Restavracija Trinajstica, Novo mesto

Restavracija Trinajstica
Seidlova cesta 27 A, Novo mesto
Telefon: 0590 11 313
Odprto od ponedeljka do petka od 8. do 22. ure, ob sobotah od 8. do 23. ure, ob nedeljah zaprto.

fino:
- gobova juha

ne tako fino:
- omniprezentna rukola
- brezobčutno vkup metanje sestavin
- poooooooorcije

Zelo lačni Dolenjci in njih obiski, ki v trikotniku dobro-poceni-veliko najraje nastreljajo zadnji dve stranici, so v Trinajstici lahko siti že za veliko manj kot 25 evrov, kolikor smo za jedačo na enega odšteli mi.

Če smo zadnjič na hitro že pokonzumirali obče restavracijsko-gostilniško-okrepčevalniško stanje v Novi Gorici in njeni okolici, se bržkone spodobi, da pod brbončnično lupo denemo še drugo slovensko mestno novotarijo, Novo mesto. Tako smo malo pošnofali naokrog in senzibilizirali ušesa za kakšen zanimiv namig in še najbolj trznili ob omembi precej novega obrata, restavracije Trinajstica, ki menda žanje veliko simpatij z vsakodnevnimi price performance servisnimi obroki, po domače malicami, zaradi katerih je marsikateri Novomeščan za Trinajstico pripravljen dati roko na vročo kuhalno ploščo.

Tudi prav, a zdi se, da Trinajstica na krožnikih le stežka lovi visoka pričakovanja, ki jih vzpostavi s suverenim telefonskim klepetom ter trendovskim dizajnom in opremo. Prvo senco dvoma vzbudi leva stran jedilnika, ki novembrski večerni megli navkljub ponuja ribe in ribje jedi za vroče poletne dni, ki se jim raje izognemo - malo zaradi ponedeljka, malo zaradi kontinenta, malo pa tudi zaradi cene darvinističnega ostriževega fileja, ki v Trinajstici nese skoraj do petkratnika ribarniške cene. Fijuuuu! Zato raje zastavimo celinski program in svoje upe položimo v domačo šunko, tako in drugače obdelano mesovje in gobe ter se nadejamo še kakšne dobre dolenjske kaplje iz vinske vitrine. Ki je potem ne najdemo, ne v vitrini ne na vinski karti, kjer ob s Primorci in Štajerci čisto korektno izpopolnjeni zalogi Dolenjci nastopajo le z dvema primerkoma, pa še ta sta uvrščena v odprto, sam da teče kategorijo.

No, pa sedimo k večerji: velika kvadratna krožnika sta vzorno postlana z obiljem rukole. Na eno posteljico so položeni melancanovi zvitki, ki sicer niso pikantni, kot obljublja jedilnik, a vseeno pustijo veliko boljši vtis kot zmrznjene rezine govejega fileja, ki v družbi nečesa, kar za prmej ni parmezan, in ogromne, iz masla zdizajnirane rožice, ležijo na drugi. V naslednji rundi dobimo najboljše in najslabše, kar premore Trinajstica. Kaj hočete najprej, good news ali bad news? Opravimo najprej s slednjo: v veliko skledo je nalita sladka smetana, vanjo je, poleg obvezne rukole, potopljen velik vozel širokih rezancev, vrh katerih je do neprepoznavnosti zmleta ali sesekljana (ali oboje?) jako slana dimljena šunka, za malo zdravja (ipak smo v farmacevtski metropoli) pa sta tu še dva neobdelana češnjevčka in rezina korenja. Vzdih. V drugi veliki skledi pa super skrivalnica: izpod hrustljavo zapečenega pokrova iz listnatega testa zadiši po močni, jurčkov polni, super fajni gobovi župi, ki količinsko gledano (kot skoraj vsaka stvar v Trinajstici) zadosti dnevnim energijskim potrebam ne preveč obilnega moškega. Ampak mi smo na šihtu in delamo dalje, saj nas čakata še dve polji rukole, eno z natančno po navodilih pečenim mariniranim ramsteakom in popečeno zelenjavo, drugo pa z v ogromne plahte popečene slanine zavitimi medaljoni iz svinjske ribice. Za konec - zdaj že kažemo rešpekt do porcij - izpogajamo eno samo panna cotto. Pametno, na ovalnem krožniku sta v sladno morje gozdnih sadežev postavljena dva iz modelčkov zvrnjena kupčka smetane, ki si brundata odlomek iz ex-himne bratje, mi stojimo trdno, kakor zidi grada ... Ko se peljem domov, se mi zdi škoda, da je bilo preveč vsega in premalo dobrega.