Gostilna Pri Japu, Praproče

Peljite se od Ivančne Gorice proti Litiji in težko boste zgrešili Japov izvesek ter parkirišče. Jap ima zakurjeno pod kotli vse dni v tednu, največkrat kar od sedmih zjutraj do desetih zvečer, ob ponedeljkih zaprejo že opoldne, ob sobotah nažiga harmonika do dveh zjutraj, ob nedeljah pa gredo k počitku že ob sedmih zvečer. Telefon: 01 7874 089.

Specialitete:

poroke, pogrebi in družinska praznovanja.

Vina:

odprt cvičk, refošk in šipon. Sadjevec za emajlirane želodce, borovničke za sladkosnede.

Za pozno kosilo pri Japu smo odšteli nekaj manj od 20 € po osebi.

Ker je ata Ilovar vse, ki so si želeli cenene in spodobne košte in obenem terjali tudi določene kapacitete, pošiljal v neko drugo veleoštarijo, je bil nemalo začuden, ko jih je nedavno tega slišal, da je med Dolenjci Jap na neprimerno boljšem glasu. S preverbo, ki naj bi se idealno dotaknila tudi sadov domače obrti, tu seveda mesoznanstva, ni bilo treba dolgo čakati, saj se bo v domovini, kjer mora biti vse ves čas na voljo, sezona kolin kmalu pomaknila v september. Verjetno bi od nekoga, ki špili domače koline, pričakovali tudi, da se izkaže z bero sušenih mesnin, ampak Ilovarjev kvartet, ki je na hitro premeril Japove kapacitete - za 340 duš v spodnji in zgornji jedilnici, na vrtu in pod leta '99 zgrajenim, ogrevanim toplarjem - je bil zadovoljen že z malim. Torej, s simboličnim številom rezin okusne domače salame, ki se je pred prevlado ogrske, kakršno dobiš v špeceriji, stiškega gumijastega sira, povprečnega pršuta in šunke skrila na rob narezka.

Dobro, mojster Jazbec si je našel maziva v francoski, no, francosko-dolenjski solati s konzervirano koruzo in prevladujočim okusom po gobah, ki jo servirajo toplo (!) in na polovici kapesante, kdove odkod naplavljene v dolino Temenice. Japova kuhinja, ki tod kaže nagnjenost do eksperimentov, pa se po drugi strani težko izkaže z osnovnim, namreč z govejo juho, ki je ne bi mogli izsesati v njej zakuhani rezanci, in z gobovo, kjer bi bilo več gob kot škroba in česna v prahu. Ampak kvartet, ki se je vsevdilj krepčal s priljudnim domačim cvičkom in pitnim, če že ne karakterističnim refoškom, so šele čakale prave preizkušnje. Telečja pečenka, en kos suh od opoldanskih kosil, drugi, medium, ravnokar obdelan; predvidljivo pusta svinjska pečenka; sicer zanimiva, z jetrci naphana pečenica, ki pa so jo imeli samo par minut v ponvi; neverjetno mastno in le kak teden kisano zelje; zmrznjena mešanica sočivja za prilogo; nič hrustljavi ocvirki čez slan krompir...po vsem sodeč je pri Japu še najbolje, če si privoščiš dostojen dunajski šnicl, pomfri in kremšnito. In preskočiš zaključno kavo, ki ji ni bilo nerodno nastopiti v doslej daleč najhladnejši izvedbi. Eks velja.