Gostilna Repovž, Šentjanž
V pušeljcu Dolenjske
položaj
foto: Pastirica
Do Šentjanža pridete iz okolice Mokronoga, tja od Sevnice ali Radeč, Repovž je osrednja, na znamenito cerkev skoraj prislonjena oštarija v vasi, odprta od sedmih zjutraj do desetih zvečer, razen ob torkih, ko ata Repovž špili klobase. Telefon: 07 818 56 61.
Specialitete:
domač pirin/ržen kruh,
špeh,
salama in šubl,
zajčja jetrca s svaljki,
sirovi štruklji,
pirina polenta in rižota,
oblečena jabolka,
v sezoni koline,
ob nedeljah nedeljska kosila.
Vina:
odprto belo,
laški rizling,
chardonnay in cvičk ter nekaj sortnih buteljk lastne pridelave.
Za žganjeljube poskrbi kljub vonju dostojen sadjevec, dvomimo, da tudi osladni metin liker.
Repovžu smo zaupali v varstvo okoli 40 € po osebi.
Do Repovža smo Ilovarjevi že enkrat našli po sledeh neke salamiade in potem premlevali rezultate, a čas je bil za vnovično preverbo. Posebej, ker je obveščevalni oddelek Konzuma na medmrežju staknil tiskovino oziroma pikslovino, ob katerem nas je prej spreletel srh kot so se nam pocedile sline. Ježeš. Mar je tudi na kmete prodrl izumetničeni žargon iz malo bolj finih oštarij, mar se prežganki po novem reče spomini na vsakdanjike, divji svinji šentjanški lovci ne zgrešijo!, šmornu pa še cesar bi se obliznil? Mar so se, poglavitneje, tudi tu zaredile modne sestavine, kot so čemaž, bučke in sušeni paradižniki, odklej v pušeljcu Dolenjske marajo za rižoto, bleke in turnedoje, ali je tista gomoljnica, ki sodi k smučovemu filetu, resnično tartuf ali le kak manj pretenciozen gomolj? No. Kljub dvomom je Ilovarjevemu triu spočetka šlo kar dobro od ust, ne toliko zaradi pretirano gosposkega posodja, ki je v kontrast sicer nespremenjeni jedilnici, kot zaradi izjemnega kruha iz pire in rži ter prvovrstnih mesnin, ki jih zori šef. Le-ta je poskrbel za - rekli so panceta - mesnat popečen špeh, v katerega je bila zavita za krasen uvodni oblizek postrežena suha sliva in jedrce lešnika, za salamo, prekajen jezik in zasavski šubl, za sicer kumine prepolno jetrnico, pa tudi za pitno vino, ki nas je spremljalo tekom obeda. Lepo je, da se Repovž trudi s predstavitvijo izdelkov lastne ekološke kmetije, tudi pire, kisa in jabolk, lepo, da valja tako slastne krompirjeve svaljke z v slanino ovitimi zajčjimi jetri. Vendar pa je bil trio začuden, kako da je sredi z gniloživkami bogate pokrajine naletel na neusmiljeno zmleto gobovo juho in kako, da tu več ne obvladajo najobičajnejše prežganke ali šmorna. Pa tudi glavnina je postregla prej z očem všečno obliko kot z naslado in ni bilo pravega dvoboja vilic okoli divjega prašiča ter srne ali okoli žrebička, tako da so še najbolj teknili sirovi štruklji. Hja, verjetno je soditi, da se Repovžu, ki ob nedeljah najbolj številčnim obiskovalcem, romarjem, še vedno streže s tremi vrstami mesa in tremi vrstami prikuh, pozna, kako gre v promet poetika z novega jedilnika in da posledično trpi kakovost. Meso, steaki, fileti, že že, a iz pace in ne z ledu. Bi iz kuhinje umaknili tisto arašidovo olje?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
