Turistična kmetija Pri Flandru, Zakojca

Proti Zakojci jo uberete tam pri Reki ob Idrci, če ste za ovinke, pridete tja tudi iz Cerknega, če ste za pustolovščine, pa tudi iz Baške grape preko Hude Južine. Pri Flandru se vedno dobi kaj za pod zob, najraje pa kuhajo konec tedna in po domenku na 05 37 79 800.

Specialitete:

domač kruh, ocvirkovce in pogače, visokogorski pršut in želodec, juhe, mineštre in smukavc, idrski žlikrofi z bakalco, divjačino ali pečenko.

Vina:

pitno odprto belo in tenak cabernet/merlot. Med žganjicami prednjači izvrsten brinjevec.

Pri Flandru smo se podprli za malo čez 15 € po osebi.

Ata Ilovar si je za velikonočni konec tedna nakopal strašanske preglavice - ker si je občasno sopožeruštvo Konzuma, ki tako kot večina prebivalstva ni dovolj podprto, da bi nosilo denarnico naprodaj v fine oštarije, želelo praznične košte, je bilo treba najti proračunu primerno lokacijo, najraje turistično kmetijo. V turističnih kmetijah ob tako svečanih priložnostih resda lupijo pirhe in režejo šunko, a le v družinskem krogu in brez motečih mestnih elementov. Ne tudi pri Flandru, kjer smo Ilovarjevi že mazali krožnike pred leti in kjer so bili za razliko od drugih tako podjetni, da so nam predlagali velikonočno kosilo. Ker je bilo govora tako o aleluji, velikonočni zakuhi iz olupkov repe, kot o obvezni šunki s hrenom, si je septet predstavljal, da se bo praznični obed začel z nabadanjem, a smo za uverturo nabodli le po kos kruha z zaseko in šilce tepkovca z dobrodošlici namenjene mize v hodniku lično urejene domačije.

Nesporazumi gor ali dol, konec koncev bi morali biti zaradi nesporne kakovosti šunke oziroma, kakor so rekli, kuhanega pršuta (vratine?), ki ga tu toplega postrežejo za glavno jed, pretežno tiho. In le hvaliti gospodinjo, kako se pomudi z govejo juho, kako se ji posrečijo tako rahli vlivanci in kako njena svinjska pečenka odstopa od drugje suhih in anemičnih podobnic.

Kljub vsemu pa naj si dovolimo nekaj pripomb. Res je, Tušarjevi obvladajo osnove in postrežejo s prenekaterim okusom, ki se je izgubil v poplavi industrijsko pridelanih surovin. Mar se ne bi potem obrestovalo, ko ne bi premišljevali le o konjunkturi, temveč tudi o počutju gostov, ki od turistične kmetije pač pričakujejo domačo košto in postrežbo - več od enega jušnika za sedem oseb, posode s prikuhami namesto sladoledarskih kepic krasnega praženega krompirja in nekam grenke aleluje, skupno skledo s solato namesto sila nepraktičnih miniatur, navsezadnje - vsaj sedem namesto šest kosov potice? Če prištejemo še ne ravno spodbudno druženje s salamami in klobasami - pršutu čast in oblast! - ki smo si jih omislili za drugi desert in ki so vse po vrsti kazale znake nezrelosti, se zdi, da gre Tušarjevim predobro in prehitro, da bi bili dosledni. Pa tako malo manjka. Četudi za par evrčkov več.