosti za ustvarjanje dobrega prvega vtisa, in da smo se ob pogledu na v detajle razdelan, rustikalno domačen, lepo osvetljen interier in na impozantno zbirko krasnih okroglih in velikih pekačev, polnih raznih pit, tortic in gibanic, začeli suvati pod rebra, češ, tukaj se pa bomo dobro napokali. Ampak. V solatnem baru ni bilo opaziti kaj prida drugega od krompirjeve solate s kumino, sicer fletne fižolove z redkvico in nekaj precej uvelih radičev. Grelni pisker s pasuljem je bil videti, kot da bi ravno doživel bližnje srečanje s kolono patrij, polnih soldatov. Sveže stisnjeno sokovje v kozarcih na ledu je bilo samo še stisnjeno, s prijazno gospo za pultom pa smo se nazadnje zmenili, da bomo ob popečeno (in posušeno) zelenjavo in nekakšen rizi bizi položili pretepenega, na žaru pečenega purana, ki je očitno videl oglas ministrstva za zdravje o soli in je zato ostal brez nje. Ali pa so v Marchéju ostali brez soli, ker so vso stresli v izjemno slano govejo juho. Nadalje lahko poročamo o rahlo prekurjenem dunajskem zrezku srednje temperature pa o zamokanem wannabe bograču, ki je bil bolj kot ne krompirjev golaž, in o čisto korektni porciji kislega zelja s pečenico. Preden nehamo sitnariti, naj omenimo še plastično vaniljevo rezino z jagodami, nato pa za popravo vtisa dodamo konfekcijsko prekmursko gibanico in fletno sadno skutno pito. In, ja, vsekakor pripenjamo pohvalo za na lokaciji spečene vseh sort kruhe, ki pa skupaj s ponudbo fletnih delikates za domov - celoten arzenal Zigantejevih tartufnih izdelkov, plejada butičnih (orehovo, lešnikovo, laneno ...) olj, vloženih sivk in drugih gob itd. - vseeno ne morejo popraviti splošnega vtisa. Ta pa je, da bi se maršejevci mogoče raje kot z dizajnom ukvarjali s tem, kakšne in katere jedi so primerne za dolgotrajno čepenje na pultih in katere se skončajo ena-dve-tri, in jih nato v skladu z dognanji tudi skuhali vsaj malo drugače, kot so jih v obratih družbene prehrane leta 1983. Mar bi ostali doma.