Restavracija Pri Florjanu, Maribor

Pri Florjanu,
Grajski trg 6, 2000 Maribor,
T. 05 908 48 50.
Odprto od ponedeljka do četrtka od 11.00 do 22.00, ob petkih od 11.00 do 23.00, ob sobotah od 12.00 do 23.00, ob nedeljah in praznikih pa sploh ne.

Fajn:
- ragu iz kopuna
- dobra cena vin na kozarec (Verus!)
- fletna nadgradnja dunajca

Ne tako fajn:
- dimenzije glavnih jedi (možno, da bo to kdo uvrstil tudi pod razdelek “fajn”)
- sadno igranje z jagenjčkom

Za lačne mariborske pro-choice lovce na kozmopolitski chic in enodnevne ICS-turiste na poti od Akvarija na Lent. Normalno velik trebuh bo čez in čez zapolnjen za okrog 30 evrov.

Če se z vlakom ICS na sobotno jutro odpelješ v Maribor, te neprijetno preseneti zaprt snack bar, ki ga - tako kondukter - državno železniško podjetje oddaja v najem privatni firmi, ta pa ob sobotah in nedeljah ne dela. WTF?! In tako se nas je na peron vsul poln vlak lačnih in žejnih in domnevam, da si je kaj kmalu vsak izmed nas našel svoje mariborsko gostinsko zavetišče. Plan A naše tokratne izletniške skupine je bil sicer preveriti, kako se ob Dravi obnese že pred leti zasajen in po Mediteranu vonjajoč gostinsko-vinotečni kompleks Rožmarin, pa se nam je nato po spletu okoliščin korak ustavil že prej, Pri Florjanu na Grajskem trgu.

Ampak v bistvu je bilo tako, kot da bi pokukali v Rožmarin: minimalističen, »na kvadrat« dekor, črne table s prostoročno nakredano ponudbo, kelneraj v dolgih rjavih predpasnikih in nevsiljiva bilo-kuda-buddha-bar-svuda muzika iz zvočnikov. Pomirjujoče, sploh v kombinaciji s pobarvanko in sestavljanko za otročad, s katero so starševskemu delu ekspedicije omogočili miren in podroben vpogled v jedilni list.

Kjer se rožmarinski déjà vu nadaljuje, saj Pri Florjanu strežejo sredozemsko, predvsem laško košto z globalnim trendovskim štihom, ki ga tu in tam preseka kakšna domačijska specialka - goveja župa, esigflajš pa take fore. Še kozarec odprtega Verusovega sivega pinota (ki tu nastopa v vlogi hišnega vina in zato ne le s svojo pitnostjo, ampak tudi ceno kar kliče po repeteju) in že smo na pravi poti: otroci zadovoljno meljejo bavette z lažjo, kokošjo različico bolonjske omake in njoke s prvinskim, nepokvarjenim šugom iz svežih jurčkov in lisičk, odrasli pa vriskamo ob raritetnem primerku (na kaj takega v slovenskih oštarijah, mestnih pa še posebej, res preredko naletiš) krepkega raguja iz kopuna, ki so mu florjanovci ob bok postavili kupček papardel.

Nato pa za trenutek obmolknemo, zberemo vso koraj-žo, ki jo premoremo, in pripravimo strategijo za spopad z enormnima, v bistvu dvojnima glavnima porcijama. Za srajčki dveh dunajcev, ko so ju na štajerskem fletno ozaljšali s pinjolami, sezamom, parmezanom in timijanom ter pospremili z olivno tapenado in hrustajočim pečenim krompirjem, lahko najdemo le pohvalne besede, medtem ko je oni višnjasti ne-vem-kaj ob osmih (!) na kakavovem maslu pečenih jagenjčko-vih zarebrnicah očitno zgrešil krožnik in bi ga bilo nujno preusmeriti v sladiško postrojenje. To namreč z vsemi pitami, odtenki čokoladnih moussov, sadnimi in ostalimi kremami, torticami in sladoledi dela dobro promocijo drugemu, kavarniško-slaščičarskemu delu Florjanovega kompleksa.

Kam torej, po Rožmarin ali k Florjanu? Zaradi očitne podobnosti nikjer ne boste zgrešili, po večje porcije pojdite k slednjemu, po več (predvsem vinske) izbire pa k prvemu.