Ljubezen se je sprevrgla v sovraštvo

Doslej je veljalo, da je v Sloveniji partizanska stran sicer zadržano priznavala krivdo za medvojno in povojno dogajanje, s poražene strani, tiste, ki je podpirala okupatorje in se borila proti partizanom, pa iskrenih izjav o krivdi praviloma ni bilo slišati. A tako je bilo nekoč. Pismo Antona Vovka, ki je bilo »odkrito« in predstavljeno javnosti pred tednom dni, lahko to dogajanje obrne na glavo. Kdo je bil sploh Anton Vovk in kakšno pismo je napisal?
Leta 1945 se je ljubljanski škof Gregorij Rožman pred prodirajočimi partizanskimi silami umaknil na Koroško, vodstvo škofije pa je prevzel generalni vikar Ignacij Nadrah. Junija je Rožmanovega namestnika zaprla oblast, novi generalni vikar pa je postal Anton Vovk, pranečak Franceta Prešerna. Mesec dni pozneje je Vovk z delegacijo obiskal Borisa Kidriča, tedanjega predsednika nove vlade, in mu izročil spomenico, v kateri mu je obljubil sodelovanje z oblastjo. Kar je bilo seveda logično, cerkev načeloma zagovarja pokornost od boga postavljenih oblasti, pa katerakoli je že to bila ...
Kljub izjavam o lojalnosti pa je bil na Vovka januarja 1952 izveden atentat. Na novomeški železniški postaji so ga polili z bencinom in ga zažgali. Vovk je bil v napadu huje opečen, a atentat je preživel. Storilec za napad na škofa je dobil zelo nizko kazen, zgolj deset dni zapora, pa še to pogojno.
Vovk je pozneje postal rezidenčni škof, ljubljanska škofija pa nadškofija. Umrl je leta 1963, cerkev pa je leta 1999 začela postopek za beatifikacijo. Od oktobra 2007 je zbrana dokumentacija na prefekturi Kongregacije za svetnike v Rimu.
Vovk je ljubljansko škofijo prevzel v težkem obdobju, materialno in moralno zlomljeno. V času revolucionarnega prevzema oblasti se je moral spopadati z upravičenimi očitki, da je cerkev, vsaj ljubljanska škofija, v drugi svetovni vojni pomagala okupatorju. Tako je Vovk za novo leto 1946 napisal posebno pismo duhovnikom ljubljanske škofije, v katerem je predstavil svoj pogled na medvojno dogajanje, na vpletanje cerkve v politiko in na krivdo, ki jo je zagrešila ta ustanova.
Pismo duhovnikom je bilo doslej sicer spregledano, poznano morda v ozkih krogih, v parlamentu ga je leta 2004 omenjal zgodovinar France M. Dolinar, avtor obsežne knjige o ljubljanskih škofih, kjer je del pisma tudi citiran. Dolinar je pismo ponovno predstavil letos aprila, na forumu za dialog med vero in kulturo. In ta predstavitev je povzročila velik odmev. O njej je v Sobotni prilogi dolg prispevek napisala Spomenka Hribar, omenil ga je tudi predsednik borčevske organizacije Janez Stanovnik, saj naj bi pismo dokazovalo, da je cerkev med drugo svetovno vojno podprla napačno stran. »To pismo je velikega pomena za naše zgodovinopisje, ne vem sicer, zakaj je prišlo v javnost šele sedaj. Zame je predvsem v tem pismu pomembno, da je škof Anton Vovk povedal, da je naša cerkvena skupina, ki je vodila kolaborativno akcijo, popolnoma napačno razumela vatikansko politiko,« o pismu razmišlja zgodovinar Janko Pleterski.
Kakšen bo rezultat javnega razkritja katarzičnega pisanja škofa, je težko napovedati. »V tem pastirskem pismu je izrečeno vse, kar je bilo - menim - treba izreči ob lastni sokrivdi za medvojna dogajanja,« je o pismu zapisala Spomenka Hribar in dodala, da lahko pomeni nov začetek, novo pot do sprave. »Po kateri bomo krenili? Po poti sprave ali po poti nadaljevanja kulturnega boja - ali celo latentne državljanske vojne?«
A nekaj je jasno že sedaj. Besed o podpori okupatorja, o nekrščanskem ravnanju duhovnikov, o ovajanju tistih, ki so se borili za slovenski narod, o ubijanju v imenu vere brez sodnega postopka, o pošiljanju na morišča, tisti, ki so zagovarjali domobransko interpretacijo druge svetovne vojne, mednje spada tudi nekaj izpostavljenih politikov, ne bodo mogli izkoristiti. Odkrito priznanje krivde cerkvene strani lahko politično izkoristi le levica, a to bi bilo, kot je zapisala Spomenka Hribar, nemoralno. »Vendar medvojno, še posebej povojno nasilje - ne le nad z domobranstvom zavezanim delom prebivalstva, temveč tudi nad partizanskim - ne daje nobene moralne legitimacije za tako zlorabo.«

Objavljamo integralno različico pisma duhovnikom ljubljanske škofije.

Duhovnikom ljubljanske škofije za novo leto 1946

Ob slovesu Gospodovega leta 1945 in prihodu novega 1. 1946 je prav, da pogledamo nazaj v preteklo leto, nato pa skušamo začrtati pot v novem letu, kolikor nam je to mogoče in potrebno.

I.

V preteklem letu so se dogodile stvari, ki so odločilnega pome­na za dolgo dobo. Konec strahotne svetovne vojske je postal obenem tudi začetek nove dobe in nove ureditve razmer na svetu in posebej še v naši domovini Sloveniji in Jugoslaviji. Vojna je pustošila štiri leta tudi našo domačo zemljo, povzročila nešteto smrtnih žrtev, ne samo odraslih mož in fantov, ampak tudi žena, in otrok. Razrušena so mesta in vasi, javne in privatne naprave, uničene zaloge najvažnejših življenjskih potrebščin. Vojna je končana. Sovražna okupacija naše do­movine je prenehala. Fašistične sile, ki so nameravale naš narod uni­čiti in ga iztrebiti, so se zlomile in zrušile. Naš narod je rešen njihovega strašnega pritiska, nasilja in groženj. Naš narod bo kljub velikim žrtvam in trpljenju ostal in živel. Zopet posluša besedo božjo v domačem jeziku, polni brez strahu cerkve in prejema sv. zakramente. Ni sicer še ves združen v mejah ene skupne domovine, a upajmo, da se bo tudi ta srčna želja in pravična zahteva slehernega Slovenca izpol­nila. Ali ni to velika dobrota, ki nam jo je to leto prineslo, za ka­tero se Bogu, ki vodi usodo sveta in narodov, moremo in moramo ob koncu tega leta iz srca zahvaliti? Poseben vzrok za zahvalo imate tudi tisti sobratje, ki ste prvi skusili vso težo nasilja in prega­njanja nemškega okupatorja in s trpljenjem izpričali zvestobo svoje­mu duhovskemu poklicu in zvestobo slovenskemu narodu. Zakaj po izrec­nih izjavah okupatorjev samih, ste prav zaradi zvestobe svojemu naro­du, ker ste bili glavna opora zavednosti našega, naroda, morali iti skozi ječe, pretrpeti vsakovrstno poniževanje in zasmehovanje in za­pustiti svojo ožjo domovino. Ali se ne boste vi ob koncu tega leta znova, zahvalili Bogu, da Vam je dal srečno prestati to preizkušnjo svojega duhovniškega poslanstva in dela za svoj narod?
Strašne so rane, ki jih je zadajal sovražnik med štiriletno oku­pacijo našemu narodu in naši domovini. Njegov najhujši zločin pa je ta, da se mu je posrečilo razdvojiti naš narod in nahujskati brata zoper brata. Nedvomno je, da: je tudi ta del naroda izvzemši redke posameznike mrzil fašističnega zavojevalca in se mu nameraval ob ugod­nem trenutku upreti s silo, a dejansko se je le dal zapeljati v boj proti onemu delu, ki je takoj v začetku prešel v oboroženo akcijo. Z izrabljanjem verskega prepričanja, ki je bilo v naši preteklosti preveč povezano s politično-strankarsko opredelitvijo, je pritegnil okupator en del naroda s precejšnjim številom duhovnikov tako, da ga je vodil v boj proti drugemu delu, ki si je takoj v začetku okupaci­je zastavil nalogo boriti se do kraja proti okupatorju, osvoboditi našo domovino in prispevati znaten delež k velikanskemu naporu zaveznikov, da se stre fašistično nasilje nad narodi Evrope in vsega sveta. Kakor je pokazalo ravnanje katoličanov in njihov z nekatoličani zdru­žen odpor proti fašističnemu zavojevalcu v drugih deželah, je bila v tem primeru neosnovana razlaga papeževih besed, na katere so se pri nas sklicevali zagovorniki tega početja. Nepopisno gorje in strašno sovraštvo je rodilo tudi ovajanje svojih nasprotnikov okupatorju, ki je s posmehom in zlobnim veseljem pošiljal naše rojake v ječe in ta­borišča in na morišča. Ostro obsodbo zasluži - nekrščansko postopa­nje, da so nazadnje tudi naši rojaki v imenu obrambe vere morili brez sodnega postopka in brez zadnje verske tolažbe kar vprek tiste, ki so jim bili ovadeni kot pripadniki osvobodilnega gibanja. Kristjani ne smejo tako ravnati niti v času najhujšega preganjanja vere. Žal so tudi nekateri duhovniki v neki napačni, slepi gorečnosti izgubili pravi krščanski čut in so, ne le da niso nastopili proti takemu po­stopanju in svarili pred njim, celo opravičevali, če ne še bodrili k takemu delu in se ga udeleževali. Ni jih vodilo potrpežljivo in vztraj­no zaupanje v božjo previdnost, ampak bolj predrzna misel, kakor da je predvsem od njihovega lastnega posvetnega in s strankarskim mišlje­njem prepojenega prizadevanja odvisna ohranitev in rast božjega kra­ljestva, med našim ljudstvom. Ljubezen, prva krščanska krepost, ki ne pozna mej (proximorum caritas limitum ignara - Pij XII.), se je v njih sprevrgla v sovraštvo in posnemanje metod nevernikov.
Nismo sodniki nad subjektivno vestjo posameznikov in voditeljev tega početja - Bog je sodnik; lahko pa danes vsakdo vidi, kako je bilo vse to početje usodno zgrešeno in kako kruto se je ta nenarav­na, protinarodna, neiskrena in nemoralna zveza maščevala in koliko nepreglednega gorja je prizadejala tudi premnogim nedolžnim udom na­šega naroda.
Ko se tega sedaj ob koncu leta z bridkostjo spominjamo in obžalu­jemo, ne bomo nehali prositi Kneza miru, naj z močjo svoje milosti razsvetljuje in usmerja naše misli in naša srca, da bodo pripravljena s ponižnim priznanjem svojih napak in z vsem naporom svojih sil, ne­sebično in požrtvovalno služiti svojemu narodu in svoji domovini. Ne bomo nehali prositi, naj On, ki ima človeška srca v svoji oblasti in pomirja njegove viharje, kakor je pomiril vihar na morju, umiri in ublaži strastno hlepenje po maščevanju ter navdahne misli veliko­dušnosti, kar je posebna odlika zmagovalca in znak v trpljenju preizkušenega in očiščenega plemenitega človeka.

II.

Ne vemo, kako se bodo v prihodnjem letu razvijale in urejevale razmere po svetu in v naši domovini. Vemo pa, da božja Previdnost ostane in bdi nad nami in da mora naše zaupanje vanjo biti brezmej­no in brezpogojno. Vemo tudi, da naša domovina ostane svobodna in da ji moramo ohraniti Ljubezen in zvestobo, naj bodo razmere takšne ali drugačne bolj ali manj po naših željah urejene. Vemo tudi, da nam negotovost, skrb ali bojazen, kaj nam prinese prihodnje leto, ne sme niti za trenutek hromiti volje za izvrševanje našega duhovnega, ver­sko-moralnega, poslanstva med svojim narodom. Vemo, da nam nobeno trp­ljenje ali ovira ne sme skaliti ali vzeti onega najglobljega miru srca, ki ga svet ne more dati in proti naši volji ne vzeti, miru, ki ga je v sveti božični noči prinesel človeštvu Kristus, Odrešenik sve­ta s tem, da nas je osvobodil in nas še vedno rešuje krivde in zave­sti greha in nam daje prijateljstvo in otroško zaupanje v nebeškega Očeta ter nam kaže svetlo pot skozi časno živ1jenje na tem svetu v večno domovino v nebesih. Če bomo v svojem srcu ohranili ta mir in ga vernikom posredovali, se nam ni treba bati ničesar, naj se zgodi karkoli.
Zato, dragi sobratje, gojimo predvsem »notranjega človeka«, ki se oblikuje v Kristusu Jezusu, razsvetljen po njegovem nauku in vžgan od njegove ljubezni do nebeškega Očeta in do človeštva. Le če bo razsvetljevala našo notranjost, našo dušo luč Njegovega nauka in vnemala naša, srca Njegova, neizmerna ljubezen, bomo luč sveta (Mat 5, 14), sonce ki sveti in greje človeška srca, pa naj bodo zunanje razmere kakršnekoli.
Iz ljudstva vzeti in za ljudstvo postavljeni »in iis quae sunt ad Deum«, se zavedajmo, da čujemo nad dušami vernikov in bomo zato dajali odgovor (cfr Hebr 13). Molitev in žrtev, ki jima zajemamo pobudo in zamisel iz najvišje žrtve Kristusove v vsakdanji daritvi sv. maše, naj oživ1jata vse naše delo. Naše poslanstvo je »praedica­re Cristum et hunc crucifixum« s ponižnostjo, krotkostjo in ljubezni­jo, pa tudi z neutrudljivo stanovitnostjo. Temu nauku ne bomo samo­voljno pridevali svojih individualnih domnev, sodb ali dognanj o svet­nih ali zunanjih zadevah, katere urejevati so poklicani drugi, še manj pa bomo porabljali oznanjevanje nauka za snovanje kakršnihkoli poseb­nih svetnih ciljev ali zbujanje strankarskih nasprotstev med narodom. Z vso vestnostjo in s čutom odgovornosti, v živi veri, da nas posluša in vodi Kristus, najvišji pastir naših duš, pripravljajmo svoje pri­dige in raz1ago krščanskega nauka posebno otrokom in krščanski mladini.
Naš poklic je, da smo oskrbniki in delivci božjih skrivnosti (I Ko: 4, 1 sl.), Kristus v Cerkvi, Kristus navzoč v naših cerkvah je vir in središče teh skrivnosti. Z živo vero in ljubeznijo ter z resno zavest­jo odgovornosti pred Bogom izvršujmo to svojo službo! Tako se ne bo moglo nikoli dogoditi, da bi pri delitvi zakramenta sv. pokore mogli kdaj misliti ali govoriti o kakšnih čisto posvetnih zadevah in če bi verniki o tem hoteli govoriti bodisi iz negotovosti vesti ali iz dru­gih vzrokov, jih bomo pomirili ali zavrnili, da to ne spada v spovedni­co. Posebno skrb pa bomo posvetili, da se bodo verniki z živo vero zbi­rali okrog Jezusa v tabernaklju, se pobožno in zvesto udeleževali da­ritve sv. maše in prejemali sv. obhajilo. Zato bomo skrbeli za čim lepšo službo božjo, lepo cerkveno petje in okrašeno cerkev posebno ob različ­nih slovesnostih. Sami pa bomo iz sv. maše in molitve pred Jezusom v tabernaklju črpali tudi modrost, ki nam bo vedno kazala na bistveni cilj našega poslanstva, rešitev duš in njih življenje z Bogom, ter nas varovala pred človeško, posvetno modrostjo in njenimi sredstvi v izvrše­vanju naše duhovne službe. Če bomo vse svoje sile posvetili duhovnemu blagru vernikov, nam ne bo treba gojiti pretiranih skrbi »kaj bomo jedli, kaj pili ali s čim se oblačili«: hvaležnost vernikov bo za to poskrbela v zameno za duhovne dobrote, ki jih bodo po našem posredova­nju deležni.
Naša domovina, demokratična ljudska republika Jugoslavija, se se­daj dviga iz ruševin vojne in se na novo ureja. Ustava, ki se priprav­lja, bo dala temelje za novo politično, socialno, gospodarsko in kul­turno živ1jenje. V načrtu ustave je tudi ločitev Cerkve od države. Za­upamo v slovesna zagotovila voditeljev naše države, da bo zajamčena in zavarovana svoboda vesti in verskega udejstvovanja. Upamo, da se zave­dajo, kako velikega, pomena je nemoteno versko živ1jenje in neovirana krščanska vzgoja prav za najvažnejše državljanske kreposti nesebično­sti, požrtvovalnosti, poštenosti in vestnosti in resnične notranje in zunanje socialne pravičnosti in ljubezni, ko ne kroti sebičnih nago­nov, ki so v vsakem človeku, le strah pred kaznijo, ki se ji je tolikokrat mogoče izogniti, ampak zavest odgovornosti pred Bogom, ki »pre­iskuje srca in obisti« vsakogar. V vsakršnih razmerah ostane, dragi sobratje, naše bistveno poslanstvo in naša naloga, z milostjo božjo si prizadevati čeprav morda v težjih okoliščinah in z večjimi žrtvami skrbeti za duhovni blagor vernikov, za rast njihovih kreposti tako, da bodo zgled in vzor tudi tistim, ki ne verujejo. To nam nalaga tudi, da na noben način ne z besedo ne z delom ne vplivamo na vernike državljane, da bi stali ob strani in se ne posluževali pravic ali vršili dolžnosti, ki jih jim daje ali nalaga načelo ljudske oblasti ali jam­či ustava za skupne cilje obnove ali graditve novega reda. Nasprotno jih prav iz ljubezni do njih in do domovine brez vsake politično-strankarske misli nagibajmo, naj z vnemo sodelujejo, in jih opominjaj­mo, da naj bodo vsem zgled v delavnosti, poštenosti, nesebičnosti, požr­tvovalnosti in medsebojni pomoči, ker so le te kreposti jamstvo za resnično obnovo domovine.
Stopimo, dragi Sobratje, v novo leto z zavestjo, da je od pravega pojmovanja in izvrševanja našega poslanstva močno odvisna tako potrebna obnova duš in src v naši dragi domovini. Utrdimo svoj pogum - z živim zaupanjem v Božjo previdnost, da bomo tudi v novih razmerah razsvetlje­ni po Kristusovem nauku in vžgani od Njegove Ljubezni vodili srca h Kristusu Odrešeniku sveta. Zavedajmo se: Če bo trpljenje Kristusovo v nas obilno, bo po Kristusu obilna tudi naša tolažba (2 Kor 1, 5).