15. 6. 2011 | Mladina 43 | Konzum
Hiša posebne sorte, Kodreti
Pri zeliščarju
pogled na hišo
foto: Pastirica
Kodreti stojijo med Krasom in Vipavsko dolino, do njih pa prideš iz Štanjela ali, preko vasi Manče, iz Vipave, hiša familije Sorta je največja in prva v vasi, jedilnica pa obratuje od četrtka do ponedeljka od poldneva do desetih zvečer. Telefon: 05 7690 000.
Specialitete:
domač kruh, pršut in panceta, juha iz kolerabe, jagenjčki od soseda.
Vina:
odprta rebula in rdeče in verjetno še kaka buteljka. Za žganjeljube lepo poskrbi hišni brandy.
Za najdaljši, posebne sorte scenosled in domače vino smo odšteli okoli 50 € na osebo.
Tale hiša in sorta, v bistvu Sorta, kakor se piše familija, ki upravlja Hišo posebne sorte, se je zataknila v oko med pregledovanjem jedilnikov letošnjega Meseca kraške kuhinje, ki drugače ne streže s posebej intrigantnimi specialitetami, obenem pa v projektu zadnja leta ne sodelujejo vidnejše kraške oštarije. Kakorkoli že, Hiša, katere gostinski del obratuje šele pol leta, je rabila promocijo, ata Ilovar pa tudi še nikoli ni jedel svinjskih ušesc, če je izvzeti krvavice, žolce in tlačenke. In smo se našli, v žepnem hotelu s štirimi apartmaji, ki toliko štrli iz krajine, mirne doline med Krasom in Vipavsko dolino, kolikor bijejo iz ozadja njegove žive barve in arhitektura, pravcati novodobni legoland. Nič manjša ni niti Hišina kamnita jedilnica, na novo zgrajena obokana sobana v pritličju, ki zaradi razporeditve miz, visokega stropa, z ničimer členjenega prostora in posledične akustike spominja le na eno - na menzo. Na srečo pa v Hišinem prehranjevalnem oddelku strežejo domači fantje s tamladim Sorto na čelu, na srečo imajo tudi imena jedi zven po okolišu in ko bi ostalo pri tem, bi Ilovarjev kvartet vtaknil nos v krožnik in ga ne bi zanimalo nič drugega. Žal pa so načrtovalci veleobrata pozabili na najpomembnejšo podrobnost in sicer na kuhinjo. Le-ta po eni strani ne dohaja povpraševanja, po drugi pa se je, namesto da bi s procesom najbolj poudarila značilnosti surovin, odloča za veliko bolj tvegane posege. Resda imajo v hiši par dopadljivih odprtih vin, rebulo in malenkost barikirano rdeče, res je, da nudijo jedi, s katerimi izstopajo iz predvidljivega kraškega scenosleda, da ne morejo zgrešiti s panceto in mladim pršutom, da rebrca sosedovega jagenjčka napolnijo celo ustno votlino in da bi svinjska ribica, ko bi jo nekako izbezali, našla mirno zadnje počivališče. A težava nastopi, ko je treba ribico izbezati iz smrtnega stiska kavne omake, ko iz sušene govedine tolče rožmarin, iz domače skute sivka ter iz smetane limona, ko iz jote butajo klinčki, iz špinačne pa muškatni oreh, ko se v veliki večini jedi ponavljajo zeli, ki rasejo okoli Hiše. Morda smo Ilovarjevi starokopitni, ampak včasih nas poprime, da bi nabodli njok in od njega pričakujemo predvsem, da se izkaže z okusom po krompirju. Ne kostanjev, koprivni, nevemkakšen, ampak le Njok, vprašanje, če v notranjosti ovoja iz popečenega pršuta, nikakor v testenem škrniclju za sladico. Bolje dosledno izvedena klasika, kakor nepreverjene novitete. No. Kljub pomanjkanju posluha pa Hiši, ki lahko marsikoga fascinira že z dimenzijami, sodobno urejenostjo in investicijo, menda predstoji le uspešno poslovanje. Pa ušesca? Verjetno bi bila bolj izrazita, ko bi jih ocvrli.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
