Karel Erjavec, minister za obrambo in predsednik Desusa

Karel Erjavec v vladi bolj ali manj uspešno krmari med interesi Koalicije Slovenija in “levim” programom stranke, ki jo vodi. Ministrstvo je do sedaj vodil brez večjih pretresov, v zadnjem času so se pojavili očitki o netransparentnem nakupu oklepnikov, iz vojske pa so mu začeli uhajati vojaki. Kljub vsemu je prepričan, da bo njegova stranka pozitivno presenečenje bližajočih se volitev, hkrati pa mu je vseeno, ali bo novo vlado vodil Janez Janša ali Borut Pahor.

Kako naj vas nagovorim, tovariš ali gospod minister?

> O, lahko oboje. Tovariš je lepa slovenska beseda, ker pomeni tovarištvo, tesno prijateljstvo, pomoč v stiski. V partizanih so bili tovariši celo pripravljeni dati življenje za sotovariša.

Sprašujem vas, ker kot predstavnik vladne stranke nastopate na partizanskih proslavah.

> Zdi se mi, da se beseda tovariš ne uporablja več v tistem smislu, kot se je nekoč. Spominjam se, da sem - potem ko sem imel prve govore kot minister za obrambo na raznih partizanskih prireditvah in zbrane nagovoril drage borke in borci, tovarišice in tovariši - na seji vlade večkrat slišal kakšno pripombo, češ, kako si kaj, tovariš, in podobno.

Vašega koalicijskega kolega Jožefa Jerovška naj bi bili pred dnevi na Pohorju, na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju, izžvižgali. Kako se različni pogledi na preteklost čutijo znotraj koalicije?

> Ta občutek je prisoten in zato v koalicijski pogodbi ni ideoloških tem. A hkrati je tudi res, da se koalicija med seboj razhaja pri vprašanju vojne zakonodaje, in tukaj je Desus vseskozi vztrajal, da takšne zadeve, kot je vojna zakonodaja, ko gre za odnos do sodelavcev z okupatorjem, v parlamentu ni mogoče sprejeti z večino enega glasu. Preglasovan zakon bi bil namreč potem hitro spremenjen v neki novi koaliciji. Mislim, da je bilo dobro, da nismo ideoloških tem odpirali ne v koalicijski pogodbi ne kasneje.

Jih z govori na partizanskih proslavah ne odpirate sami?

> Govorim samo tisto, kar je res. Prepričan sem, da brez partizanskega odpora ne bi bile dane možnosti za našo državo, vojna za Slovenijo je bila samo pika na i vseh prizadevanj, ki se začenjajo že z generalom Rudolfom Mai-strom. Danes predsedujemo EU, tisti druščini, ki jo sestavlja večina držav, ki so bile v zmagoviti koaliciji v drugi svetovni vojni. Mislim, da smo lahko Slovenci kot narod zelo ponosni, da smo v tej koaliciji, in to bi morali še bolj poudarjati. Žal mi je, da se v šolah posveča premalo časa tej temi, zato mladi ne vedo več, kaj se je dogajalo med 2. svetovno vojno. Težko je razvijati domoljubje, če nimaš razčiščenega odnosa do preteklosti.

Minister za šolstvo Milan Zver trdi nasprotno, pravi, da je v šolskih učbenikih preveč partizanstva.

> Mislim, da minister pretirava. Upor proti okupatorju je eden od temeljev naše državnosti in prav je, da so te teme v naših učbenikih, res pa je, da je treba ta del zgodovine obravnavati neideološko. Treba je pravilno ovrednotiti partizanski odpor, ki nima nič skupnega s povojnimi poboji.

Opravljate službo ministra za obrambo. Se v koaliciji in na vladnih sejah tudi počutite kot minister za obrambo?

> Včasih. Znotraj koalicije moram namreč braniti nekatere stvari, zapisane v koalicijski pogodbi. Mislim, recimo, vprašanje usklajevanja pokojnin s plačami ali pa obrambo zoper enotno davčno stopnjo. Spomnim se, da je Desus ves čas trdil, da bo podprl enotno davčno stopnjo, če nam bodo njeni zagovorniki dokazali, da uvedba takšne stopnje pomeni več delovnih mest in da ne bo zvišala življenjskih stroškov. Ker se to ni zgodilo, tudi enotne davčne stopnje nazadnje ni bilo. Te praske, trenja, razpoke so ves čas obstajali, vendar se mi zdi, da ni šlo nikdar tako daleč, da bi zaradi tega koalicija resnično razpadla.

Predsednik poslanske skupine Franci Žnidaršič je govoril tudi o tem, da obstaja možnost, da bo vaša stranka zapustila to koalicijo.

> Zelo jasno smo povedali, pod kakšnimi pogoji bi koalicijo zapustili. Če bi bila sprejeta vojna zakonodaja, ki bi omogočala status žrtve vojnega nasilja sodelavcem okupatorja, če se ne bi dogovorili glede usklajevanja pokojnin, če bi se vztrajalo pri podeljevanju koncesij v zdravstvu brez nadzora ... V teh primerih bi koalicijo zapustili. Za zdaj je nismo.

Pa ni vaša moč znotraj koalicije glede na poslanski ali volilni uspeh prevelika? Imate štiri poslance, na zadnjih volitvah pa ste dobili samo 4,04 odstotka glasov.

> Brez stranke Desus bi ta koalicija težko zdržala. Mislim, da ne bi preživela celotnega mandata. Težko je imeti 45 glasov in biti ves čas odvisen od obeh poslancev narodne skupnosti in morda od SNS, ki včasih podpre kakšen predlog vlade, drugič pa ne. Ne gre toliko za vprašanje, ali imaš 10 ali štiri poslance, pomembno je, ali tvoji poslanci zagotavljajo večino.

Vaši poslanci so glasovali proti nekaterim predlogom vlade. Recimo pri sprejemanju pokrajinske zakonodaje. Vlada pripravlja referendum, vi in vaša stranka pa mu nasprotujete in nasprotujete tudi ponujenim pokrajinskim rešitvam.

> Nekaj časa smo podpirali pokrajinsko zakonodajo. Dokler se je dogovarjalo v okviru partnerstva za razvoj, kjer je sodeloval tudi Borut Pahor s socialdemokrati, je kazalo, da bo širše soglasje doseženo. V nekem trenutku je socialdemokracija odrekla podporo temu projektu, in ker ni širšega konsenza, tudi mi nismo videli možnosti, da bi se ta projekt izpeljal. Ta trenutek je dvotretjinsko podporo nemogoče doseči.

Kako razumete vladno zamisel o pokrajinskem referendumu?

> Kot predsednik stranke referendumu nasprotujem. Opozicijskemu in koalicijskemu, se pravi tistemu o šestih pokrajinah in tistemu o 13 pokrajinah. Trinajst je preveč, 14 je preveč, šest se morda zdi sprejemljivo, a če primerjamo pokrajine v članicah EU, vidimo, da ima tam pokrajina 500.000 prebivalcev. Sam celo mislim, da Slovenija pokrajin ne potrebuje. Če konsenz o pokrajinski zakonodaji ni mogoč, ne vem, zakaj vztrajati. Minister Ivan Žagar je vložil izjemno veliko časa, truda, pridnosti in usklajevanja, njegovo delo izjemno cenim, vendar nazadnje ta trud ne bo dal ustreznega rezultata. Dostikrat sem že dejal, da bi bilo bolje, če bi minister Žagar vso to energijo vložil v črpanje evropskih sredstev. Zato bom tudi stranki Desus predlagal, naj ne podpre nobenega referenduma. Prepričan sem, da bo referendum samo dodaten strošek, kakšnih jasnih odgovorov ne bomo dobili, zlasti če bosta vprašanji dve. Iz vsega tega lahko nastane pokrajinski golaž ...

... podoben golažu ob referendumu o volilnih sistemih?

> Bolje bi bilo, če bi vsa ta sredstva namenili za socialne transferje oziroma če bi privarčevali za rebalans k proračunu za leto 2008.

Kaj pa morebitni referendum o odpravi komisije za preprečevanje korupcije, ki ga podpira tudi vaša poslanska skupina? Zakaj je vlada konec aprila začasno umaknila zakon iz parlamentarne procedure?

> Težko rečem, morda so se zbali, da bi zakon propadel, verjetno je bil zadaj strah. Desus se je ves čas zavzemal, da komisija ostane. Če je moteč predsednik komisije Drago Kos, ena oseba ne more biti razlog, da se takšna komisija ukine. Morda bi se moralo pristojnosti komisije bolje definirati, osebno se mi zdi nesmiselno, da mora vsak občinski svetnik predložiti poročilo o svojem premoženjskem stanju, a vseeno podpiramo to komisijo.

Vaša poslanska skupina je bila med tistimi, ki so vložile zahtevo po referendumu o Kosovi komisiji. Zakaj ta referendum podpirate?

> Kot sem že rekel, v Desusu menimo, da v Sloveniji potrebujemo neodvisno komisijo za preprečevanje korupcije, zato nasprotujemo razpustitvi te komisije. Referendumi sicer niso namenjeni temu, da ljudi sprašujemo o stvareh, ki bi jih morala reševati politika. Razumem, da se ljudi vpraša, ali so za to, da gre Slovenija v EU ali v zvezo Nato, povsem neprimerno pa se mi zdi, da se ljudi sprašuje, ali so za to, da so v nedeljo trgovine odprte ali ne. Mislim, da bi bilo treba referendume izvajati, kadar gre za vprašanja, pomembna za našo družbo. Zame bi bilo, recimo, pomembno referendumsko vprašanje, ali ste za to, da ta trenutek prodamo najboljša državna podjetja.

Zaradi vašega nasprotovanja je predsednik vlade Janez Janša dejal, da nekatere stranke niso znotraj koalicije in delujejo kot opozicija.

> Za Desus lahko rečem, da je v tej koaliciji ves čas prva opozicija. Pogosto imamo drugačne poglede, predvsem v smislu socialnega amortizerja in branjenja vrednot NOB.

Morda to drži, a če ste sami opozicija v vladi, se hkrati večkrat zdi, da ste v sporu s poslansko skupino.

> Saj smo demokratična stranka, vedno se dogovorimo, kako bomo glasovali, pri čemer ima vsak poslanec možnost, da glasuje po svoji vesti. Poslanci ne glasujejo na ukaz, imamo zelo odprto polje demokratične svobode. Seveda pa kot predsednik ne bi nikoli toleriral, če bi kakšen poslanec glasoval proti predlogu, ki pomeni izboljšanje za starejše, za upokojence, za socialo.

Če bi vas računsko sodišče pozvalo, da odstopite, tako kot je ministra Podobnika, bi odstopili?

> Če bi za odstop obstajali tehtni razlogi, če bi dejansko kršil zakone, če bi storil kakšna kazniva dejanja, bi odstopil.

Se vam zdi primerno, da minister Janez Podobnik ni odšel?

> Težko rečem. Pozval sem predsednika vlade, naj ravna v skladu z zakonom. Je pa res, da je računsko sodišče takšna institucija s takšno avtoriteto, da dvomim, da ni bilo utemeljenih razlogov za ministrov odstop, dvomim, da bi se računsko sodišče spustilo na politični parket in zaradi tega zahtevalo odstop ministra. Če pa se je to zgodilo, je to zelo slabo za pravno državo.

Verjamete računskemu sodišču ali predsedniku vlade?

> Težko rečem, komu verjamem, verjetno je računsko sodišče tisto poročilo pripravilo korektno in v skladu s pravili stroke.

Kakšen je vaš pogled na sprejeto kazensko zakonodajo?

> Govoril bom kot pravnik; podpiram spremembe, ne glede na to, da so mnenja o njih zelo različna. Tudi moja poslanska skupina ima drugačen pogled, kot ga imam sam. Nič nimam proti dosmrtni kazni. Kaj pa naj država naredi v primeru, kakršnega imamo sedaj priložnost spremljati v Avstriji?

Morda pa je ta človek, kot trdi njegov odvetnik, duševno bolan.

> V Sloveniji nimamo psihiatričnih zaporov, so primeri, ko je treba koga izločiti iz družbe, ker se ne bo nikoli socializiral in bo vedno pomenil potencialno nevarnost za žrtve. Radi gledamo na človekove pravice storilca, malokrat pa se vprašamo, kaj se zgodi z žrtvami.

Temu zakonu nasprotuje velik del pravne stroke.

> Mislim, da je pravna stroka tukaj malo razdeljena. Dr. Ivan Bele, predstojnik katedre za kazensko pravo v Mariboru, je zakon pripravil in ga podpira.

Pravnik dr. Danilo Türk je pozval, naj se spremembe kazenske zakonodaje sprejemajo z večjim konsenzom in počasneje.

> To še ne pomeni, da spremembam nasprotuje. Če se pogovarjava o dosmrtni kazni, sem prepričan, da obstajajo nekateri zločini, katerih storilci zaslužijo dosmrtni zapor. Ne vem, kaj narediti s teroristom, ki bi pol Ljubljane vrgel v zrak.

Govorite kot človek, ki ima dostop do obveščevalnih podatkov?

> Ne, dal sem samo primer. Bo potem ta človek dobil 20 let zapora in ga bomo ozdravljenega odpustili? Spomnim se izkušnje, ko sem še delal pri varuhu človekovih pravic. Pogovarjal sem se s človekom, ki je nekoga dvajsetkrat zabodel do smrti. Kako je ta oseba prišla na prostost? V zaporu so ugotovili, da ima psihične težave, dali so ga na psihiatrično zdravljenje, tam se je lepo obnašal in po 10 mesecih je bil zunaj. Prepričan sem, da je za tistega, ki dela take zločine, nerealno pričakovati, da se bo nekoč ozdravil, da bo normalno zaživel. Dosmrtni zapor je ena od možnosti, da zavarujemo družbo pred takšnimi zločini.

Na ministrstvu, to vam priznavajo tudi kritiki, so v času vašega mandata razmere vsaj politično mirne. S tem ste lahko zadovoljni. Popolnoma drugače je z vojsko. V njej je zelo velik osip vojakov. Zakaj?

> Seveda ne morem biti zadovoljen z razmerami v vojski, če se ne uresničuje kadrovski načrt. Kot minister nikdar ne skrivam, da imamo v Slovenski vojski težave. Naredili smo tako velike korake, tako velike reforme, da bi bili, če bi jih delali brez napak, pravi genialci. Ko je Slovenija vstopila v Nato, so se popolnoma spremenile vloga in naloge Slovenske vojske, zato pa so bile nujne tudi spremembe v smislu večje profesionalnosti. Na Kosovo, v Afganistan, v Čad ne moremo pošiljati nabornikov. Gre za zelo velike spremembe, ki jih moramo izpeljati v zelo kratkem času. Odločitev za Nato pa je bila sprejeta čez noč.

Niti ne, že leta 1997 smo si želeli v Nato, pa nas v Madridu niso povabili.

> Ne vem, zakaj takrat Slovenija ni bila povabljena. A ko gledam načrte za nazaj, vidim, da se je vojska vedla, kot da nikoli ne bomo šli v zvezo Nato. Modernizacija tankov, nabava pilatusov - vse to je oprema, namenjena za neki drug koncept obrambe. Čudim se, da v 17 letih Slovenska vojska še vedno nima transportnega letala, ki je pomembna zmogljivost, če hočeš povečati prenosljivost sil, če si želiš sodelovati v mednarodnih misijah. Poleg opreme pa obstajajo tudi težave pri ljudeh; v načrtu imamo 8500 poklicnih vojakov, za zdaj pa jih imamo le 7100.

Lani je vojsko zapustilo več ljudi, kot jih je prišlo vanjo.

> Osip se je začel lani, glavni razlog so bile prenizke plače. Moramo vedeti, da imajo vojaki 5. stopnjo izobrazbe ali poklicno šolo, ta izobrazba pa omogoča razmeroma dobro službo v gospodarstvu in možnost za nadaljevanje študija. Plača 500 evrov ni bila privlačna, zato sem vesel, da je vlada zvišala plačo na približno 700 evrov in da naj bi, če bodo sindikalne pogodbe podpisane, slovenski vojak iz 17. in 18. razreda prišel v 21. plačni razred. To bo pomenilo še dodatno zvišanje plače. Upam tudi, da nam bo uspelo s predlogom o uredbi o nagradah; če bo vojak na začetku podpisal desetletno pogodbo o zaposlitvi, naj bi pri podpisu dobil pet povprečnih plač.

Koliko je po vašem mnenju vojakov, ki so vojaki zato, da gredo v mednarodne misije, ker je tam zaslužek višji?

> Kar veliko je takšnih, ki jim je denar glavna motivacija. A niso samo takšni, za nekatere je vojaški poklic poslanstvo, ciklusi priprav za mednarodne misije trajajo leto in pol in vojak, ki dobi vsa ta znanja, vso to opremo, pač želi preizkusiti, kaj se je naučil. Vojak je kot vrhunski športnik, če bi le treniral in ne bi šel na tekmo, v svojem početju ne bi videl velikega smisla. Strinjam pa se, da je eden od motivov za udeležbo v misijah tudi nagrada. Za navadnega vojaka na Kosovu je ta 2300 evrov na mesec, v enoti, ki gre v Čad, pa bodo zaslužili 3300 evrov na mesec.

Predsednik Danilo Türk je pred dnevi dejal, da bi morali imeti v Sloveniji širšo razpravo glede napotitve v mednarodne misije.

> Za ministra za obrambo bi bilo bolje, če bi bilo to soglasje še širše, s tem bi bila tudi njegova odgovornost manjša. Širša razprava bi bila nujna, kadar bi šlo za napotitev slovenskih vojakov v bojne operacije, za zdaj pa imamo le napotitve, ki so vezane na vzpostavljanje miru. V Afganistanu le varujemo taborišče, pomagamo prebivalstvu, gradimo ceste, pomagamo obnavljati šole, športna igrišča ... Podobno bo v Čadu, kjer bomo varovali delavce, ki bodo postavljali taborišča za begunce. Enako je v Iraku. Tam ne sodelujemo v bojnih operacijah, naša vojaška inštruktorja delata v vojaški šoli, eden poučuje častnike iraških varnostnih sil, drugi se ukvarja s kadrovskimi zadevami.

Morda ne sodelujemo v bojnih operacijah, a v Afganistanu je vozilo Slovenske vojske že zapeljalo na mino.

> Zelo sem hvaležen svojemu predhodniku ministru Antonu Grizoldu, da je vztrajal pri nabavi hummerjev. Spomnim se polemike v časopisih, zakaj ta vozila potrebujemo, saj so v Alpah neuporabna. Če bi vojaki sedeli v navadnem puchu, bi imeli danes že tri mrtve.

Koliko časa bo Slovenija še v Iraku?

> Upam, da bomo čim hitreje končali to misijo.

Če bi odločali sami, bi jo že?

> Enkrat sem že želel, da bi se umaknili, ampak potem smo število vojakov zmanjšali na polovico.

Zakaj Slovenija pri pogajanjih o povabilu Hrvaške v Nato ni odločneje uveljavljala svojih interesov, podobno kot jih je, recimo, Grčija glede Makedonije?

> Glede Nata težko rečem, ker je Slovenijo v Bukarešti predstavljal predsednik vlade.

Se vam zdi primerno, da bi Slovenija izsiljevala na takšen način?

> To bi lahko bil eden od adutov v rokavu. Pristop Hrvaške k Natu bomo morali še ratificirati v slovenskem parlamentu. Sam pa mislim, da je nedopustno, da nekemu državljanu, ki plačuje davke Sloveniji, državni organi druge države omejujejo dostop do njegove zemlje. Če lahko davčni urad in sklad kmetijskih zemljišč izvajata svoje pristojnosti, ne vem, zakaj tudi slovenska policija ne izvaja svojih pristojnosti. Prepričan pa sem, da je naloga zunanjega ministra Dimitrija Rupla, da bi se pogovoril s Hrvati in našel začasno evropsko rešitev, ne da smo oboji na okopih, zaradi vsega tega pa najkrajšo potegne Joško Joras. Shod, ki ga je pripravil Marjan Podobnik, me je spominjal na neke druge čase, takšne televizijske posnetke smo gledali nekoč iz Srbije. Takšni shodi niso pravi način za reševanje težav.

Vlada Andreja Bajuka je leta 2000 sklenila, da morajo slovenski policisti posredovati na levem bregu Dragonje. Bi se strinjali, da bi morali slovenski policisti zaščititi Joška Jorasa?

> Mislim, da bi bilo prav, da bi ga zaščitili v skladu s svojimi pristojnostmi.

Mislite, da bi bilo prav, da bi nastal konflikt med hrvaškimi in slovenskimi policisti?

> Glavna težava je, da zunanji minister ni naredil vsega, kar bi lahko. Dimitrij Rupel stalno govori o naših prijateljih Hrvatih. Ne vem, zakaj se ne dogovorijo, kako bi začasno rešili vprašanje Joška Jorasa. Če bi bil sam zunanji minister, bi šel v pogovore in poiskal začasno rešitev, saj ne bo nikomur krona z glave padla, če se določi neki začasni režim! Zdaj smo v absurdnem položaju, italijanska meja, ki je bila nekoč neprehodna, je sedaj odprta, tukaj pa, kjer nekoč ni bilo meje, stoji neki berlinski zid.

Kaj menite o delu preiskovalne komisije, ki preučuje smotrnost nakupa patrij?

> Komisija je politična, ker v njej sedijo politiki, deluje politično, zato se ne čudim, da se je njena aktivnost povečala nekaj mesecev pred volitvami. Žal gre njen predsednik Milan M. Cvikl tako daleč, da krši predpise in zakonodajo. Malo nenavadno je obsojati ministrstvo, da je oškodovalo državni proračun, če do sedaj še nismo plačali ničesar. Prav tako je težko govoriti o tem, koliko bo ustvarjenih delovnih mest in koliko bo nazadnje protidobav, to pravzaprav ni naloga ministrstva, pač pa naloga nasprotne strani. V pogodbi so takšne zahteve natančno določene, obstajajo pogodbene kazni. Prepričan pa sem, da če bi res obstajali elementi hudih kršitev zakonodaje, kot mi jih očitajo, bi se z očitki že zdavnaj ukvarjala policija in tožilstvo. Vse skupaj je le politični spektakel.

Eden od očitkov je, da niste kupili dovolj opremljenih oklepnikov in da bodo stroški dobavljanja nove opreme zelo visoki.

> Kupili smo tako opremljena vozila, kot velevajo standardi Nata. Ne vem, zakaj bi imeli 90 topov na 90 oklepnikih, če pa teh topov ne potrebujemo. Razen če bi želeli, da bi prišli Američani, Francozi in Angleži v Slovenijo, ker je pač zgradila tak bataljon na 8 x 8, kot ga še ni bilo. Devetdeset topov je takšna ognjena moč, kot je nimajo niti najboljši ameriški bataljoni v Iraku. Patrie so opremljene tako, kot velevajo vojaški standardi, in kako so opremljene, je odvisno od tega, kaj je odločil generalštab Slovenske vojske. Zahtevano konfiguracijo je dala Slovenska vojska in ne minister. Res pa je, da smo bili omejeni z zneskom 258 milijonov evrov, idealno bi bilo, če bi bila vozila opremljena po različici za 485 milijonov evrov, a tega denarja pač nimamo. Sicer pa, zakaj bi imeli takšno opremo na oklepnikih, če je ne potrebujemo?

Zakaj je bil v posel vpleten posrednik, in če je že bil, zakaj ni bilo to Gorenje, ki oklepnike izdeluje, ne pa podjetje Rotis?

> Rotis se je javil na razpis, Rotis je bil zastopnik finskega podjetja. Ni v moči ministra, da bi na to vplival.

Zakaj javnosti ne razkrijete vseh številk in konfiguracij nakupa?

> Vsak poslanec je lahko vpogledal v vso dokumentacijo in v vse številke, hkrati pa so podpisali izjavo o molčečnosti. Ne vem, zakaj Milan M. Cvikl govori, da bi vsak Slovenec moral vedeti vse, kaj je v tej konfiguraciji, kakšne so cene, kakšna oborožitev. Ta vozila smo kupili zato, da bomo zgradili tiste bataljone, ki smo jih zvezi Nato obljubili, in za te bataljone smo si želeli najvišjo stopnjo varnosti. Ne vem, ali kakšna država pove, kako debeli so oklepi njenih vozil in kakšna je zaščita. To bi bilo neumno. Prav tako so poslovna skrivnost cene posameznega orožja.

Je primerno, da slovenskemu poslancu predstavniki tujega podjetja grozijo s tožbo?

> Osebno želim, da v tem primeru ne bi bilo nobenih tožb, ne proti Republiki Sloveniji in ne proti posameznikom, na primer poslancem. Seveda pa se mora politika v Sloveniji zavedati svoje odgovornosti in ne sme sama ustvarjati razlogov za tožbe. Povsem neprimerno je namreč, da so posamezni poslanci za dosego kratkoročnih osebnih političnih ciljev pripravljeni kršiti zakonodajo in pravni red, ki velja v tej državi.

So pogoji v ponudbi res drugačni od tistih v pogodbi ali so se v pogodbi res poslabšale nekatere konfiguracije na škodo slovenske strani?

> To absolutno ni res. V razpisu smo si pridržali pravico, da lahko ves čas odločamo o tem, koliko bomo kupili, s kakšno opremo, s kakšno konfiguracijo. V tem delu so bila pogajanja zelo trda. Pred dnevi sem bil zelo vesel, ko je neki strokovnjak s FDV napisal, da je bil nakup patrij najbolj transparenten nakup orožja do sedaj.

Ali ni moralno vprašljivo, da otroci izberejo ime za orožje, ki lahko tudi ubija? To, da bi otroci izbrali ime za patrie, ste predlagali sami.

> Patria je hkrati tudi sredstvo, ki naj bi zagotavljalo varnost našim vojakom, ki delujejo v operacijah za podporo miru, odziv na našo pobudo je bil pač takšen, kakršen je bil. Pogosto se z odzivi pretirava, sedaj ko bomo objavili reklame za štipendije, bodo morda nekateri tudi dejali, da se gremo novačenje otrok za ubijanje. Glede imena patrij pa moram povedati, da smo se odločili, da bo ta razpis potekal znotraj Slovenske vojske, da bodo ime izbrali njeni pripadniki.

Kako pa bi vozilo poimenovali sami?

> Nimam nobene zamisli, kako bi poimenoval patrio, nisem ljubitelj orožja in vojaške opreme.

Koliko bo vaša stranka dobila na volitvah?

> Toliko, da bodo vsi presenečeni.

Toliko, da bo potem odstopil predsednik Desusa?

> Ne, to pa ne. Če gledam zadnje raziskave javnega mnenja, stranki še ni kazalo tako dobro. To pa zato, ker je naš program zelo konkreten. Druge stranke samo govorijo o programih, pripravljajo osnutke, razmišljajo o svetilnikih in podobno, mi pa smo zelo konkretni, ne potrebujemo nobenega tujega svetovalca, ne irskega ne ameriškega. Kaj je naš program? Izboljšati položaj starejših, upokojencev, nasprotujemo novi pokojninski reformi, nasprotujemo prodaji državnega premoženja, smo za to, da se ohrani javno zdravstvo, smo za izboljšanje javne zdravstvene mreže, za javno šolstvo, podpiramo tudi zamisel, da se Kad prenese nazaj na pokojninski zavod. Varujemo vrednote NOB. Naš program je zelo konkreten, zelo ljudski. Zelo sem bil vesel članka Jožeta Mencingerja, ki je rekel, da je Desus edina prava socialdemokratska stranka.

V kateri vladi bi raje sodelovali, v Janševi ali Pahorjevi?

> Čisto vseeno mi je, vem, da bi se moral v obeh boriti, da bi za kanček izboljšali položaj socialno ogroženih.

Kako komunicirate s predsednikom vlade?

> Z nobenim predsednikom nobene parlamentarne stranke nimam navdušenih komunikacij. Nimamo se prav posebno radi. Smo namreč politični tekmeci. Smo pa tudi koalicijski partnerji, zato na vprašanje, ali sem za Pahorja ali za Janšo, ne bom odgovoril. Sem za tistega, ki bo več naredil za naš program. Če tega ne bo, bomo pač po volitvah šli v opozicijo, v opoziciji je celo lagodneje in lažje. A moram reči, da se zadnje mesece v vladi lažje diha; odkar je prišel Bojan Šrot, imamo v koaliciji s svojo »opozicijsko držo« enega zaveznika več.

Katero ministrstvo vas zanima, če boste v naslednjem mandatu izbrani v ministrsko ekipo? Kar zadeva obrambno, pravite, da ne marate orožja.

> Morebitna izbira resorja v vladni ekipi ni odvisna od posameznih ministrskih kandidatov. Predvsem je to odgovornost mandatarja za sestavo vlade in plod dogovora koalicijskih partnerjev. Če bi mi mandatar za sestavo nove vlade ponudil mesto v svoji ekipi, bi ga z vso odgovornostjo sprejel. Kar se tiče obrambe oziroma obrambnega sistema ter sistema zaščite in reševanja, pa menim, da bi bila zelo primerna nekakšna kontinuiteta. Obramba in zaščita je specifično področje delovanja države. Zato je en mandat za dokončanje številnih nalog in projektov na tem področju verjetno premalo.