Gostilna Janc, Studenec

Do Studenca vodi odcep s ceste, ki vijuga ob Savi med Sevnico in Blanco, Janc pa je edina in ne samo zaradi tega dobro vidna gostilna v vasi, odprta od sedmih dopoldan do polnoči, ob sobotah do štirih zjutraj, ob torkih pa sploh ne. Telefon: 07 818 91 06.

Specialitete:

domač kruh in suhe mesnine, sicer pa ohceti, praznovanja, martinovanja, ob sobotah tudi z muziko v živo. Pozor, sol!

Vina:

odprto belo in cvičk iz lastne kleti ter nekaj litrskih steklenic od vsepovsod. Oster sadjevec in mila medička.

Pri Jancu smo se nekako pretolkli čez jedilnik za okoli 15 € na osebo.

Tja gor na hribček nad dolino Save je Ilovarjev trio zašel sledeč dobremu glasu, ki ga ima med sevniškimi, posebno prazničnimi jedci, ki k Jancu zahajajo na obletnice, ohceti in birme. Resnično, tisto soboto popoldne je bilo v turkizni, z naivnimi interpretacijami Gasparija poslikani, za več kot sto svatov veliki jedilnici vse pripravljeno za ohcet, sredi pražnje pogrnjenih miz so se že sušili kolači, na žepnem odru so bile razstavljene kitare in aparature godcev...bi si mislili, da je tudi iz kuhinje dišalo po dobrotah, ki bi morale ravno takrat kipeti v loncih in se zapekati v pečeh? Podobno, s pristavkom, da še njemu kaj kapne od lonca, je razmišljal tudi trio, sicer ena od dveh družb, ki je za razliko od domačih fantov sklenila pri Jancu naročiti več od glaža cvička, špricerja ali piva. A vabeče vonjave kar niso in niso hotele dopreti do nosu. Resda jih je nekaj priplulo iz bere sušenih mesnin, iz želodca, zašinka, kulena in posebno salame, ki jih zori gospodar, resda se je zraven priporočal domač, v modlu pečen bel kruh. Ampak prvi bokal belega vina smo, kar se nam ne primeri prav pogosto, morali zavrniti zaradi organoleptične oporečnosti, pa tudi nadaljevanje ni poteklo v nič spodbudnejšem duhu. Naj omenimo le, da bi morali pri Jancu gobovo juho prekrstiti v krompirjevo juho z gobami, naj se dlje zadržimo pri neprijetni navadi strežbe, da gre za vsako reč vprašat v kuhinjo in se navadno vrne z nikalnico? Zakaj le, saj pri Jancu kot kaže niso navajeni in ne pričakujejo gostov, ki bi se tam zglasili izven okvira vnaprej dogovorjenih praznovanj. Le-ti naj se pač potešijo z zasilnim kosilom, ki obsega sila pusto govedino iz juhe ter do paštete zmleto pečenko Stéphanie, s svinjskim, na eni strani zažganim dunajcem in z biftkom, katerega si ata Ilovar, ko bi bila kakšna alternativa, sigurno ne bi izbral v tovrstni oštariji. Tako pa - dejansko, tisti udarci s kladivom, ki jih je bilo slišati iz kuhinje, so doleteli na tanka šniclja razrezan kos mesa, ki je kljub trdoti in pomanjkanju soka presenetil z okusom, saj šef sam redi goveda. Redi ali ne redi, to več ni vprašanje, kakor ni, glede na spodobno izvedbo potratne potice, vprašanje, ali kuhinji manjka pridnih rok. Pridnih že že, a verjetno izčrpanih od megalomanskih pojedin in cmarjenja nepreglednih količin vedno istih jedi. Glavno, da so svatje zadovoljni.