Restavracija Separe, Ljubljana

Restavracija Separe
Koprska 92, Ljubljana
Tel.: 01 244 16 34
Odprto od ponedeljka do petka od 10.00 do 22.00, ob sobotah začnejo dve uri kasneje, ob nedeljah pa počivajo.

Fajn:
pašteta z medom in s tartufi
ribji tatarci rezanci z jastogom

Ne tako fajn:
piščančji file
telečja lička

Če človek v Separe ne prijaha na kakšnih previsokih pričakovanjih o kuharski inventivnosti in tehnični bravuroznosti, se lahko čisto fletno, moderno in šik naje za 45 evrov.

Ena od boljših stvari, ki jih je slišati na Radiu Študent, so kultni džingli, kratke posnete zvočne domislice, ob katerih človeku - pa čeprav je od nastanka marsikatere minilo že dvajset, če ne trideset in več let - huškne smeh na ustne. Ena od njih, iz osamosvojitvenega obdobja, gre takole: v prepoznavnem gostilniškem ambientu, ob zvenčanju kozarcev, se že rahlo okajen in zapletajoč se moški glas razburjeno navdušuje: »Odcepl se bomo! Odcepl se bomo!!!« Drugi, prav tako okajen, a ne tako navdušen, pa ga pomiri: »Ma, kurc se vš odcepu! Pejva na en pir!« No, kot veste, se je odcepitev vse-eno zgodila. Še več, očitno je osamosvojitveno-odcepitvena težnja ostala globoko zasidrana v slovenskem človeku, vsaj v tistem, ki se gre gostinsko podjetništvo v slovenski prestolnici. V zadnjih nekaj letih so imele namreč nekatere glavne ljubljanske restavracije opraviti s konkurenco, ki se je pojavila izza njihovih lastnih štedilnikov in s konceptom in z jedilniki tudi zelo jasno napadla lačna in žejna grla njihove klientele.

Restavracija Separe je že ena taka ustanova. V Murglah obratujoči fantje so se separirali od na Šmartinki razširjajočega se Cuba in se zdaj z ramo ob rami z od JB-ja odcepljeno Harfo borijo za prostor v želodcih podjetniških računalničarjev, ki šihtajo tam naokoli. V času kosil gre menda obojim kar dobro, a kaj se zgodi, ko nad barje pade črno črna tema? No, če je gost le v mimohodu, kot oni mladenič za sosednjo mizo, ki je glasno oznanil, da je pred dvema urama eno taljato razbov, pa bi zdej sam neki, da nav preveč, se ni nadejati težav, med celovečernim obedom pa se tu in tam le pokaže kakšna čer.

Ampak začne se čisto mirno: po glažku čezmejne penine ribolium, mirno zgrizljanem mini podobniku spomladanskega zvitka in cenovno-razpoložljivostnih kolobocijah z vinom - nazadnje se nam le uspe zmeniti za Sutorjev predlanski chardonnay - mirno steče scenosled, sestavljen iz stalne ponudbe in dnevno ponujenih priporočil.

Ideja za pašteto s prelivom iz medu in tartufov je brez dvoma prinesena iz prejšnje službe, a doterana do popolne usklajenosti okusov in tekstur. Brbončice se orosijo tudi ob parčku ribjih tatarcev: bolj nedolžen, brancinov, je naparfumiran s pomarančo, močnejši, tunov, pa se po japonsko jača z zelenim vasabijem. Naslednji krožnik si delita dve pašti: široki rezanci so z jastogom v ravno prav pikantni paradižnikovi salsi, metuljčki pa so črni od sipine tinte in preliti z omako iz rakovice, ki je nekje po poti od morja do krožnika izgubila ves svoj okus. Tudi od telečjih ličk na beli polenti smo pričakovali več. Polenta je že bila kremasta in okej in meso lepo zdušeno do mehkega, a tekočina, v kateri je oboje plavalo, je po okusu in konstituciji bolj kot na resno omako spominjala na nedolžno obaro. V nadaljevanju sporeda je bil v tempuro oblečeni piščančji file na pireju s porom preblizu navadni pohani piški, da bi nas vrgel na hrbet, je pa res, da so z iz Škotske uvoženim rostbifom pasme angus v Separeju lepo in nežno ravnali, ga opekli, kot se šika, in se izognili nepotrebni ustvarjalnosti pri prilogi.

V zaključku večera smo se po zenovskem srebanju malinovega sorbeta zoperstavili še kalorijam v nizkem, prejkone podpovprečnem čokoladnem sufleju in v - sploh z dodatkom kepice pomarančnega sladoleda - ravno prav sočni in frišni čokoladni tortici. Be pe.