Restavracija Grad Kromberk, Nova Gorica

Restavracija Grad Kromberk
Grajska cesta 1, Nova Gorica
Telefon: 05 30 27 160
Odprto vsak dan, razen srede in četrtka, od 12.00 do 22.00

Fajn:
• žepki s petelinovim ragujem
• sočne rezine teletine
• male finte kuharskega mojstra

Ne tako fajn:
• manko izbire hladnih predjedi
• na precej trd zob kuhan ječmenček

Kdor ceni pošteno košto z zdravo mero izvirnosti, bo zadovoljen odrinil dobrih 35 evrov, avanturisti pa naj le dajo mojstra na test za kaj bolj divjega.

Kadar se kolesa vrtijo po cestah okoli Ravnikarjeve Gorice, se človek seveda nadeja dobre košte, pa naj ta na brbončice prileti iz skorajda že laboratorijev vipavsko-kobariško-goriških gastrokreativcev ali pa iz tradicionalnim metodam in navadam zavezanih kmetij, kleti in oštarij. Oba omenjena gostinska ekstrema sta že dodobra mapirana v guštajočih glavah in stezice do njiju so že dobro uhojene, se pa zna marsikdo popraskati po glavi in se jecljaje izmikati, ko od njega potrebuješ priporočilo kakšnega poštenega obrata, ki bi deloval nekje vmes: da bi torej zmogel starošolskim recepturam vdihniti malo aktualnega štiha, ne da bi pri tem zakreativil do te mere, da bi priklical bledico na lice in tesnobo v želodec bolj konservativnega jedca.

In restavracija, spakirana v vzhodno pritličje kromberškega gradu, je ravno en tak priljuden plac. Prijetno zgovorni gospodarici sicer malo zastane beseda pri naštevanju hladnih predjedi, a se ji zavoljo očitno dobro delujoče mreže sirno-mesninskih dobaviteljev iz zaledja uspe iz primeža izviti s čisto spodobnim narezkom, v katerem bi nepretresljivo rezino pečenega pršuta zlahka zamenjal kakšen dodaten kolutič lepo dišeče salame, ali - kar bi bilo še boljše - celo dodatna porcija z aromatično ciprsko črno soljo nadgrajene mazljive sladkaste skute.

Ko ob pomoči za hišno vino izbrane nedolžno pitne Štekarjeve predlanske rebule (pohvala za izbiro!) beseda bolj gladko steče, se tudi na krožnikih znajde zanimivejši izbor. Dvodelni test krepkosti in učinkovitosti avtohtonih žup ob tihem ugodju opravita obe, zelenina »šelinka« in ne preveč kisla jota, ječmenčku z jurčki pa bi koristila kakšna dodatna petminutka kuhanja, a od te pomanjkljivosti odvrne pozornost mrežasta strehica iz hrustljavo zapečenega staranega sira. No, vse to ostane v senci preprostega sladkoskutnega žepka, pravzaprav raviola, ki je beljen s kreftnim petelinovim ragujem, ob katerem bi se spodobilo donatorju okusa stoje zakikirikati v pozdrav.

Ob znašanju glavnih krožnikov na mizo gospa zaslutijo, da gre za ambicioznejše omizje, in pojamrajo, češ da je škoda, da se nismo prepustili njihovemu kuharju, ki se menda šele ob dodeljeni mu ustvarjalni svobodi prav razpali. Zamisel o prepustitvi dela odločevalske suverenosti vsekakor velja uresničiti ob naslednjem obisku, a smo bili več kot zadovoljni že z by-the-book pečenim uležanim biftekom, da o kremastem, v žličnik oblikovanem rdečem zelju, ki stoji ob strani sočni pečeni rački, ali pa o hrustljavih laskih testa, poveznjenih vrh na hitro in samo toliko, kot je potrebno, pečenih rezin teletine sploh ne izgubljamo besed.

Na tistem koncu nepričakovano najdena prekmurska gibanica (kaj češ, globalizacija je!) je na Kromberku na voljo v korektni, domnevno light verziji, limonin sorbet je ravno prav kremast, da lepo počasi brbota po slamici, a če bi se lahko še enkrat odločil, bi si dotični večer zasladil s presunljivo kuhano hruško, ki jo je - zdaj smo to od njega že pričakovali - mojster kuhar nadgradil s kančkom fino naribanega surovega kostanja. Pošteno!