Gostišče Kos, Novo mesto

Kos se je vgnezdil ob cesti med novomeško Krko in Otočcem, pičo pa nosi od devetih zjutraj do desetih zvečer, razen ob nedeljah, ko se pusti pitati sam. Telefon: 07 337 05 40.

Specialitete:

gobova juha v presti, štrukljeva juha, kruhov cmok, postrvi.

Vina:

odprtta frankinja in cvičk iz lastne kleti, nekaj buteljk okoliških, belokranjskih in primorskih vinarjev, kaka prestižnejša francoska in pest penečih se za reprezentanco.Od žganjic se izplača ovohati edinole Kristančičevo methano.

Za večerjo v Kosu smo odšteli nekaj čez 40 € na osebo.

Da bi se spet ustavil pri Kosu, kjer se gustirajo novomeški polži, je Ilovarjevega ata popadlo zadnjič, ko se je vozil proti Otočcu. Se je v vseh teh letih iz oštarije, ki Ilovarjevim prvič ni bila pogodu, le izcimilo kaj, zaradi česar bi jo veljalo vrisati na zemljevid, konec koncev bi v Novem mestu glede na zaledje tujega in lastnega podjetništva pričakovali vsaj en kvartir, kjer bi se uživalo v fini košti in zalivalo delovne uspehe s spodobnim vinom? Glede vina Kosu ni oporekati, saj poleg lastne modre frankinje in cvička streže tudi z vrsto penin in desetino izbranih buteljk, med katerimi si že najdeš vezavo za pogovor.

Dosti slabše od Kosovega nabavnega pa se odreže njegova kuhalnica. Čeravno je bil Ilovarjev trio skraja zelo zadovoljen, da mu ni treba kodrati možganov, je veliko manj navdušenja požel predlagani tris hladnih predjedi - če januarja ponujaš jurčke z žara, pač ne gre, da pridejo na mizo vodeni in naphani z maščobo; če si predstavitev zasluži v cvičku kuhana kranjska klobasa, mora biti vrhunske in ne samo povprečne kakovosti!

Začuda je Ilovarjev trio še najbolj užival, ko je srebal Kosove juhe, posebej smetanasto, z govejo obogateno štrukljevo in gobovo, katere podlaga, krušna skodela, je za razliko od premnogih zdrizastih krušnih skodel domovine še najbolj spominjala na hrustljavo presto. Po drugi strani smo v gobovi juhi poleg jurčkov in štorovk zasledili tudi šampinjone, po tretji pa je Kos že pri toplih jedeh pogrnil po celi črti. Če je soditi po bebipapi, mošnjičku iz palačinke, v katerega devljejo ajdovo kašo in ga potem brez uspeha rešujejo z jajčno polivko, gobovo omako in gratiniranjem, če je v usta vzeti le par s skuto skromno nadetih raviolov, katerih zadnjo razločevalno potezo so zatrli z obiljem čeznje naribane limonine lupine, v Kosu nimajo roke za testenine.

Če pa je k vtisom prišteti še nojev podplat s sadjem in naglavni greh z nasekljanim prvim letošnjim regratom, ki sta poleg dostojne ocvrte postrvi in mehkega, a hudo začinjenega dušenega jelenovega stegna z izvenserijskim kruhovim cmokom zastopala glavnino, se ni čuditi, da se je Ilovarjevem triu spahovalo še dolgo v noč. In da ga je pekla zgaga, če ne tako močno zaradi štrudla, ki ga v Kosu navkljub izrecnemu naročilu ne znajo postreči drugače kakor pogretega mikrovalovki, pa zaradi obupno ponesrečenih solnograških žličnikov, bolje rečeno v pečici le po vrhu zapečene jajčne kreme, ki je zapečatila večer z neznosnim priokusom po čebuli. Specialiteta ali nemarnost?