16. 6. 2011 | Mladina 43 | Konzum
Gostilna Zorko: Vanganel
Pri malem Slavcu
narez
foto: Rudi Jazbec
V Kopru zavijte proti Šmarjam, drugi semaforizirani odcep po nadvozu nad avtocesto se pojavi znak, ki usmerja proti Vanganelu, glejte, kje se v vasi igra nogomet, in našli boste Zorka. Tamali Slavc uživa z gosti od devetih zjutraj do desetih zvečer, ob ponedeljkih pa si privošči še sam. Telefon: 05 624 01 01.
Specialitete:
kruh izpod peke, domač pršut v skodeli iz listnatega testa, ovčji sir, istrski pešto, fižolovka in bobići, bakala na rdeče, steaki, odojki in pečenke; zajčki, kozlički, jagenjčki, hobotnice, riba...izpod peke.
Vina:
izbor primorskih buteljk s poudarkom na posebnostih Korenike - Moškona in Renčela. Žganjeljubom bodo najlepše zapeli orehovec, brinjevec in kakijevo jagodni napoj.
Tamalemu Slavcu smo odšteli okoli 85 € po osebi.
Sledeč dvoumnemu priporočilu dežurnega žrela niti Konzumovo vrhovništvo ni vedelo, kaj naj pričakuje: fino ali domačo oštarijo, invencijo ali tradicijo, ribe ali meso? Zadeva je postala še zagonetnejša, ko se je Konzumov kvartet naposled le ustavil pred Zorkom, ki po napisih na pročelju sodeč nudi tudi bife in frizerja. Notri pražnje, v belo odeta, prazna jedilnica, zunaj klopi za v konobo, domačini na mineštri, kosilu ali samo na pivu, pred vhodom tri table, na njih s kredo dolga vrsta jedi, da se čudiš, kdo vse to kuha in je. Na srečo je sredi kolebanja priskočil na pomoč mladi šef, ki je - misterij in akcent razvozlana - prispel iz prestolnice, prevzel oštarijo v koprskem zaledju in zastavil ambiciozneje. Koliko? Toliko, da se potrudi za krasen mlad pršut in divji tolminski ovčji sir, pristavi na dilco dostojno panceto in salamin in česen ter mesovje tudi zreže vpričo gostov, seveda z gromozanskim, mesarskim nožem. Za ogrevanje pridejo na mizo trije jušniki, no, globoki krožniki z juhami, izmed katerih bi se čisto strinjali s fižolovko in v njej zakuhanimi bleki, za toplo predjed pa zajetna, srednje pečena in sočna kosa telečje pljučne, eden brez, drugi, pikantni, z belim poprom, ki jih takisto doleti sladostrastno razkosavanje za mizo. Zveni znano? Če bi v ušesih zvonil še značilni smeh in tudi če ne bi kvartet spil dveh Renčelovih buteljk, bi si mislili, da smo v Skaručni. Je pa tako. Tamladi Slavc se resda potrudi in je imel tudi dovolj gajstnega vzornika, zdi pa se, da se je preveč vživel. In mu dostikrat uidejo tako pomembne potankosti, kakor je temperatura predlaganih juh, luskine na samo po eni strani očiščenem, sicer slastnem brancinu, ki se je ujel z jurčki, skorjica na hobotnici izpod peke, ki se vendarle ni mogla peči na živem ognju. Ko bi se glede vina namesto nastopaštva raje ravnal po okusih, ki prihajajo iz kuhinje, ko ne bi včasih imeli občutek, da nas oštir pita kot gosi, nosi jedi, ki jih nismo naročili in nam jih potem tudi zaračuna, bi mu Ilovarjevi rade volje pustili, da nas vodi. Morda čez nekaj let. In kje je tisti žar, gradela, od katere naj se v vsaki istrski oštariji širijo omamne vonjave?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
