Gostilna Pri Olgi, Vitovlje
Na tekočih zadevah
pršut (v ozadju)
foto: Rudi Jazbec
Zavijte z vipavske štiripasovnice proti Selu in potem levo proti Črničam, Vitovlje so zadnja vas pred Šempasom. Olga vabi z leve od destih dopoldne do enajstih zvečer, le ob ponedeljkih si skrajša delavnik do šestih, ob sredah pa do enih popoldan. Telefon: 05 308 80 55.
Specialitete:
pršut, goveja juha, njoki z bolonjezom, sicer pa biftek Lola in palačinke boginja ljubezni.
Vina:
odprto belo in rdeče Borisa Košute in nekaj buteljk. Za žganjeljube mila grappa in v njej namočeno brinje, za dame sorbet.
Olga nas je olajšala za okoli 30 € po osebi.
Ilovarjev trio se je v nedeljo spet mudil na Vipavskem, a kljub ugodno zaključeni telefonski poizvedbi naletel na zaprta vrata. Ker niti vrata druge obiska vredne turistične kmetije niso bila nič manj trdno zapahnjena in ker je mojstra Jazbeca grudila taka lakota, da bi šel v prvo oštarijo za vogalom, smo res šli v prvo oštarijo za vogalom, v Olgo, ki smo jo vsa ta desetletja le opazovali, a se nismo nikoli ustavili niti za en šnops. Po preverbi šnopsa, pravzaprav grappe, jedilnega lista in osebja, prijazne tete za šankom, pa smo sklenili tu tudi stati inu obstati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
pršut (v ozadju)
foto: Rudi Jazbec
Zavijte z vipavske štiripasovnice proti Selu in potem levo proti Črničam, Vitovlje so zadnja vas pred Šempasom. Olga vabi z leve od destih dopoldne do enajstih zvečer, le ob ponedeljkih si skrajša delavnik do šestih, ob sredah pa do enih popoldan. Telefon: 05 308 80 55.
Specialitete:
pršut, goveja juha, njoki z bolonjezom, sicer pa biftek Lola in palačinke boginja ljubezni.
Vina:
odprto belo in rdeče Borisa Košute in nekaj buteljk. Za žganjeljube mila grappa in v njej namočeno brinje, za dame sorbet.
Olga nas je olajšala za okoli 30 € po osebi.
Ilovarjev trio se je v nedeljo spet mudil na Vipavskem, a kljub ugodno zaključeni telefonski poizvedbi naletel na zaprta vrata. Ker niti vrata druge obiska vredne turistične kmetije niso bila nič manj trdno zapahnjena in ker je mojstra Jazbeca grudila taka lakota, da bi šel v prvo oštarijo za vogalom, smo res šli v prvo oštarijo za vogalom, v Olgo, ki smo jo vsa ta desetletja le opazovali, a se nismo nikoli ustavili niti za en šnops. Po preverbi šnopsa, pravzaprav grappe, jedilnega lista in osebja, prijazne tete za šankom, pa smo sklenili tu tudi stati inu obstati.
Spočetka nam sploh ni šlo slabo, zagotovila, da nabavlja Olga res dober pršut, so se izkazala za resnična, tudi če je imel mladi sir s hrenovo in tržaško omako okus po vsem, samo po siru ne. Morda nam pitno vince ni dajalo toliko poguma, kolikor so ga imeli domači pobje in staroste na tisto popoldne zelo aktualnem šanku, ampak razpoloženje je bilo na višku in se ni skalilo niti s krepko govejo juho ter kar posrečenim trisom predjedi, v katerem so prednjačili kompaktni njoki z bolonjezom.
Žal pa je vse upe v srečen konec zgodbe pokopala glavnina, pusta, z zamokano omako zalita svinjska pečenka, dodobra prepečen, tenak in v palačinko zavit biftek Lola in na koščke narezana gobova bržola, pravi trening za žvekalne mišice. Olga se ni izkazala niti s praženim krompirjem, prilogami in sladicami, pogretim, čežanastim štrudljem in palačinko boginja ljubezni, katere džemasti nadev bi Ilovarju cel teden služil za zajtrk. Oštarija, ki ji gredo bolje od rok tekoče zadeve, žganjice, krasno odprto vino in dostojen sorbet, drugače pa streže potrebam okoličanov. Bi morali, kakor je energično predlagala zapisničarka odprave, pokusiti tisto, kar jedo Olgine stranke, namreč pohane šnicle in kalamare? Če bi vzeli sugestijo za načelo, bi se Ilovarju obetal lep primerek kraljevske bolezni.
