Restavracija Kluba kulturnih delavcev - Pen klub, Ljubljana

Restavracija Kluba kulturnih delavcev
Tomšičeva 12, Ljubljana
Tel.: 01 251 41 60
Odprto od ponedeljka do petka od poldneva do polnoči.

fajn:
gosja jetra à la Miki
hobotnica & škarpena
istost kraja in ponudbe

ne tako fajn:
turnedo rossini
vinska ponudba

Obisk časovnega stroja, ki vas bo popeljal v kulinarično zgodovino ljubljanskih kulturnih, političnih in gospodarskih delavcev, stane približno 45 evrov na potnika. Skajasti sedeži so vključeni.

Ko bo leta 2517 kakšen nadobuden zgodovinar v središče svojega znanstvenega zanimanja postavil raziskovanje prehranskih navad ljubljanskega meščanstva v osemdesetih letih 20. stoletja, bo poglavje o tem, kje so se brbončice kulturne, politične in gospodarske družbene nadstavbe privajale na rakove koktajle, gosja jetra, polže, turnedoje in podobne visokorestavracijske standarde, zelo kratko in jasno: pri Mikiju, v Penu. Če bo malo podrobneje brskal, bo dognal še to, da je velik del omenjenih družbenih skupin navezanost na lastnika, plac in košto ohranil še globoko v 21. stoletje in da je bilo v zimski sezoni 2010/11 ob vsakem obisku izza vsaj ene od miz moč slišati mlaskanje kakšnih kulturniških ustec in/ali politično-gospodarskega golta. Je že tako, da je neki poseben čar v sedenju na z rdečerjavim umetnim usnjem prevlečenih retro stolih, ki so na titulo retro počakali kar v lokalu samem, ne da bi vmes četrt stoletja odždeli na kakšnem podstrešju. In solatni bar je tam in tak, kjer in kakršen je bil. In table po stenah in WC-oglasi so takšni in tam, kjer so bili pred petnajstimi ali dvajsetimi leti. Edino, kar manjka, sta Peter Božič - Voščenka in Marjan Miklič - Miki, ki zdaj gosi, polže, jagenjčke in uležano govedo jagata v večnih loviščih.

Mi pa lovimo okuse, ki jih nosimo v spominu. In ugotavljamo, da paradajze na brusketi bolj kot zaradi tega, ker bi bili res dobri, hlastno pohrustamo zato, ker prebiramo Mikijevo zapuščino in bi jedli kar vse, kar je napisano na jedilniku. In da nam ni treba pomazati ravno vse majonezne omake iz rakovega koktajla, če hočemo priti do konca zastavljenega obeda. Iz morja pobrane hladne predjedi so v vrhunski formi: še najbolj povprečen je tunov karpačo z avokadom in gamberi, hobotnica v solati ima absolutno popolno strukturo - je mehka, a nerazpadajoča -, a je rahlo kratke sape pri okusu, kuhani škarpeni v zbalansirani curryjevi omaki pa z lahkim srcem nadenemo lento »miss perfect«. V moški konkurenci popolnostni naslov odnese pol ducata polžev po burgundsko, ki se, blago odišavljeni s peteršiljem in česnom, ter plavajoči v jezercu putra, režijo sodobnim komandam o zdravoživljenjski zmernosti. Gromoglasno jim pritegnejo še gosja jetra à la Miki s hrustljavo pocvrto oblekico iz mandljevih lističev. Drugi à la krožnik - peresniki à la Peppe - je že bolj pogodu aktualnim prestolničnim trendom, saj prihaja s Sicilije. Peresniki v gosti in pikantni paradižnikovi salsi z dodatkom popečene pancete znajo vnesti razdor med jedce, a kdor je z mano, naj verjame, da posekajo 95 odstotkov novodobnih ljubljanskih pašt(ic).

Pri glavnih krožnikih pa Penovemu kuheraju začne popuščati koncentracija: turnedo rossini je sicer fletno pečen, a kaj ko je ona rezina tartufa na vrhu popolnoma brez vonja in okusa. Jagenjček iz pečice ima sicer dovolj vonja in okusa, a kaj ko je preveč in predolgo nazaj pečen, da bi jedca še zmogel začarati s svojimi sokovi. Le sočne rezine račjih prsi z intenzivno medeno in sojino omako ter genialnim kostanjevim štrukljem so takšne, kot morajo biti. Da sta v tej zicer kategoriji v Penu tudi makov mousse in kao sacher tortica, pa verjetno že veste, tako kot to, da hišni cimetov parfait nekako ne zna prav nositi svojega perfektnega pridevka.

Če Penovi zdajšnji ekipi lahko v dobro štejemo, da skuša hrano še naprej rihtati tako, kot smo je (bili) na tem mestu vajeni, pa lahko sugeriramo kakšno vinsko etiketo več, saj je zdaj videti, da je pivcu na voljo več različnih vrst žganjic kot pa vina. Sicer pa: še na mnoga leta!