15. 6. 2011 | Mladina 19 | Konzum
Gostilna Samarin, Črnomelj
Pri plemenitem usnju
par na vrtiljaku
foto: Pastirica
Zapeljite se do Črnomlja in naprej proti Vinici, še preden se končajo mestne hiše, se na desni strani nastavlja Samarin, vrtiljak pa obratuje na petek in svetek od sedmih zjutraj do najmanj enajstih zvečer. Telefon: 07 305 40 26.
Specialitete:
domač bel kruh in šunka gospodarja, dnevna bera jagenjčkov in odojkov ter jedi z leskovačkega žara.
Vina:
hišno belokranjsko belo in metliška črnina ter nekaj Prusovih buteljk. Edino, kar je tu na voljo žganjeljubom, je domač sadjevec.
Samarin nas je olajšal za nekaj čez 20 € na osebo.
Dan je bil sončen, veter ugoden in kot bi mignil je Ilovarjev kvartet že plul proti Črnomlju, kjer se je obetala preverba zlagoma izumirajoče belokranjske discipline. Zakaj se pred vsako belokranjsko oštarijo ne cedi z vrtiljaka, ali novi časi narekujejo bolj zdravo, hitrejšo in manj problematično prehrano, so vprašanja, na katera lahko odgovori le prebivalstvo slikovite pokrajine, medtem pa naj se zbirajo argumenti za ali proti. Verjetno ni sporno, da je tekom stoletij dodelana peka na ražnju, za katero rabiš le mojstra, redno dobavo okoliških backov in pujskov, kos domačega kruha in polič pitnega vina, zelo pripraven adut, ki menda poseka belokranjske dosežke v pripravi pizz, v meščanski ali celo svetovni kuhinji. Vseeno pa se je držati nekaterih postopkov in načel. Samarin, notri brez milosti prenovljena oštarija s prijetnim vrtom, s katerega lahko ujameš pogled na vrteče se živali, na fazo in odtenek, mimo jagenjčkov in odojkov seveda nudi tudi pizze, običajno izbiro šnicljev in kalamarov in, po novem, tudi specialitete z leskovačkega žara. Toda kvartet se je držal utečenih smernic, naročal po pokrajinskem ključu in bil za uvod potešen z izbiro sušenih mesnin, predvsem s šunko oziroma pršutom, z domačim belim kruhom in pitnim, za škropec kot ustvarjenim vinom. Kmalu, pri v taki vročini prej odvečnih vzorcih juh, se je scenosledu pritaknil vonj po začinki in instantih, a čakali smo na razplet, na kožico, ki se mora zdaj zdaj prikotaliti z ražnja. Ampak, o zla usoda, v Samarinu tudi, če se prej pozanimaš o urniku peke in točno ob uri s prtičkom okoli vratu čakaš na mesovje, ne moreš računati na sveže pečenega jagenjčka ali odojka, temveč je treba najprej dokončati tri ure staro rundo. Če se tolikšen zamik še obnese pri jagenjčku, pa bi namesto usnjatega, postanega odojka vsakdo raje nabodel pogojno rečeno leskovački, a divji uštipak. Najsi gre za kilavo načrtovanje direkcije oštarije, za pomanjkanje prožnosti ali posluha, sprotno uničevanje s peko doseženih rezultatov je naglavni greh, toliko večji, če gre za paradnega konja oziroma pujsa oštarije. In ni se čuditi, da iz Samarina redkokdo odide brez dobro napolnjene plastične vrečke. Škoda.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
