Turistična kmetija Pri Baronu - vinotoč Uranjek, Planica nad Framom
Na Planici
oval
foto: Rudi Jazbec
S štajerske avtoceste odvijte proti Framu in zavijte za vaško cerkvijo navzgor proti Planici, kjer ne morete zgrešiti Uranjeka. Kljub temu, da Uranjeki konec tedna začnejo s kosili od enih popoldne, jih velja poklicati na številko 02 601 44 51.
Specialitete:
domač kruh in suhe mesnine, kurja juha, pečenke, zajci, kokoši, pohorje beef in sezonsko koline.
Vina:
odprto belo ali bolje špricer, za deco in abstinente domači sokovi, žganjeljubi pa si bodo mimo bogate bere v žganju namočenega sadja izbrali češnjevec.
Pri Baronu smo pohiteli za nekaj čez 15 € na osebo.
Ko je govora o Planici, Konzumovo čelništvo za razliko od drugih državljanov ne pomisli na črede in zastave, temveč se mu pocedi slina ob spominu na gibanico, ki jo je zmazalo tam gor na Pohorju. Ker klima in vonj ustrezata, nas ni bilo težko zvabiti niti na drugo planiških kmetij, v kateri smo pred leti le okušali žganjico in vlekli na ušesa o željah in načrtih. Da so Uranjeki smelo zakoračili v bodočnost, priča lično urejena domačija, pred katero se lahko ob toplejših dnevih razvaja poln vrt gostov, pa tudi nič načičkana jedilnica ter zavzeta strežba govorita, da se gredo zares in da niso štartali na prvo žogo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
oval
foto: Rudi Jazbec
S štajerske avtoceste odvijte proti Framu in zavijte za vaško cerkvijo navzgor proti Planici, kjer ne morete zgrešiti Uranjeka. Kljub temu, da Uranjeki konec tedna začnejo s kosili od enih popoldne, jih velja poklicati na številko 02 601 44 51.
Specialitete:
domač kruh in suhe mesnine, kurja juha, pečenke, zajci, kokoši, pohorje beef in sezonsko koline.
Vina:
odprto belo ali bolje špricer, za deco in abstinente domači sokovi, žganjeljubi pa si bodo mimo bogate bere v žganju namočenega sadja izbrali češnjevec.
Pri Baronu smo pohiteli za nekaj čez 15 € na osebo.
Ko je govora o Planici, Konzumovo čelništvo za razliko od drugih državljanov ne pomisli na črede in zastave, temveč se mu pocedi slina ob spominu na gibanico, ki jo je zmazalo tam gor na Pohorju. Ker klima in vonj ustrezata, nas ni bilo težko zvabiti niti na drugo planiških kmetij, v kateri smo pred leti le okušali žganjico in vlekli na ušesa o željah in načrtih. Da so Uranjeki smelo zakoračili v bodočnost, priča lično urejena domačija, pred katero se lahko ob toplejših dnevih razvaja poln vrt gostov, pa tudi nič načičkana jedilnica ter zavzeta strežba govorita, da se gredo zares in da niso štartali na prvo žogo.
Domačni vtis je Ilovarjevemu kvintetu zdržal čez scenosled sušenih mesnin in priložene hladne svinjske pečenke ter paštete, nič, le kak rezanec, nismo imeli niti proti polni kokošji juhi in zmerno okisani gobovi, ki sta se prikotalili na mizo v velikanskih jušnikih.
Je pa tako, da se Ilovarjevi ne moremo navaditi na ponekod sila čislano ekspeditivnost in točnost, zaradi katere imaš po obedu občutek, da so te na hitro naphali in odpihnili domov. In da zatrdno vemo, da Uranjeki niso edini, ki bi bolje predstavili svoje mesovje, ko ga ne bi stregli po kosilih in na ovalih - tri-vrste-mesa-enako-prikuh - temveč bi ga nosili zaporedoma, sveže pečenega ali vsaj strokovno vzdrževanega, četudi zavoljo tega trpi "pestrost" in se zamuja pred televizijo domov.
Škoda za zanimivo, z ajdo polnjeno krvavico, škoda za ponekod še vedno sočna svinjska rebrca! Pa tudi - ne gre, da se gosti sprašujejo, ali jedo kislo ali sladko zelje, tem manj, da ata Ilovar iz turistične kmetije odide s praznim flaškonom, brez ene samcate steklenice eko jabolčnega kisa in razočaran zaradi kruhastega, s preobilnim nadevom razmočenega testa gibanice.
