Gostilna Pr' Matičku, Kranj

Gostilna Pr' Matičku
Jezerska cesta 41, Kranj
Tel.: 04 234 33 60
Matičkovi divjačinijo od poldneva do polnoči, ob nedeljah končajo ob petih popoldne, ob praznikih pa praznujejo tudi oni.

Fajn:
vse sorte salam, tudi za domov drobna presenečenja (skorš, regratovi cvetovi)
ravnanje z divjačino

Ne tako fajn:
bi se dalo še kaj postoriti pri prilogah ... in sladicah

Pod losovim rogovjem in budnim očesom nagačenega fazana vas najboljši divjačinski obrok v državi ne bo koštal kaj prida več kot 35 evrov.

»Je šel lovec mimo gostilne.« Ta stavek se menda kvalificira v ožji izbor najkrajših vicev vseh časov. Je pač tako, da gre, po definiciji iz še enega bradatega vica, pri lovu za »oborožen pohod od gostilne do gostilne«. No, ampak tam na Gorenjskem, čisto v Kranju, pa je en jager, Erzarjev Matjaž, ki ne hodi mimo gostilne, niti ne od ene do druge, ampak se je zataknil kar v eni, svoji. Na steno je pribil nekaj lastnopuškno uplenjenih kapitalcev (fascinantna sta predvsem primerek novofundlandskega črnega medveda, ki zareži vate čisto pri vhodu, in hudo ogromen kanadski los z impozantno roževinasto opremo), za dodatno podkrepitev vtisa, da ne gre zgolj za ljubiteljskega ravbšica, ampak za resnega mojstra, pa je na šank položil knjigo Divjačina, katere soavtor je.

Da z divjačino Pr' Matičku ni šale, je postalo še očitneje, ko smo si omočili grla s Štekarjevo methano, mehkim, menda z enaindvajsetimi zelmi ozaljšanim destilatom, in se je pred nami pojavila na rezino še od krušne peči toplega nadhrustljavega kruha namazana divjačinska pašteta z rdečim poprom ter s kolešč-kom medvedove salame na eni in z rezino mladega sira na drugi strani.

Nato smo se zavrteli na ringlšpilu izjemnih, lepih in dišečih salam, ki jih Matičkovi lovijo, začinjajo, mešajo, polnijo in sušijo po domače, brez kemijske asistence. V ostri konkurenci temne medvedove, lahkotne kozorogove, špeharce z velikimi kosi slanine, v zeliščih povaljane herba salame in z zaseko oplemenitene merjaščeve je zmagala slednja. Za nagrado sem kupil eno za domov. No, mimo salam je bil absolutni zmagovalec narezka na jeziku topeči se jelenov karpačo, čeprav smo zastrigli z brbončicami tudi ob vloženih regratovih cvetovih, ki so skupaj z rahlo pekočimi papričicami in s šalotkami lepo nevtralizirali salamensko mast.

Za dodatno uravnoteženje suhega začetka večerje smo nato poskrbeli vsak s svojo župo. Vse so bile močne, iskrene, nič kaj dizajnirane, zato pa nabildane z okusom: čemaževa je bila fino zatvistana s suhimi slivami, fižolova lepo okrancljana z ribano kašo, močni gobovi s krompirjem pa tudi ni nič manjkalo.

A glavni test pri oštarijah, ki se gredo divjačenje, so seveda glavni krožniki. Bo meso lepo uležano in pravilno kvašeno? Se bo izognilo zagatnosti in izsušenosti? Kako se bo ženilo z omakami? Odgovori sledijo po kratki someljejski igrici: kaj bolj sede iz kevdra Vinakoper, capris merlot 05 ali capris cabernet 07? Ne bi si mislil, a merlot je kabernejca odpihnil in vprašanje je, ali se da za 14 evrov, kolikor stane steklenica Pr' Matičku, piti boljše vino. No, in že smo nazaj z resnico o glavnih jedeh: jelenovi medaljoni so bili sočni, kot da bi bili odrezani s kakšnega lepo marmoriranega goveda, od omake iz sušenih črnih trobent pa je dišala vsa soba. Pečenka iz merjaščevega vratu je bila mehka, dobra, fina. Fazanove prsi so se pred suhobo zaščitile z rezinami slanine, predvsem pa smo vsi popadali dol ob čokoladirani marmeladi iz skorša v kuhani hruški. Izjemna kombinacija in brezsramno pokazan sredinec brusnicam. Skorš rula!

Mogoče se prav zaradi njega, ki smo ga na krožničku za degustacijo dobili še v nečokoladirani verziji, potem nekako nismo zmogli navdušiti ne nad ne kaj več kot korektno skutno gibanico ne nad dovolj sočno, a nepretresljivo rahlo oviskijano irsko torto. Hm, le kako divjačino vtakniti še v sladice? Mogoče tako, da ob koncu obeda Pr' Matičku naročite še malo narezka. S skorševo marmelado, jasno.