Gostilna Kaneta, Opatija

Sledite znakom opatijske Bille, parkirajte pred potrošniškim templjem in le trideset metrov dlje po cesti boste našli Kaneto. V Kaneti se gredo mikroklimo od šestih zjutraj do polnoči, ob nedeljah pa namakajo trnek. Telefon za priporočljive rezervacije: 00385 51 71 2222.

Specialitete:

domač kruh, posedarski pršut, juhe in mineštre, ravioli lastne proizvodnje, telečje in svinjske krače, pečenke in jagenjčki, buncek lešo, primo taglio radič, višnjev štrudel.

Vina:

odprta malvazija in teran/borgonja. Če imate srečo, najdete kako trofejno buteljko. Žganjeljubom bosta všeč tako ohlajena biska kot medica.

V Kaneti smo uživali za, preračunano, okoli 6.000 SIT na osebo.

Ilovarjevi smo veseli vsakega namiga, posebej če je sad izvidništva na turističnih območjih, kjer je treba stopati po preverjenih poteh, da ne postaneš plen novodobnih piratov. Eno le-teh območij je prav gotovo Opatija, kjer se je, dovolj stran od rive, da v njo ne bo pomotoma stopil turistični čevelj, ugnezdila Kaneta. Kaneta ima šank, žepno obedovalnico in, kadar je toplo, takisto žepno teraso, s katero nima posebne sreče, saj leži tik ob semaforju osrednje prometne žile, ki teče nad Opatijo.

Obet užitkov, ki jih je, navdušen nad dimenzijami oštarije in vonjavami iz kuhinje, zavohal mojster Jazbec, je takoj podkrepil človeški pristop naše natakarice, s katero se je Ilovarjev kvartet brez odvečnih procedur, pa zato s košem smeha zmenil vse, in ki nam je vedela svetovati tako glede količine kot glede izbire jedi.

V Kaneti, kjer tudi sicer ne vidiš od gostinstva namrščenega obraza, pečejo svoj bel kruh, nabavljajo z boljšimi istrskimi primerljiv pršut iz Posedarja in ovčji sir ter kuhajo močno govejo in pestro, če že preslano zelenjavno juho. Kljub temu, da klobase nabavljajo od mesarja, se zalite z belim vinom in za razliko od priložene polente odrežejo v mejah spodobnosti, medtem ko smo za paradižnikovim šugom, ki je kronal doma narejene sirove raviole, in za sirovo omako preko špinačnih raviolov mazali s kruhom.

Ogromna telečja krača, ki jo je ata Ilovar rezerviral dan poprej, se je kljub peti popoldanski uri izkazala s sočnostjo, ugodje, ki ga je nudil svež primo taglio radič in dušene cukete, pa je malo kazil le v kosih pečen in verjetno prej pokuhan krompir. Zlahka, ko ne bi izvohali še zadnje rdeče buteljke v hiši, atipičnega, a nagajivega terana poreške familije Pilato, pa bi nam glavno jed skazilo še kaj drugega, zakaj Kaneta nima nesreče le s teraso, temveč tudi z vini, z malvazijo in tisto rdečo zgago. Pač zgodba, ki se na Hrvaškem rada ponavlja, če ne udariš po buteljkah. Sicer pa - bes me plentaj, če ni Kaneta intimnejši, z velikopoteznostjo in množičnostjo neokrnjen pandan vitezu Bujanu z druge strani Kvarnerskega zaliva!