23. 4. 2008 | Mladina 16 | Politika
Ljubezen se je sprevrgla v sovraštvo
Pismo duhovnikom iz leta 1946, v katerem je škof Anton Vovk obsodil sodelovanje z okupatorjem
Škof Anton Vovk
© www.lj.rkc.si
Doslej je veljalo, da je v Sloveniji partizanska stran sicer zadržano priznavala krivdo za medvojno in povojno dogajanje, s poražene strani, tiste, ki je podpirala okupatorje in se borila proti partizanom, pa iskrenih izjav o krivdi praviloma ni bilo slišati. A tako je bilo nekoč. Pismo Antona Vovka, ki je bilo »odkrito« in predstavljeno javnosti pred tednom dni, lahko to dogajanje obrne na glavo. Kdo je bil sploh Anton Vovk in kakšno pismo je napisal?
Leta 1945 se je ljubljanski škof Gregorij Rožman pred prodirajočimi partizanskimi silami umaknil na Koroško, vodstvo škofije pa je prevzel generalni vikar Ignacij Nadrah. Junija je Rožmanovega namestnika zaprla oblast, novi generalni vikar pa je postal Anton Vovk, pranečak Franceta Prešerna. Mesec dni pozneje je Vovk z delegacijo obiskal Borisa Kidriča, tedanjega predsednika nove vlade, in mu izročil spomenico, v kateri mu je obljubil sodelovanje z oblastjo. Kar je bilo seveda logično, cerkev načeloma zagovarja pokornost od boga postavljenih oblasti, pa katerakoli je že to bila ...
Kljub izjavam o lojalnosti pa je bil na Vovka januarja 1952 izveden atentat. Na novomeški železniški postaji so ga polili z bencinom in ga zažgali. Vovk je bil v napadu huje opečen, a atentat je preživel. Storilec za napad na škofa je dobil zelo nizko kazen, zgolj deset dni zapora, pa še to pogojno.
Vovk je pozneje postal rezidenčni škof, ljubljanska škofija pa nadškofija. Umrl je leta 1963, cerkev pa je leta 1999 začela postopek za beatifikacijo. Od oktobra 2007 je zbrana dokumentacija na prefekturi Kongregacije za svetnike v Rimu.
Vovk je ljubljansko škofijo prevzel v težkem obdobju, materialno in moralno zlomljeno. V času revolucionarnega prevzema oblasti se je moral spopadati z upravičenimi očitki, da je cerkev, vsaj ljubljanska škofija, v drugi svetovni vojni pomagala okupatorju. Tako je Vovk za novo leto 1946 napisal posebno pismo duhovnikom ljubljanske škofije, v katerem je predstavil svoj pogled na medvojno dogajanje, na vpletanje cerkve v politiko in na krivdo, ki jo je zagrešila ta ustanova.
Pismo duhovnikom je bilo doslej sicer spregledano, poznano morda v ozkih krogih, v parlamentu ga je leta 2004 omenjal zgodovinar France M. Dolinar, avtor obsežne knjige o ljubljanskih škofih, kjer je del pisma tudi citiran. Dolinar je pismo ponovno predstavil letos aprila, na forumu za dialog med vero in kulturo. In ta predstavitev je povzročila velik odmev. O njej je v Sobotni prilogi dolg prispevek napisala Spomenka Hribar, omenil ga je tudi predsednik borčevske organizacije Janez Stanovnik, saj naj bi pismo dokazovalo, da je cerkev med drugo svetovno vojno podprla napačno stran. »To pismo je velikega pomena za naše zgodovinopisje, ne vem sicer, zakaj je prišlo v javnost šele sedaj. Zame je predvsem v tem pismu pomembno, da je škof Anton Vovk povedal, da je naša cerkvena skupina, ki je vodila kolaborativno akcijo, popolnoma napačno razumela vatikansko politiko,« o pismu razmišlja zgodovinar Janko Pleterski.
Kakšen bo rezultat javnega razkritja katarzičnega pisanja škofa, je težko napovedati. »V tem pastirskem pismu je izrečeno vse, kar je bilo - menim - treba izreči ob lastni sokrivdi za medvojna dogajanja,« je o pismu zapisala Spomenka Hribar in dodala, da lahko pomeni nov začetek, novo pot do sprave. »Po kateri bomo krenili? Po poti sprave ali po poti nadaljevanja kulturnega boja - ali celo latentne državljanske vojne?«
A nekaj je jasno že sedaj. Besed o podpori okupatorja, o nekrščanskem ravnanju duhovnikov, o ovajanju tistih, ki so se borili za slovenski narod, o ubijanju v imenu vere brez sodnega postopka, o pošiljanju na morišča, tisti, ki so zagovarjali domobransko interpretacijo druge svetovne vojne, mednje spada tudi nekaj izpostavljenih politikov, ne bodo mogli izkoristiti. Odkrito priznanje krivde cerkvene strani lahko politično izkoristi le levica, a to bi bilo, kot je zapisala Spomenka Hribar, nemoralno. »Vendar medvojno, še posebej povojno nasilje - ne le nad z domobranstvom zavezanim delom prebivalstva, temveč tudi nad partizanskim - ne daje nobene moralne legitimacije za tako zlorabo.«
Objavljamo integralno različico pisma duhovnikom ljubljanske škofije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.