Turistična kmetija Šterle, Stancija Druškovići, Istra

Prečkajte mejo na Dragonji in jo preko Buj uberite do Brtonigle in naprej proti Novigradu, kmalu boste na desni strani cestišča ugledali izvesek kmetije. Telefon: 00385 52 774 313

Specialitete:

istrski pršut, v sezoni jurčki, beli tartufi ali divji šparglji, domače kure, biftki, florentinci in istrske klobasice, kislo zelje, štrudli.

Vina:

odprta zagatna malvazija in še hujši refošk, buteljke z veliko priljudnejšo vsebino in zmagovalna penina iz sladkega muškata. Žganjeljubi se bodo nekako znašli z grappo, bili veseli travarice in zavrisnili zaradi orehovčka.

Pri Šterletovih smo uživali za okoli 30 € po osebi.

V nasprotju z običaji se Ilovarjevi že leta izogibamo martinovanjem, saj nas je nekaj mokrih, a drugače nič kaj plodnih epizod izučilo, da se ni pehati s čredo naključnih jedcev pred obličje živčnih gostincev. Kje bi si torej, varno pred avtobusi, omastili brk, kje vlada ležernost in zdravo pomanjkanje ambicioznosti? Kje drugje kot v Istri. Sploh pa je k Šterletovim, ki so v svoji stanciji ravno toliko s ceste, da so ustvarjeni pogoji za idilo, vabilo do nohtov posesano mesovje, predvsem biftek, ki nam je pred leti pomagal zakoličiti kriterije.

Čeravno iz telefonske slušalke ni bilo zaznati napetosti, pa se je tisto nedeljo v kmetiji tudi med običajnimi turnusi, med tretjo in sedmo, trlo Tržačanov in smo lahko ob prihodu opazovali za ustanovo z odprtim ognjiščem sila nevsakdanji prizor, peko na zunanji plinski plošči. In se je v kosti kvarteta že zajedel čisto droban, a nič manj strašen sum, uvodoma podkrepljen s kruhom iz štacune in z značilno vonjajočim zašinkom, ki sicer nista mogla skrajšati zavzdihov ob rezinah zrelega pršuta.

Se je Šterletovim, ki so bili nekdaj znani tudi po pri točilni mizi nalepljenih portetih duceja in führerja, primerilo kaj hujšega od ideološke prenove interierja, se jim je zgodilo le martinovo ali gre za znak novih časov? Če je soditi po toplih predjedeh, doma valjanih fužih z ribanimi belimi tartufi (in malo masla in jajc), kompaktnih njokih s srninim golažem in rezancih s šugom iz kokoši, se Šterletovim ni bati novih časov. Resda tako biftek kot florentinec z gradele šepata za nekdanjo slavo, a konec koncev bi si le v istrski turistični kmetiji lahko zaželel kaj več, posebej ob silovitem nastopu lepo zapečenih klobasic in resnično kislem, z rebrci zabeljenem zelju.

V stanciji, kjer se lahko do sitega nagledaš krav, vietnamskih in običajnih prašičev, kokoši, rac in gosk, lovskih in za tartufe dresiranih psov - nekaterih seveda tudi na krožniku - lahko naletiš na pristno košto, teže pa tudi na primerno vino, saj so njihove buteljke na ravni nekdanjega vipavca, da o odprtem sploh ne izgubljamo besed. Škoda, da njihov sladki, žametni muškat ne leže čez vsako jed.