Restavracija Shambala, Ljubljana

Restavracija Shambala
Križevniška 12, Ljubljana
Telefon: 031 843 833
Odprto od ponedeljka do sobote od 12.00 do 22.30

Fajn:
zelenjavna tempura (raztura)
rdeči/zeleni kari (razhajca)
trud z originalnimi sestavinami

Ne tako fajn:
zaračunavanje kapesant na kos
vina ne natakajo pri mizi

Za bivše/bodoče imetnike turističnih viz za države JV Azije in lovce na neznane okuse, ki razumejo, da cena letalske karte za zelenjavo, začimbe & co. iz Tajske do sem znaša približno 35 evrov na osebo.

»Ampak, hrana, stari, hrana! To je pa čisti mrak! Ej, greš v oštarijo in hočeš zapraviti štiri evre, pa ne moreš! Ne moreš! Ni šans, da lahko poješ toliko, kolikor ti oni lahko skuhajo. Pa dobro je! Kakšni okusi pa odpičene kombinacije! Vse je super: rakci, ribe, piščanci, zelenjava, omake, sadje, ni da ni. Noro, res!« Tak približno je odgovor, ki ti ga na vprašanje »Kako pa kaj jejo?« ves slinast zrecitira globalni popotnik, ki se je pravkar vrnil iz jugovzhodne Azije, konkretneje iz Tajske ali Vietnama. Dobro, če je res tako, kot pripovedujejo, potem zlahka in popolnoma razumem njihovo navdušenje, saj se zdi, kot da opisujejo nebesa; težje pa razumem, zakaj sploh prihajajo nazaj. No, eden od razlogov bi lahko bil posedanje v prefrigano zastekljenem atriju med Bregom in Križankami, ki pod imenom Shambala očitno opravlja nalogo jugovzhodnoazijskega kulinaričnega azila v Sloveniji.

Pod stekleno streho, v varnem zavetju ljubke tople grede, smo posedeli dvakrat in lagali bi, če bi trdili, da nam je bilo hudo. Je pa hudo peklo, obakrat. Pa ne zaradi sonca, ki bi noro nažigalo skozi šipe, ampak zaradi obeh karijev, ki sta nam jo podkurila od znotraj. Tako zeleni kot rdeči, oba brez milosti palita na polno, a ju velja pohvaliti, da kljub kurjaški vnemi pustita brbončicam zaznati še kaj drugega, denimo prijetno sladkobo kokosovega mleka in/ali svojeglavo aromo svežega koriandra. Ampak do tako vročih scen se ne spodobi priti kar na suho, je že fino in prav, če si človek vzame čas za petting in našobi usta za nedolžne hladne zvitke iz riževega papirja z zeleno papajo in mangom ali pa se gre mlaskajoče igre s triom sester ostriga, seveda z vsako v svojem omakastem bikiniju.

Pogled na eno samo kapesanto, čepečo na pestu iz sladke bazilike, je lep, ampak žalosten: ena, kar je osnovna pojavnost te jedi, je pač premalo. Čeprav bi jih bilo premalo tudi deset. Zato pa ni količinskih težav z japonsko zelenjavno tempuro - je dovolj obilna, da bi jo človek kdaj kar samo snedel sredi šihta, in je v njej dovolj različnih vrst zelenjadi (ne gre niti brez lotosove korenine), da ostane zanimiva do zadnjega hrustljavega koščka.

In zdaj že slišim bentečega bralca, češ da je tale Shambala - razen onih dveh ognjenih karijev - ena taka babja restavracijica. No, kolega, pojdite enkrat na biftek (mariniran v limonini travi) in pomfri (ocvrt iz gomolja taro), pa se bova potem pomenila. Tudi sam sem namreč k eni do Shambalinih jedi - brancin na žaru z ingverjem in pak choyem - pristopil z veliko skepse, še posebej, ko mi je bilo razloženo, da je pak choy kao neka tajska blitva. Hnja, pa bom fasal eno dalmatinsko, sem si mislil. Pa je, na srečo, nisem: kožica brancinovega fileja je zahrustljala pod zobmi, pak choy pa je taka lepa, čvrsta gomoljasta zelenjava z divjo zeleno irokezo. It rocks!

Ko ob koncu inšpektorica SAO Konzuma za sufleje potrdi kakovost v Shambali postrežene verzije z mangovim sladoledom ob strani in tudi iz treh različnih okusov in tekstur sestavljeni monsunski sladoled parira pri drugih jedeh postavljenemu standardu, lahko zasitnarim le še nad neljubo mi prakso nalivanja vina na kozarec daleč stran od mojih oči in začnem čekirati počitniške aranžmaje na Tajskem. Ker če je že tukaj tako, kako dobro mora biti šele tam.