Turistična kmetija Pri Damjanu, Slope

Od Kozine se peljite proti Rupi, v vasi Tublje boste ugledali smerokaz proti Slopam, kjer boste težko spregledali Damjanovo rezidenco. Damjan ima odprto konec tedna, velja pa ga poklicati na številko 05 680 28 40 ali 041 753 218.

Specialitete:

zbirka presunljivih sušenih mesnin, mineštre in jote, dobrote iz kozjega sira in skute, tudi skutni žepki in štrudelj, sezonski divji šparglji in jurčki, sočen roastbeef, pečeni petelinčki in kozlički. Svetujemo podrobno pokušino v režiji gospodarja.

Vina:

Damjan najraje vodi preko buteljk hišnega Ferjančiča z možnimi gostovanji drugih vinarjev, posrečenimi ujemanji hrane in vina ter izbranimi letniki. Žganjeljubi bodo navdušeni nad brkinsko slivovko, jabolčnim žganjem in brinjevcem, abstinenti pa nad domačim jabolčnim sokom.

Damjan nam je za izborni scenosled zaračunal le okoli 8.000 SIT na osebo.

Naj naslov ne zavede - pri Damjanu, tam v svetli obedovalnici, ki jo senčijo čipkane zavese, ne pitajo gostov s kupi mesovja in jih ne morijo z gigantskimi šnicelni, temveč strežejo s scenosledom dovolj lahkotnih in človeško odmerjenih jedi, ki ga na željo ukroji gospodar sam in poleg ponudi tudi vino. Kljub temu, da krožniki ne prekipevajo od mesnin, pa njih čar dostikrat izvira iz Damjanove, v okoliških štalah posejane čredice pujsov in iz dveh sušilnic, v katerih pripravlja za nastop svoje izvenserijske atrakcije, pršut, panceto in salamo.

Za njimi ni tisto nedeljo zaostajalo niti kuhano pleče, ki ga je Ilovarjev kvintet skupaj z ekstra hudim hrenom pozobal med uverturo epopeje v Slopah, niti z medom pokapljani in z naribanimi brkinskimi jabolki postreženi režnji pancete, katerih sladkobo je Damjan uspelo lovil z barikiranim Ferjančičevim chardonnayem '97.

Panceta je, tokrat popečena, krasila tudi posrečeno, istrskim podobno fritajo z divjimi šparglji in belila krompir v kosih, ki ga, čeprav ga zna v pečici narediti vsaka sposobnejša gospodinja, le težko vidiš v oštarijah, tu pa je bil za prilogo v kozici pečenemu petelinčku. Čeravno je kolega Jazbec najbolj cmokal nad sočnim, roza roastbeefom, pa utegne tu preživeti tudi kak rastlinojed, temu je v porok druga linija, ki temelji na kozjem siru in skuti, in ni vrag, da se ne bi znašel s kakimi skutnimi žepki z drobnjakom ali z Damjanovimi podobniki spomladanskih zvirkov, tokrat v izvedbi z jurčki.

Damjan se ne sili z izumetničenim dizajnom ali obnašanjem, ni pristaš gesla čim večji krožniki - tem manjše porcije in kljub izpričanemu poznavanju vin ne pretirava s kapitalnimi primerki, ki bi zasenčili jedi, kar ne pomeni, da se v kozarcu ne znajde tudi kak Krapežev merlot '99. Ni čudo, da so na njegov talent postali pozorni tudi tržaški jedci in da je bil Ilovarjev kvintet tisto nedeljo prva slovensko govoreča družba v jedilnici. Če je Damjan od našega prvega obiska le izpilil formo, ne da bi navil cene, se je veseliti izgradnje depandanse, ki ima pravo pravcato gradelo in v kateri se namerava lotiti zahtevnejših reči. Do takrat pa bo menda že začel peči svoj kruh in utegnil skočiti do Štajerske, da nabavi bučno olje in lueka za žolico.