Gostilna Cizej, Studence

Cizej leži ob glavni cesti med Celjem in Velenjem, nedaleč Arje vasi, odprto ima od devetih zjutraj do desetih zvečer, ob sobotah pa potegne do enajstih. Telefon: .03 714 80 60.

Specialitete:

atlantska riba izpod peke (po predhodnem naročilu).

Vina:

brez vinske karte - odprt chardonnay, najde se tudi kaka Santomasova ali Saksidina buteljka in trofejna butilja istrske grappe.

Pri Cizeju smo se odlikovali z zmernostjo, a kljub temu odšteli več od 50 € po osebi.

K Cizeju je pred časom vabil patriotsko razvneti bralec, a tudi brez tega namiga bi Ilovarjevi težko spregledali živ ogenj in opečeno mesovje na enem iz serije letakov, ki vabijo turiste v štajerske gostilne: Exclusive in Slovenia, je pisalo, ribe izpod peke in, čisto spodaj, free degestiv. Glede slovenske ekskluzive bi se vzdržali komentarjev, ampak dejstvo je, da se Cizej kot ena redkih oštarij domovine lahko pohvali z delujočim ognjiščem in avtentičnimi posodami za peko, pod katero se, samo konec tedna in po predhodnem naročilu, cmarijo celo škarpine in zobatci. Seveda vse to ribovje, tudi hobotnici iz neke holandske valilnice, ki smo ju še ujeli tisto nedeljo, ne prihaja iz Jadrana, temveč iz mnogo hladnejših morij, ampak očigledno je, da se nekdo trudi.

Trudi, tudi z ribjimi namazi in paštetami ter z obilno začebuljeno hobotnično solato, a pozor! Mimo za marsikoga samoumevnih nazivov jedi velja upoštevati kontinentalni okus in terminologijo, drugače se kaj rado zgodi, da daš namesto slane sardele na zob vloženega inčuna, kateremu ni skupaj z dansko feto in pečeno papriko nič nerodno na krožniku mediteranskih dobrot. Upoštevajoč lokalno optiko se lahko brez poškodb prebiješ čez Cizejevo bero juh in pohvališ veliko pregosto ribjo, že zaradi tega, ker v njej ni najti kanonfutra iz zmrznjenih mehkužcev, le kakega škampa in v lupini zakuhano klapavico.

Ilovarjevemu triu, kateremu je vsevdilj popoldneva prijetno pihljalo za mizo pred gostilno, pa se je vilica vendarle zataknila, in sicer ob menda najdosledneje uničene kapesante, kar jih pomni zapisnikarsko pero. Je kriviti nezmerno zalivanje z vinom in v olju napojenim česnom, da je iz direktno na žerjavici popečene sladkarije nastal grenko kisli spaček? No. Čeprav sumimo, da je sestavine doletela predhodna obdelava, namreč kuhanje, je bila peka, ki jo na srečo ne prelagajo na krožnike, temveč v vsej krasoti strežejo v pekaču, vredna vožnje, mehka hobotnica se je izkazala s skorjico, krompir pa z vpitim sokom, in le pikolovec, Dalmatinec ali Istrijan bi pojamral, kaj da počnejo v peki korenje, bučke in paprika. Cizej ima drva in prijazno ter vešče osebje - zakaj ga torej ne pošlje na izpopolnjevanje k specialistom za komine in gradele, prestavi ognjišče na mesto, odkoder bi dišalo in vabilo z barvami, zakaj na njemu ne obrača biftkov in peče kruha pod peko, da bi se razvnele strasti in pocedile sline? I, zakaj. Zato, ker žanje uspeh že s pizzami, šnicli in kalamari, ki so jih kot po tekočem traku mlatile družbe in družbice tisto nedeljsko popoldne. Pač izključno paradni konj, le na vsake kvatre v vpregi.