Ocvirki ubijajo

Medtem ko drugod potekajo intenzivne nacionalne kampanje, pri nas sledimo smernicam in sestavljamo jedilnike

Četudi simpatična gorenjska mesarica svoje stranke še kar prepričuje, da je svinjska mast bolj zdrava od oljčnega olja, statistika ne pozna milosti: debelost in čezmerna telesna teža sta poleg kajenja in uživanja alkohola med glavnimi vzroki za prezgodnjo smrt Evropejcev in ljudi v industrializiranem svetu, saj povzročata kronične bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen in nekatere vrste raka.
Ne preseneča podatek, da globalna epidemija mori predvsem med manj premožnimi sloji, ki so se zaradi ekonomskih razlogov prisiljeni prehranjevati nezdravo. Večjo skrb zbuja podatek, da so tudi otroci, ki izhajajo iz družin s skromnejšimi prihodki, pogosto predebeli. Razlog je seveda v uživanju cenejše, močno kalorične in preslane hrane, ki naj bi jo mladostnik »potreboval« za svoje aktivnosti, drugi, bolj skrb zbujajoč pa pomanjkanje vedenja o tem, kakšno in koliko hrane telo sploh potrebuje v času, ko človek sedi več kot kadarkoli prej. Pomanjkanje gibanja je poleg nerednih in neuravnoteženih obrokov eden od glavnih vzrokov za debelost.
Nacionalne prehranske kampanje, temelječe tudi na listini, ki so jo novembra 2006 na ministrski konferenci v organizaciji Svetovne zdrav-stvene organizacije v Turčiji sprejele vse evropske države, tudi Slovenija, so ponekod že v polnem teku in so si kot cilj postavile predvsem promocijo zdravih načinov prehranjevanja in gibanja. Slovenija nacionalno prehransko in gibalno politiko sicer ima, a doslej ni prišla dlje kot do smernic, sofinanciranja nekaterih programov, ki niso vsenacionalni, in do sestave priporočenih uravnoteženih jedilnikov za vzgojno-izobraževalne ustanove. To pa ni dovolj, nesprejemljivo je namreč, da debelosti pri nas še nismo napovedali totalne vojne kot kajenju in rabi alkohola. Mladostnik na primer v trgovini ne more več kupiti niti cigaret niti alkohola, lahko pa kupi ocvirke v zaseki in vse mogoče »zdrave mlečne« tablice, slaščice in prigrizke, ki imajo dokazano škodljive učinke na njegovo poznejše življenje, ne da bi ga na to opozarjal z zakonom predviden napis na ovitku.
Če v nekaterih oddaljenih državah že logično razmišljajo, da bi bilo treba kadilcem znižati prispevno stopnjo v javnozdravstvene blagajne, saj statistično umirajo prej, se v Evropi stigmatizacija in lov na kadilce in uživalce alkohola stopnjujeta. V preventivnem smislu je to nedvomno prava pot, a vitkega brezdomnega veseljaka, ki nas na poti v službo zjutraj s čikom v ustih »fehta« za liter, ne bi smeli prezirati bolj kot svojega sicer treznega, a zavaljenega in prepotenega šefa, ki pridiga o tem, kako naj se lotimo tega ali onega, medtem ko še ni doumel, da je s prehranjevalnimi navadami, ki jih prenaša na otroke, družbi bolj škodljiv kot marsikdo, ki si ob večerji privošči kozarec vina preveč. Njegovi pretežki otroci bodo namreč kasneje zahtevali posebno družbeno skrb, pogosto drage psihiatrične terapije, sam pa se tudi ne zaveda, da ga debelost zaradi povišanega krvnega tlaka in drugih tveganj uvršča med najbolj rizične, za skupnost tudi najdražje predstavnike aktivnega prebivalstva. Če je že govor o denarju, čezmerna teža in debelost staneta sosednje Italijane več kot dvajset milijard (!) evrov na leto, od tega gre kar polovica iz javne zdravstvene blagajne, ZDA pa so že v 90. letih namenjale 14 odstotkov vsega zdravstvenega proračuna za zdravila in zdravljenje bolezni, ki jih povzroča debelost.
Dvojna morala je torej, če oblast »zaradi pasivnega kajenja natakaric« prepove kajenje v ustrezno odzračevanih prostorih gostinskih lokalov, na drugi strani pa pred materjo ne obvaruje mladoletnika, ki ga bo s svojimi prehranjevalnimi navadami že v otroški dobi obsodila na težave s hipertenzijo in posledično na dolgotrajno zdravljenje in verjetno prezgodnjo smrt.
V živalskem vrtu v San Diegu je pred leti močno okrogla mati svojega nekajmesečnega otročiča z grozo na obrazu oddaljila od evropskega turista, ki je na odprti tribuni ob zunanjem bazenu z delfini legalno prižgal cigareto, in ga odnesla v bližino štiričlanske, kakih 450 kilogramov težke nekadilske družine z dvema, še ne 16 let starima mladostnikoma. V s smogom močno onesnaženem aprilskem ozračju je menila, da je dojenca treba zaščititi pred tobačnim dimom, hkrati pa mu je tako rekoč za vedno potisnila med kratke, tolste prstke kilsko plastično vrečo mastnega čipsa, ki so ga med občudovanjem delfinov slastno mlatili vsi družinski člani. A v državi, kjer cveti internetni trg vseh mogočih pripomočkov za debele, to ni nič nenavadnega. Tudi pri nas še kdaj slišimo žensko, ki za svojega predebelega moža pravi: »Dec mora met 100 kil, če ne, ni dec«. Vse več pa je žal tudi 15-letnih fantov in deklet, ki že tehtajo kot kak »pravi dec«, saj niti starši, ne šola in ne družba niso storili dovolj, da odraščajoči otrok med šolskim odmorom ne bi jedel le visokoenergijske hitro pripravljene hrane.
Skoraj vsi relevantni inštituti in projekcije ugotavljajo, da bo leta 2030 tretjina ljudi v »razvitem svetu« trpela za posledicami prekomerne teže, kar polovica jih bo predebelih. V Evropi bo leta 2010 kar 150 milijonov debelih odraslih in 15 milijonov otrok. V Sloveniji smo imeli leta 2005 po podatkih iz raziskave, ki so jo opravili na pediatrični kliniki, 16 odstotkov mladostnikov s čezmerno telesno težo v starosti med 15 in 16 let in kakih 5 odstotkov debelih. Države druga za drugo uvajajo zelo konkretne ukrepe, v Franciji so denimo že nekaj let vse televizijske reklame za prigrizke, tudi tiste »zdrave«, opremljene z opozorilom ne jejmo med obroki, zraven je pripisan še naslov spletne strani, ki jo financira ministrstvo za zdravje in katere prevedeni naslov je jejmozdravoinsegibajmo.fr. Izpred blagajn v trgovinah bodo v kratkem izginile police s slaščicami, ki otrokom doslej niso dale miru, medtem ko so s starši stali v vrsti, saj jih bodo zakonsko prepovedali. Tudi Italijani so stvar vzeli resno, namenjajo znatna sredstva predvsem tistim južnim regijam, kot je Kalabrija, ki beleži kar 35 odstotkov predebelih odraslih in skoraj 28 odstotkov otrok. Zgovoren je podatek, da je regija z najnižjo stopnjo čezmerne telesne teže v Italiji Toskana, kjer poleg obilnih, a rednih in uravnoteženih obrokov odrasli dnevno spijejo skoraj buteljko vrhunskega chiantija, barola ali kraljevskega rdečega iz Montepulciana, manj premožni pa njihove cenejše toskanske bratrance.
Medtem ko iskanje besede debelost na strani francoskega in španskega ministrstva za zdravje (v teh državah imajo manj težav z debelostjo kot v vzhodnoevropskih državah) obrodi skoraj 600 zadetkov, italijanskega in britanskega okrog 200, jih spletna stran slovenskega ministrstva ponuja 9, saj se jih drugih deset nanaša na isti dokument. Vlada za september obljublja en topel obrok na dan za vsakega srednješolca, seveda pa večina slovenskih šol nima nikakršne možnosti, da bi v roku, ki si ga zamišlja vlada, zagotovila ustrezne kuhinje in jedilnice. Zdi se, da ji za prehrano mladostnikov pravzaprav ni mar, bolj pomemben je všečen ukrep tik pred državnozborskimi volitvami. Vrste pred kioski s picami se ne bodo skrajšale, marsikateri mladostnik in njegovi starši pa bodo z geslom pet na dan še naprej izbirali med hamburgerjem, pomfrijem, pico, burekom, pleskavico v lepinji, falaflom, girosom in še čim zdravim.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Naroči