Gostišče Kekec, Nova Gorica

Proti Kekcu pelje lepo označena cesta od novogoriške obvoznice. Tinkara se vrti okoli šporgeta od poldneva do enajstih zvečer, ob ponedeljkih in torkih pa riba suhe žemlje. Telefon: 05 300 56 75.

Specialitete:

jota, dunajci in kalamari, krače in florentinci, palačinke Kekec.

Vina:

pitno belo, zanemarljivo rdeče, soliden teran in nekaj buteljk kombinatov ter Lisjaka iz Zalošč. Za leteči štart nazaj Vas pripravi rutica.

Kekec nam je za kosilo zaračunal okoli 30 € po osebi.

Ilovarjev kvartet je nedeljsko popoldne zastavil prejkone avanturistično, saj je praznih želodcev sondiral teren okoli Nove Gorice tja do Svete gore in nazaj in na koncu pristal tam, kamor bi moral že zdavnaj vtakniti vilico. V Kekcu, že od davnine najbolj priljubljeni oštariji in obenem izletniški točki Goricjanov.

Tisto nedeljo se je Kekcu poleg priljubljenosti zasigurno poznala tudi lakota birmanskih združb, saj se je za mizami jedilnice nepretrgoma izmenjavalo ljudstvo, da se ni bilo čuditi profesionalni jedrnatosti našega natakarja niti ekspeditivnosti kuhinje. Ko bi se Ilovarjevi ravnali po domačinih, bi se s Kekca odvalili s kakimi kalamari ali čisto dostojnim svinjskim dunajskim pod pasom, si morda prej mazali povprečen tatarski biftek in na koncu pospravili odmerek z jajci in smetano zalitih ter gratiniranih orehovih palačenik, ne da bi zmogli izdaviti besedo čez redkost nadeva.

Tako pa smo – poklic zahteva svoje – pomočili žlico tudi v Kekčeve juhe in bili presenečeni tako nad ustrezno kislo in gosto joto kot nad dejstvom, da tudi globoko na Primorskem kazijo govejo juho z nemškimi koncentrati in da ne vedo, kaj je parmezan. Goriška Tinkara se sicer ne more, posebej, če bi morala imeti bešamel-sirova lepljenksa A a res kakršnokoli zvezo z obljubljeno zelenjavo, pohvaliti niti s pasticciom ali z okusom njokov ter čeznje prelitega bolonjeza. Zato pa se lahko, kakšno presenečenje, pohvali z mehkim in slastnim florentincem, s strokovnim zapekanjem sicer veliko manj slastnih biftkov in z radičem ter zelenjavnimi prikuhami, ki ne prihajajo iz spodnje police supermarketa. Enkrat tako, drugič drugače, enkrat ukane, drugič židana volja, kot da bi vihtelo kuhalnice več med sabo skreganih kuharjev naenkrat. Le čakaj Kekec, če pride Bedanc!

Popravek

Ker ne prisluškujem po kulinaričnih kuloarjih in ker so nekatere jedi nosile razločen podpis Janeza Bratovža, sem prejšnji teden v zapisu o Restavraciji Podvin kot avtorja neupravičeno omenjal enega najbolj slavnih kuharjev domovine. Le-ta pa se je pred kratkim umaknil iz Podvina in sedaj ustvarja edinole v svoji matični restavraciji JB v Ljubljani, kamor naj se v prihodnje napotijo njegovi zvesti jedci. V toliko zapis ne drži, vse drugo, potek preverbe in končni vtis, pa ni pod vprašajem.

Ivan Ilovar