Restavracija Šanpier, Šempeter pri Gorici

Restavracija Šanpier
Cesta Prekomorskih brigad 11 a, Šempeter pri Gorici
Tel.: 05 393 90 96
Odprto vsak dan od 12.00 do 15.00 in od 19.00 do 23.00.

Fajn:
surovo ribovje školjke

Ne tako fajn:
sterilen ambient
vinski pribitki na nekatere steklenice
površnost tu in tam

Za ljubitelje (surovega) ribovja in rakovja ter lačne školjkarje, ki vzamejo v zakup, da se slastnih in lahkotnih porcij takšne hrane hitro nabere za več kot 65 evrov na grlo.

Palček Smuk, znameniti češki zeleni risani junak, je živel - kot nam je v mladih letih pripovedoval televizor - za tako gosto meglo, da bi jo lahko rezal (mogoče pa še malo dlje), v znamenitem ribniku Brbotalniku. No, ko se je konzumacijska ekspedicija v izdihljajih lanskega leta odpravila k obedu na zahod, se je zdelo, da tiste tako goste megle, da bi jo lahko rezal, sploh ne bo konec in da je vprašanje, ali bomo na koncu sploh našli kaj ribjega. Če vam povem, da je bila Ljubljana še najmanj zamegljen del poti, si laže predstavljate, kakšno srečo smo imeli, da smo sploh našli Šempeter pri Gorici in tamkajšnjo hotelsko-restavracijsko novotarijo Šanpier. Še ko smo stali pod svetlečim izveskom, nismo bili čisto prepričani, da smo, kjer smo hoteli biti, saj je v megleno noč skupaj z napisom Šanpier svetil velik jastog. Opremljeni z namigom, da v tem obratu lepo in dobro ravnajo z morskimi organizmi, smo pač pričakovali, da se ime Šanpier bolj kot na ime kraja nanaša na plemenito ploščato ribo, ki ji knjižno rečemo kovač. A očitno ni tako, saj se tudi na krožnikih oni večer ni znašel noben kovač.

Bilo pa je na njih obilje njegovega sorodstva. Brancin je prišel narezan na tanke rezine, položene na stereotipno rukolo, a okrašene z - glede na sezono presenetljivo dišečimi - kockicami jagod. Orada se je v spremstvu sušenih - črne in bele - rezin kruha špeglala po tatarcu, za pikantno nadgradnjo pa je s sabo imela še zrnca rdečega popra. Oboje je bilo super sveže, kar bi lahko trdili še za garnituro surovih kozic, pa tudi za večino (ne pa za prav vse) škampe, ki so preklani na pol ležali ob njih. Pri surovih rakcih se starost pač odmerja v urah in nekaj onih Šanpierovih je za crudo imelo kakšno preveč. Preveč je bilo tudi marže (skorajda 30 evrov na steklenico, ki v kleti stane 14 evrov, se pač ne spodobi) na sicer zelo lepo in značajno Jnkovo rebulo, a je morebitne zamerice nato uspešno odpihnilo za celo školjčišče svežih, dišečih in sočnih kapelung, vongol, dondol ter velikih in malih jakobovih pokrovač.

Misleč, da je ta festival školjk le foršpil za bakanalije z dateljni, smo nato vendarle ugotovili, da je bil to zgolj, kot bi rekel poet, up goljfivi in da bi se iz prstacev, ki so se pred nami pojavili zamešani v še kar anemično pašto, dalo izvleči kaj več. Smo pa zato veselo zagodli ob brancinu v soli - bil je res dober in dišeč, kuhar pa se je potrudil tudi s prilogo in je za zraven uprizoril zanimivo, na krog izrezano krompirjevo tortiljo španskega tipa in četrt glave popečenega radiča. Bi pa osebju vsekakor položili na srce, naj namesto stresanja namiguških dovtipov o tem, da se vsi briški vinarji pišejo na -ič in da to zagotovo kaj pomeni, raje malo potrenira filetiranje pečene ribe. V restavraciji tega cenovnega razreda se pač šika gostom na krožnik dati lepe in cele kose ribe, ne pa ribje podrtije. Ali - vse je dobro, kar se dobro konča, in Šanpieru je s sladkim zaključkom - tortico in sadnim biskvitom, predvsem pa s finimi dodatnimi piškotki za h kofetu - uspelo pustiti čisto korekten vtis, hkrati pa si je pustil še kar precej manevrskega prostora za malo več natančnosti in malo manj zanašanja le na vhodne surovine. Če bo k vsemu dodal še kakšen kreativen štihec več in resno premislil o višini vinskih marž, bo pa sploh fino.