Konec zgodbe o uspehu na kredit

»Korak za korakom vlada najeda zdrave gospodarske temelje,« je januarja lani v Mladini zapisal dr. Dušan Mramor, dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani in nekdanji finančni minister v vladi Antona Ropa. Če se je Mramorjeva ostra kritika ekonomske politike sedanje vlade še pred poldrugim letom morda zdela nekoliko preostra, je danes, ob visoki inflaciji, rekordnem zunanjem dolgu in padcu gospodarske rasti, več kot utemeljena. Dejstvo je, da je vlada na ekonomskem področju več priložnosti zapravila kot izkoristila. Izpeljala ni nobenih reform, ki bi prispevale k večji konkurenčnosti gospodarstva, hkrati pa je državo zelo zadolžila. Dediščina, s katero se bo morala soočiti naslednja vladna garnitura, bo zato trpka.
Po Mramorjevi oceni je vlada Janeza Janše konec leta 2004 prevzela gospodarstvo, ki je imelo odlične makroekonomske trende. Ti so temeljili na vrsti nujnih, čeprav nepriljubljenih sprememb, kot so bile pokojninska in davčna reforma, deindeksacija, usklajevanje plač v javnem in zasebnem sektorju, zaostritev nadzora sektorjev z omejeno konkurenco in javnih izdatkov. Poleg tega se je z nastopom sedanje vlade časovno ujela izjemna pospešitev gospodarske rasti v državah Evropske unije, ki je povzročila približno dvakrat tolikšno gospodarsko rast v Sloveniji. A namesto da bi vlada v tako dobrih razmerah poskrbela za nadaljevanje ugodnih trendov, kar bi bilo po Mramorju nujno vsaj zaradi izjemno hitrega staranja prebivalstva in povečevanja mednarodne konkurenčnosti, je takoj po prevzemu oblasti najprej povečala javne izdatke skoraj za odstotek bruto domačega proizvoda. Kmalu za tem je izpeljala pokojninsko antireformo in z njo, kljub ostrim odzivom domače strokovne javnosti in mednarodnih institucij, kot sta Evropska komisija in Mednarodni denarni sklad, uvedla polno indeksacijo pokojnin s plačami, s čimer je pokojninski sistem naredila še veliko bolj nevzdržen. Poleg tega je pred lokalnimi volitvami povečala izdatke za občine, bistveno pa so se povečali tudi izdatki za ceste z odvzetjem proračunskih sredstev za avtoceste in z dodatno zadolžitvijo Darsa prek njegove kreditne sposobnosti. Hkrati pa je popustila še pri nadzoru sektorjev z omejeno konkurenco, tako da so ti spet začeli na različne načine izkoriščati svoj položaj, na primer z zviševanjem cen ali velikimi izgubami. »Prevladala je logika, da smo se morali za prevzem evra odrekati, sedaj pa bomo lahko bolj 'zadihali', in pa, da se je neumno sedaj ukvarjati s težavami, ki se bodo pojavile zaradi staranja prebivalstva čez deset let ali več,« je opozarjal Mramor.
Čeprav je vlado na nujnost pokojninske reforme večkrat opozoril Mednarodni denarni sklad, mu ni prisluhnila. Še huje. Finančni minister Andrej Bajuk je nujnost pokojninske reforme nedavno odpravil kar z utemeljitvijo, da se stvari izboljšujejo, ker se je lani rodilo nekaj več novih državljanov kot prejšnja leta. Namesto da bi Slovenija sledila skandinav-skim državam, ki poskušajo stalno dosegati presežke pri javnih financah, z njimi zmanjševati javni dolg in tako povečati možnosti prihodnjega financiranja naraščajočih javnih izdatkov zaradi staranja prebivalstva, je bila logika Janševe vlade - tako Mramor - bolj v smislu nekdanjega skupnega rekla: Nema problema. Lako ćemo. Takšna logika pa na dolgi rok ne more vzdržati.

Kaj čaka vlada?

V prvi polovici mandata so negativne posledice nepremišljene politike ostale prikrite zaradi dolgoročno ugodnih sprememb, ki so jih izpeljale prejšnje vlade, in zaradi močno povečane gospodarske rasti v Evropski uniji. Toda od lanske pomladi se iluzija o velikih ekonomskih uspehih vlade vztrajno razblinja. Slovenija z visoko inflacijo že več mesecev krepko prehiteva vse druge članice evroobmočja. Odstopanje povprečne stopnje inflacije med Slovenijo in evroobmočjem je naraslo z 0,3 odstotne točke v letu 2006 na 1,7 odstotne točke v letu 2007, medtem ko je v začetku letošnjega leta odstopanje naraslo že na dobre tri odstotne točke. Povprečna stopnja inflacije v Sloveniji se je lani zvišala za 1,3 odstotne točke na 3,8 odstotka, v prvem četrtletju letošnjega leta pa je znašala že visokih 6,5 odstotka. Po napovedih Evropske komisije se nam tudi v prihodnje obeta visoka inflacija. Tako bo stopnja inflacije letos znašala 5,4 odstotka, kar je največ v evroobmočju, prihodnje leto pa naj bi - če bo vlada zato kaj naredila, seveda - padla na 3,3 odstotka. Letos naj bi višjo inflacijo od slovenske imele Latvija, Litva, Bolgarija, Estonija, Romunija, Madžarska in Češka, torej države izven evroobmočja, vse ostale države pa naj bi imele nižjo inflacijo. Po mnenju Evropske komisije je visoka inflacija v Sloveniji delno posledica povečanih cen hrane in energentov, toda hkrati jo spodbuja tudi nizka konkurenca v nekaterih sektorjih ter močno povpraševanje. Enako menijo v Banki Slovenije. V aprilskem poročilu o cenovni stabilnosti so namreč zapisali, da je »močan dvig cen delno povezan s porastom cen hrane v mednarodnem okolju, kjer je povprečna medletna rast cen hrane leta 2007 znašala 26 odstotkov. Vendar pa precej močnejši porast cen hrane v Sloveniji glede na evroobmočje odraža tudi notranje dejavnike, med katerimi velja izpostaviti visoko rast razpoložljivega dohodka in domačega povpraševanja, možna vzroka pa sta tudi šibka konkurenca v trgovini na drobno in zgoščenost prilagoditev cen ob uvedbi evra«.
Vpliv na inflacijo zaradi pozitivne proizvodne vrzeli in visoke rasti agregatnega povpraševanja se po mnenju Banke Slovenije kaže predvsem prek osnovne inflacije, saj ta hitro narašča z nizkih ravni, doseženih v letih 2005 in 2006. Povprečna rast indeksa cen brez energentov in hrane je namreč še v letu 2006 znašala 1,3 odstotka, lani že 2,7 odstotka, trenutno pa znaša kar 4,5 odstotka. Te številke zavračajo tezo, ki se jo vlada oklepa že mesece: namreč da so razlogi za visoko inflacijo skoraj izključno zunanje narave in da je zaradi tega nemočna. Resnica je precej drugačna, kar je pred kratkim za Delo pojasnila tudi Piritta Sorsa, vodja misije Mednarodnega denarnega sklada: »Mislimo, da je inflacija kombinacija zunanjih in domačih dejavnikov. Slovenija v denarni uniji nima lastne denarne politike, pri tem pa imate zelo močno domače povpraševanje, ki presega ponudbo, zato so inflacijski pritiski. Edino sredstvo v takih razmerah je bolj omejevalna fiskalna politika. Lani je bila ta nekoliko prociklična, če upoštevamo tudi izdatke za javno infrastrukturo. Upamo, da bo letošnji rebalans proračuna proticikličen. To bi pomagalo zadržati inflacijska pričakovanja. Za njihovo zajezitev so bistvenega pomena fiskalna politika in plačni sporazumi.«
V zadnjem času so nekoliko manj optimistični celo na vladnem uradu za makroekonomske odnose in razvoj. Rast cen energentov in hrane po mnenju urada sicer še naprej ostaja pomemben dejavnik visoke inflacije. Vendar hkrati priznavajo, da se na domačem trgu krepi tudi rast cen v ostalih skupinah indeksa življenjskih potrebščin. Po mnenju direktorja urada Boštjana Vasleta je »ohranjanje visoke inflacije delno že tudi posledica sekundarnih učinkov, ko se višja inflacija in višja inflacijska pričakovanja vgrajujejo v vse večje število cen, ki niso neposredno povezane z dogajanji na svetovnih trgih«. Takšna gibanja po Vasletovem mnenju povečujejo potrebo po preučitvi možnih prilagoditev makroekonomskih politik: »Poleg rebalansa proračuna, ki ga je napovedala vlada, je pomembno predvsem to, da tudi socialni partnerji pri dogovorih o povišanju plač upoštevajo spremenjene ekonomske razmere.«
A namesto da bi vlada opozorila vzela resno, je v začetku maja dopustila nekatere podražitve, ki so državljane krepko udarile po žepu. Tako so se s 1. majem zvišale cene nekaterih učbenikov, poštnih in drugih storitev, pred kratkim pa je bila napovedana tudi podražitev komunalnih storitev, elektrike in avtocest.

Gospodarska rast na kredit

Poleg visoke inflacije smo v zadnjih mesecih priča vztrajnemu zniževanju gospodarske rasti. Izvoz slabi, njegova konkurenčnost pa se bo zaradi visoke inflacije še znižala. Spomladanska napoved Evropske komisije ni spodbudna. Letošnja gospodarska rast v Sloveniji naj bi znašala 4,2 odstotka BDP (lani 6,1 odstotka), prihodnje leto pa naj bi zdrsnila na 3,8 odstotka BDP, torej pod ravnotežno raven. Nekoliko bolj optimistična je napoved vladnega urada za makroekonomske analize in razvoj, po kateri naj bi gospodarska rast letos znašala 4,4 odstotka BDP, prihodnje leto pa 4,1 odstotka BDP.
Toda tisto, kar zares zbuja skrb, je dejstvo, da gospodarska rast ni zdrava, saj pretežno temelji na zadolževanju. V mandatu sedanje vlade je zunanji dolg Slovenije porasel za toliko kot v mandatu vseh prejšnjih vlad skupaj - za toliko kot v prejšnjih dvanajstih letih, od osamosvojitve naprej. Zgolj Dars si je lani sposodil kar 70 odstotkov vsega denarja za uresničitev programa, ki so ga na podlagi predloga vlade potrdili poslanci. Čeprav finančni ministri evroskupine opozarjajo, da morajo članice dolg zmanjševati, da se bodo lahko zadolževale v času gospodarske recesije, se vlada za opozorila ne zmeni. Minister za finance Andrej Bajuk se na deklarativni ravni sicer zavzema za zmanjševanje dolga, toda v isti sapi prostodušno izjavlja, da bo vlada zmanjšanje investicij podjetij nadomestila z večjimi vlaganji v gradbeništvo. Res je sicer, da bo posojila, ki jih danes najema Dars, treba odplačevati šele čez trideset let in da je vir za njihovo poplačilo cestnina. Toda Dars s cestnino ne zbere niti dovolj denarja, da bi lahko odplačal stare dolgove, kaj šele nove. Za vračilo Darsovih posojil jamči državni proračun, ta pa naj bi že čez deset do petnajst let naletel na prve večje težave zaradi staranja prebivalstva, ker Slovenija ni izvedla ustreznih reform za zmanjšanje deleža izdatkov za pokojnine in zdravstvo.
Bruto zunanji dolg države v mandatu te vlade narašča z absurdno hitrostjo.
Ob koncu leta 2004 je znašal 15,3 milijarde evrov, do konca januarja letos pa se je podvojil na neverjetnih 34,3 milijarde evrov! Res je sicer, da so se po drugi strani povečale tudi terjatve Slovenije do tujine, a bistveno manj kot obveznosti. Neto zunanji dolg, torej razlika med obveznostmi in terjatvami, je konec lanskega leta znašal že skoraj sedem milijard evrov, kar pomeni kar petino celotnega BDP-ja. Zgolj odplačevanje obresti v tujino naj bi doseglo tri odstotke BDP-ja. Povedano preprosteje: Slovenija danes sistematično zapravlja za približno sedem odstotkov več, kot ustvari. »Taka rast zadolževanja ne more trajati v neskončnost. Nekje se razpoči, tako kot se je po letu 1979 v nekdanji Jugoslaviji,« je v intervjuju za Sobotno prilogo opozoril ekonomist Franček Drenovec. Čeprav se nekaterim ekonomistom zunanji primanjkljaj zdi sorazmerno nedolžen pojav, je po mnenju Drenovca dolgoročno bistveno bolj skrb zbujajoč kot inflacija. »Višina zunanjega primanjkljaja je namreč glavni indikator uspešnosti delovanja posamezne ekonomije. Ko gredo v ekonomski, socialni in politični strukturi procesi sistematično in trendno v smer, da domača poraba znatno ali celo zelo močno presega sposobnost družbe za ustvarjanje produkta, kar se sedaj že nekaj časa dogaja pri nas, je z ekonomijo in celotno družbo v vseh njenih razsežnostih nekaj precej narobe.«
Drenovec je prepričan, da slovenska zgodba postaja čedalje bolj podobna zgodbi pokojne Jugoslavije. V drugi polovici 70. let je v tedanji Jugoslaviji gospodarska rast začela pešati. Da bi jo ohranili na enaki ravni, se je oblast zatekla k močnemu zunanjemu zadolževanju. Temu je sledil finančni zlom z gospodarsko, politično in socialno krizo. Najslabše so jo odnesle manj razvite republike, ki so čezmerno zadolževanje usmerjale v infrastrukturo ali v proizvodnjo za domači trg, kar je vzdržalo samo toliko časa, dokler so tuji krediti financirali čezmerno domačo kupno moč. »Visoka gospodarska rast, o kateri je pri nas toliko govora, je predvsem rast v gradbeništvu ter v financah in trgovini, to je v panogah, ki jih poganja ogromna domača poraba, ki jo financira ogromno zunanje zadolževanje. V preteklih letih je bila zaradi dobre evropske konjukture zelo dobra tudi rast izvoza, a je s tem od lanskega polletja naprej že konec. Dejstvo je, da se je v zadnjih nekaj letih v Sloveniji zgodil že kar zgodovinski preobrat. Iz družbe, usmerjene v produktivno učinkovitost, smo se spremenili v družbo, izrazito usmerjeno v zadolževanje in porabo.« Po mnenju Drenovca prebivalstvo negativne posledice že krepko občuti. »Od zadnjega vzpona inflacije so realne plače v Sloveniji že močno prizadete, še veliko slabše pa so perspektive za njihovo nadaljnjo rast. Pred poskokom inflacije je bila rast produktivnosti še vedno okrog štiri odstotke, kar pa se je do sedaj že povsem spremenilo. Zaradi usihanja v izvozni ekonomiji je bila rast produktivnosti po podatkih statističnega urada v zadnjem četrtletju lanskega leta samo še 1,7-odstotna, v prvem četrtletju tega leta pa ne bo kaj dosti nad enim odstotkom. V takih razmerah so možnosti za rast plač neizogibno zelo slabe. Februarja je bila letna stopnja rasti plač celih devet odstotkov, kar je sicer zelo lepo in ohranja iluzijo o neki super uspešni in super bogati družbi. Je pa to očitno v obupnem nasprotju z resničnostjo. Iluzija bo vzdržala, dokler bo vzdržalo to enormno zunanje zadolževanje.« V teh opozorilih še zdaleč ni osamljen.
Rekordno zunanje zadolževanje skrbi tudi strokovnjake Ekonomskega inštituta Pravne fakultete v Ljubljani. V zadnji številki mesečnega biltena Gospodarska gibanja so zapisali, da največji primanjkljaj na tekočem računu plačilne bilance Slovenije po letu 1991 »kaže na možen začetek kritičnega vrtinca v zadolževanju«. Posledice se lahko kažejo v močni rasti inflacije in v povečanem primanjkljaju na tekočem računu plačilne bilance. Končne posledice bodo manjša konkurenčnost, nižja gospodarska rast in rast brezposelnosti. Domače banke bodo čedalje težje prišle do posojil tujih bank. Lahko se celo zgodi, da bo država za odplačila dolgov, ki so zavarovana z njenim poroštvom, prisiljena prodati deleže v podjetjih, kot je na primer Petrol. Slovenija bo tako postala vse bolj podobna tistim tranzicijskim državam, ki so problem zadolženosti reševale z množično razprodajo podjetij, bank in zavarovalnic, zaradi česar so ostale brez vsega. Tipičen primer je sosednja Hrvaška, kjer je oblast zadnjih deset let množično razprodajala državne deleže v podjetjih, da je lahko plačevala dolgove.

Naporna sanacija

»Opozicija je vlado celoten mandat opozarjala, da spremenjen model razvoja, ki temelji na velikem zadolževanju, zapravljivosti vlade in zadovoljevanju ozkih koalicijskih ali parcialnih interesov, ni vzdržen model razvoja,« pravi Milan M. Cvikl, poslanec največje opozicijske stranke SD. »Ko se je leta 2007 po prevzemu evra zaradi napačnih politik te vlade inflacija krepko povečala, smo vlado opozorili, da postaja inflacija temeljni ekonomskopolitični problem Slovenije.« Žal je vlada vse pozive opozicijskih strank, naj pripravi predlog protiinflacijskih ukrepov, gladko preslišala. »Vladna večina je na izredni seji parlamenta z močjo glasovalnega stroja izglasovala, da inflacijskega problema ni. Tudi danes koalicija še vedno vztraja, da inflacija ni problem, da bo izginila sama po sebi in da vlada zagotovo ni odgovorna za nastalo stanje, v katerem ljudje izgubljajo že pridobljeno blaginjo. Toda ugotovitve Banke Slovenije so nedvoumne in popolno nasprotne vladnim trditvam. Samo aprila letos se je ponovno zvišala osnovna inflacija, torej inflacija brez energentov, hrane, alkohola in tobaka, tako da zdaj znaša že 4,5 odstotka ali še enkrat več kot v evroobmočju,« navaja Cvikl. Posledice neodgovorne vladne politike so že vidne: »Visoka inflacija že zmanjšuje konkurenčnost slovenskega gospodarstva, kar poleg sproščenega zadolževanja vseh in še posebej paradržavnih institucij, vpliva na nesprejemljivo veliko luknjo v plačilni bilanci. Primanjkljaj znaša prek 1,9 milijard evrov na letni ravni ali prek 5,5 odstotkov BDP. Plačevanja obresti za najeta posojila pa bodo še dodatno dušila gospodarski napredek in uničevala razvojne priložnosti.«
Posledice zaostrenih razmer občutijo tudi navadni državljani. Cvikl: »Ljudje vedo, da jim pri 12- do 13-odstotni stopnji rasti cen hrane zmanjkuje denarja za en dan v tednu. Zaradi tega je bil zamik v usklajevanju socialnih transferjev nesprejemljiv. Posledica stagflacije, v katero padamo zaradi recesije ali nižje gospodarske rasti, zagotovo pomeni zmanjšanje zaposlenosti. Manj delovnih mest pomeni večje socialne stiske, povišala se bo stopnja tveganja revščine, napovedana blaginja pa bo za večino prebivalcev ostala le mit.« Cvikl je prepričan, da bo izstavljeni račun za mandat sedanje vlade ogromen: »Davčna reforma je najbolj nagradila najbogatejše, onemogočila je normalno reševanje stanovanjskih problemov, gospodarstvu je ukinila razvojne spodbude in uvedla protiustavno financiranje občin, proračunske prihodke pa je poskusila krpati z uvajanjem davkov na virtualne prejemke ljudi.« Še huje. »Po dosedanjih informacijah bo situacija ostala nespremenjena tudi po predlaganem rebalansu proračuna, saj ta še vedno ni protiinflacijsko naravnan. Če upoštevamo še vse negativne učinke vladne privatizacije, ki je slovensko družbo še bolj razslojila, lahko s popolno gotovostjo trdimo, da bo sanacija posledic, ki jih bo za seboj pustila sedanja vlada, dolga in naporna.« Temeljno vprašanje, s katerim se bo morala soočiti prihodnja vladna garnitura, bo vprašanje, kako ohraniti Slovenijo konkurenčno, a hkrati socialno državo.
Po mnenju dr. Bogomirja Kovača, predavatelja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, je problem Slovenije že nekaj let političnoekonomska mimikrija. »Po končani institucionalni tranziciji ob vstopu v EU in prevzemu evra smo se znašli v praznem prostoru reformnih ekonomskih politik, ki ga je pred leti Anne Krueger čudovito označila s tremi mejniki: mislimo dobro, uresničujemo precej manj, grešimo pa vedno bolj. Ekonomska podoba je samo navidezno neproblematična. Visoka gospodarska rast ima vrsto problematičnih vzvodov in virov, visoka inflacija je nadpovprečna, dolgoročna in sistemska, predvsem pa so v zadnjem obdobju šibki socialni in drugi družbeni podsistemi, ki so bistveni za dolgoročno kakovostno delovanje države.« Težave so še toliko večje, ker vlada ni razvila ustreznih razvojnih, strukturnih in makroekonomskih politik za spoprijem z ekonomskimi problemi. »To je bila vlada za dobre čase. Toda zunanje razmere so se poslabšale, sama pa je doma postopoma kopičila ekonomska protislovja, namesto da bi jih razreševala. Popotnica novi vladi je zato problematična. Ne toliko zaradi številk, ki bodo še vedno znosne, temveč predvsem zaradi negativnih trendov. Oportunitetnih stroškov Janševe vladavine v tem trenutku še ni mogoče oceniti, zagotovo pa ne bodo nizki, zlasti na področju zdravstva, šolstva in sociale.« Zunanji obeti gospodarskega razvoja so slabi. »Evropska komisija je v spomladanskem poročilu ponovno znižala svoje napovedi glede gospodarske rasti in povečala napoved inflacije. Za Slovenijo se zaradi evra in visoke inflacije bistveno poslabšujejo konkurenčne možnosti na zunanjih trgih. Ker pa se hkrati povečuje zunanje zadolževanje, se škarje dodatno nevarno zapirajo,« navaja Kovač. Opozorila glede hitro naraščajočega primanjkljaja v plačilni bilanci lahko pričakujemo predvsem s strani Mednarodnega denarnega sklada. Za Evropsko centralno banko pa je pomembno predvsem to, ali smo sposobni s fiskalno in plačno politiko zaustaviti povečane inflacijske trende. »Dejstvo je, da smo v zadnjih dveh letih s hitro rastjo pregrevali gospodarstvo in da fiskalna politika preprosto ni bila dovolj restriktivna. Tudi sedanji minimalni presežek ni več kot zgolj računovodski trik, čeprav vendarle kaže na potrebno vladno vzdržnost. Prav tako pa tudi dohodkovna politika s problematično plačno reformo v javnem sektorju in sprtimi socialnimi partnerji lahko sproži nevarno inflacijsko spiralo med plačami in cenami. Skratka, ocene zunanjih presojevalcev niso kritične, vendar so opozorila resna.« V volilnem letu so seveda najbolj pomembni ekonomski učinki, ki vplivajo na blaginjo in socialno varnost ljudi. »Volivci so ekonomsko racionalni samo na papirju, drugače jih vodijo bolj zapleteni motivi in krogi odločanja. Zunanji krog tvorijo predvsem splošni pogledi na normalno delovanje države in gospodarstva. Tukaj je število slabih novic večje od dobrih. Povečuje se občutek moralne izprijenosti sistema ter volilnih političnih in poslovnih elit. Račun za to običajno vedno plača vladna stran in ne opozicija. Še pomembnejši je notranji krog, ki ga krojijo plačna politika, realne plače in kupna moč. Vlada je tukaj v pat položaju. Če popusti pri plačah, bo deležna tujih opozoril in opozicijske ekonomske kritike. Če vztraja pri restriktivni dohodkovni politiki, bodo ljudje zaradi višjih cen na slabšem in bodo zato dolžili državo in bogate poslovneže. Inflacija, padanje realnih dohodkov in napovedani plačni stampedo so po naravi reči volilni grobar sedanje vladne koalicije.«