Okrepčevalnica Grebenšek, Bele Vode

Glejte, kje se kadi in ne bo Vam težko najti Šoštanja, od tam do Belih Vod in do Grebenška pa vodijo lepo vidni smerokazi. Gospa Jožica se suče okoli štedilnika od desetih zjutraj do desetih zvečer, ob ponedeljkih pa nabira moči za nove delovne zmage. Telefon: 03 589 23 73.

Specialitete:

domač, tudi ržen kruh, savinjski želodec, divjačinske salame, goveja juha in govedina iz juhe, jurčki na žaru, divjačina, pečenke, solata z vrta, gibanica in štrudli ter sezonsko koline.

Vina:

odprt sauvignon iz Svečine, cvičk in vipavski cabernet sauvignon. Žganjeljubom se bo smejalo vse od slivovke do orehovca..

Pri Grebenšku smo pojedli vse od kraja za nekaj čez 25 € po osebi.

Ilovarjevi gremo včasih tudi na izlet v neznano, samo zato, ker se je v žepu znašel kak prospekt ali pa se je na internetu znašla kaka mikavna fotografija, denimo tista, ki se je tokrat zataknila za oko čelništva. Grebenšek, ki je poleti zanesljivo aktualnejši s svojo senčno, vlažno lego, v živo in od blizu ne oddaja tako močnih dražljajev, pač v lovskem slogu urejena oštarija z začetka prejšnjega stoletja, z leseno depandanso za večje družbe, letnim vrtkom in šankom, za katerim dotakajo domači dedje. Ilovarjev trio, ki je prišel prepozno, da bi ujel nedeljske obedovalce, so spočetka celo navdajale mračne slutnje, katerim je bil za povod s skoraj stoletjem kuhe patinirani vonj oštarije in obet, da bomo v lovski sobi čisto sami, če izvzamemo nagačenega prašička pižamarja, par veveric in fazanov.

Kljub težavnim okoliščinam pa smo tokrat presegli vsa pričakovanja in, kakor da ne bi imeli za sabo napornega konca tedna, mimogrede pospravili z vsem, kar nam je prišlo pod vilico ali žlico, morda sta se žrelu izmuznili le dve zajemalki juhe in četrt jabolčnega štrudla. Pa v Grebenšku ne strežejo z miniaturami mestne kuhinje, ampak s spodobnimi porcijami košte, ki kakor da se je vzela iz temeljnih kuharskih knjig gostilniškega izročila. Jožica Kvas, prva kuhalnica in obenem čelnica oštarije, na svojem štedilniku iz več vrst gob, tudi turkov, skuha sila prepričljivo juho, njena kostna goveja, ki ji je lahko za nadgradnjo v njej okopan, sočen kos mesa, serviran s hrenovo omako, pa bi od mrtvih obudila tudi polpreteklo zgodovino.

Šefov brat, po stroki mesar, v penziji član zelene bratovščine, zori v hribih krasen savinjski želodec in zrelo jelenovo salamo, možje pa se potrudijo za izborne žganjice in hodijo h kmetom po vino, ki bi si tam pri cabernet sauvignonu vseeno zaslužilo popravek. Po drugi strani je Jožica v letos posebno hudi konkurenci jurčkov z žara požela palmo s svojo hrustljavo mojstrovino, po tretji pa se niti pri telečjih jetrcih, mehkem in sočnem dušenem jelenovem steaku in okusni telečji pečenki ne odreže drugače kakor s pohvalami. V podporo je mamca, ki streže in podrobno pozna recepture, v spremljavo so s krompirjem pripravljena solata in radič z vrta, kruhov cmok in pražen krompir, za epilog pa bera fenomenalnih štrudlov in lepo pritličnih gibanic. Jazbec je jedel kot žival in potem hotel še. Se ne zgodi vsako nedeljo, tem manj, da bi edina resna pripomba letela na žaltav vonj nečesa tako obrobnega, kot so sirovi štruklji za prilogo.