Gostilna Jež, Lože pri Vipavi

Proti Ložam zavijete z območne ceste med Vipavo in Podnanosom, v vasi pa glejte, kje je kapelica in kje smerokaz oštarije. Pri Ježu cvrejo lignje in pečejo steake od desetih dopoldne do enajstih zvečer, ob ponedeljkih pa zračijo kuhinjo. Telefon: 05 364 51 66.

Specialitete:

vipavska jota, t-bone steaki, biftki in svinjske ribice na žaru, pražen krompir, prekmurska gibanica, naletite lahko tudi na solato iz hobotnice ali na polento z jurčki.

Vino:

ne boste se pretegnili, če daste na zob sauvignon ali barbero gospoda Povha, morda kje najdete še kako Erzetičevo buteljko. Glede na predočeno viljamovko gre menda zaupati Ježevemu naboru žganjic, ki obsega tudi sadjevec, slivovko, borovničevec in češnjevec.

Pri Ježu smo razvezali mošnjo za manj od 7.000 SIT na osebo.

Ata Ilovar je bil že zarana prijetno vznemirjen zaradi obeta t-bone steaka, ki da ga poznavalsko pečejo na Vipavskem in ga od odprave ni odvrnil niti manko telefonskih številk, kjer bi se domenil za podrobnosti obeda. Triu je bil tisto nedeljo v moralno podporo pogovor z enim številnih, a napačnih Ježev iz vasi, ki je zatrdil, da oštarija stoji in obratuje, nasploh pa je v Lože vabil eden zadnjih dovolj toplih popoldnevov, da smo se lahko nastavili soncu pod zakrnelo brajdo na vrtu oštarije.

No, le malo je manjkalo in se sploh ne bi, zakaj pred Ježem nas je šokirala tabla z dnevno ponudbo - polnjeni in ocvrti kalamari, pašta z gorgonzolo, pohan sir...ma je mogoče, da bo treba nabrusiti nože na rezervni lokaciji? Že beseda z Ježevim šefom, ki s stasom jamči za užitnost ponudbe, pa je bila dovolj, da je trio vdano obsedel in ugibal, kaj se kmalu znajde v žrelu.

Žal le ugibanje tokrat, vsaj spočetka, ni zadoščalo za preživetje in bi se moral ata Ilovar prisebneje posvetiti komunikaciji, saj se je pred nami namesto zaželenih salamc, ki jih ima v kleti nemalo bližnjih sosedov oštarije, znašel izbor iz špecerije, ob katerem smo obujali spomine na nedavno epizodo v MIP-ovem mavzoleju, medtem ko je edina domača mesnina, pršut, predvsem prednjačil po slanosti.

Bolje se je odrezala solidna goveja juha z domačimi, a zaradi napak med sušenjem malce sprijetimi rezanci, lepo gosti joti pa bi lahko očitali le pomanjkanje kisline in kakršnihkoli sledov svinje. Pustimo kislino, ki je ne boste zasledili niti na tržnici, a če je verjeti našemu gostitelju, takisto penzioniranemu Ljubljančanu, naj bi šlo za vipavsko različico jote. In, če smo pri korenu, za nadomestno kuharico. Morda prvi kuhar Ježa, ki za povrh v novi postavi ne obratuje več kot mesec dni, resnično mesi kompaktnejše njoke, morda zna bolje ujeti rožnato barvo in ohraniti sok. A kondicija t-bona in biftka kljub vsemu priča, da v Ježu obvladajo osnove mesoznanstva, kvaše in pace, in jim manjka kvečjemu pristnejših vezi z mesarji in vrtičkarji, ki bi lahko prispevali prilogo namesto na žaru popečene, anemične zelenjave. Če prištejemo še ne presladko ali nasilno gibanico, precej piten sauvignon in krasno barbero - dobra osnova za nadgradnjo vaške oštarije? Prikurite drva pod žarom, pa bomo videli.