Politika pojedla pokrajine

Ena od glavnih političnih tem začetka letošnjega leta je bila sprememba pokrajinske zakonodaje. Ustanovitev pokrajin je pomembnejši cilj koalicijske pogodbe, vladajoča koalicija je pač prepričana, kot so bile prepričane tudi druge vladajoče koalicije pred njo, da bi pokrajinska organiziranost decentralizirala Slovenijo in pospešila enakomeren razvoj. A prvega februarja je v parlamentu pokrajinska zakonodaja padla. Poslanci so zavrnili zakon o ustanovitvi pokrajin, ki je za potrditev zahteval dvotretjinsko večino. Jožef Jerovšek je takrat dejal, da je zavrnitev pokrajin povzročila, »da bo več kot 80 odstotkov državljanov Slovenije zaostajalo v razvoju«.
Med januarskimi političnimi pogajanji o pokrajinah je poslanska skupina Zares vložila zahtevo za razpis posvetovalnega referenduma. Politika naj bi volivce povprašala, ali so za to, da se Slovenija razdeli na 14 območij tako, kot je predlagala vlada. Janez Janša je 28. januarja 2008 v intervjuju za POP TV dejal, da takšnega referenduma ne potrebujemo. »Torej, če opozicija podpira pokrajine, potem ne potrebujemo referenduma, ker imamo dvotretjinsko večino. Če pa ne podpirajo pokrajin, potem pa pokrajin ne bo, ker potrebujemo dvotretjinsko večino za izglasovanje najpomembnejše zakonodaje.« Premier je šel celo dlje, po njegovem je predlagani posvetovalni referendum, ki ni obvezujoč, »zgolj trošenje denarja in zavajanje ljudi«. Tisti, ki so proti pokrajinam zaradi domnevno slabih zakonskih rešitev, se sprenevedajo, motivi zahtevanega referenduma pa so lahko zgolj dvojni: »Veliko monopolov lahko obstaja v tej državi samo zato, ker je preveč centralizirana in ker se odloča daleč od ljudi, tudi o stvareh, za katere ne obstaja potreba. Drugi motiv je pa politične narave. Ne želijo, da se ta problem reši v tem mandatu, čeprav si vlada nikoli ne bo lastila zaslug za ta projekt.«
Minila sta dobra dva meseca in Janez Janša je svoje mnenje spremenil. Če je še v začetku leta dejal, da so posvetovalni referendumi trošenje denarja in zavajanje ljudi, je 16. aprila po sestanku s koalicijskimi partnerji na tiskovni konferenci napovedal, da bo koalicija sama razpisala referendum o pokrajinah. Nekoč je bil referendum torej trošenje denarja, dva meseca in pol pozneje je postal vitalnega pomena. »Posvetovalne referendume državni zbor v skladu z ustavo razpiše takrat, kadar gre za pomembno zadevo, o kateri državni zbor odloča v okviru svojih pristojnosti in kadar je ta odločitev takšna, da neposredno zadeva voljo ljudi,« je dejal premier. Še več, priznal je, da je novi, aprilski predlog samo modificiran januarski predlog opozicije in da zato ne pričakuje politične podpore.
A Janez Janša se je zmotil. Prvič - njegov predlog je bistveno drugačen od opozicijskega, drugič - opozicija Janševega predloga ni podprla, pač pa je odgovorila s svojim, novim, alternativnim predlogom, in tretjič - morda je ustanovitev pokrajin res »širšega pomena za državljane«, a pokrajinski referendum ne igra vloge preverjanja volje o vprašanju ustanavljanja pokrajin, pač pa je oblika predvolilnega boja. Kaj je torej pravi problem pokrajin in zakaj nad Slovenijo visi grožnja z referendumom 22. junija?
Več je manj
Ustanavljanje pokrajin ni projekt aktualne vlade. Že prejšnja je o tem vprašanju pripravila obširne študije in razprave, vendar ji je leta 2004 zmanjkalo politične spretnosti, da bi ideja o lokalni demokraciji dobila zakonodajno potrditev. Ko je na začetku leta 2008 v parlamentu zaradi nedodelanih zakonskih rešitev padel nov sveženj pokrajinske zakonodaje, je postalo jasno, da ustanavljanje pokrajin tudi pod vlado Janeza Janše ne bo uspešno. Vladi pa se ni zalomilo samo v parlamentu, saj so različna okolja nekajkrat protestirala zaradi izbranega imena ali pa začrtanih mej domnevne pokrajine. »Politika bo pač poskušala pokazati, da je storila vse, kar je bilo mogoče storiti, ampak iz tega poskusa ne bo nič, zadeva s pokrajinami je v tem mandatu praktično mrtva,« pravi dr. Janez Šmidovnik, eden od največjih strokovnjakov za lokalno samoupravo v Sloveniji. Politika se je sicer že pred meseci sprla ob vprašanjih o pristojnostih pokrajin in načinih njihovega financiranja, a smrtni udarec pokrajinam so bila vseeno nesoglasja ob njihovem številu.
Konflikt ima čisto strukturne vzroke. Medtem ko bi morala država določiti maksimalno število pokrajin za še vzdržno delovanje novih lokalnih entitet, pa so poslanci, politiki, ki prihajajo iz lokalnih okolij, praviloma prepričani, da bodo z množico majhnih pokrajin svojemu okolju prinesli večjo politično moč - po načelu čim več pokrajin, tem bolje za vsako izmed njih.
Zato tudi ni čudno, da so se politični predlogi o številu pokrajin, NSi je recimo še lani avgusta predlagala šest pokrajin, spreminjali, povečevali in da je zadnji predlog SDS vključeval 14 pokrajinskih enot. Velja sicer tudi obratno pravilo, velik del poslancev opozicijske SD danes nasprotuje 14 pokrajinam, pa čeprav je stranka leta 2003 zagovarjala delitev Slovenije na 14 enot.
V debeli študiji o pokrajinah v Sloveniji, ki jo je še pod prejšnjo vlado izdalo notranje ministrstvo, je zapisano, da predlog 14 pokrajin sicer upošteva občutek geografske raznolikosti Slovenije, vendar bi bile razlike med regijami prevelike, hkrati pa bi se večalo »število majhnih, ekonomsko šibkih in v razvoju zaostajajočih pokrajin«. O 14 enotah naj bi sicer volivci odločali na referendumu. Šmidovnik o njem pravi, da gre »za neko politično akcijo, ki ima morda v smislu politike neki pomen, s stroko pa niti najmanj ne. Slovenija seveda potrebuje pokrajine, a veliko manj in nastati bi morale na drugačen način.«

13 = 14

In prav zapleti s številom pokrajin so največji dokaz, da je pravi razlog za projekt pokrajinskega referenduma začetek predvolilnega boja, ki ga vodi in financira država. Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS, je recimo še na začetku maja trdil, da bodo volivci na referendumu odločali o ustanovitvi 13 pokrajin, a si je pred dnevi premislil in številko povečal na 14. Razlog? Predvideno osrednjo slovensko regijo naj bi razrezali na dve polovici, na Kamniško-zasavsko in Notranjsko-dolenjsko regijo, saj naj bi bila ta prevelika in med ljudmi ne najbolj priljubljena. Uspeh referendumskega vprašanja pa naj bi bil posledično bolj vprašljiv ...
Drugi dokaz za politični motiv pokrajinskega referenduma je zastavljeno vprašanje. Vladni predlog predvideva, da bi volivce v vsaki izmed pokrajin povprašali, ali se strinjajo, da njihova pokrajina res postane pokrajina. Imeli bi torej 13 oz. 14 različnih vprašanj. Logično je, da bi vsako lokalno okolje navijalo za svojo pokrajino, referendumi bi bili tako posamično, v vsakem okolju posebej uspešni. »Konflikt je vseskozi prisoten in država je tista, ki bi morala presekati gordijski vozel, zgolj za primer: če bi v predvideni Savinjsko-šaleški regiji vprašali prebivalce, če podpirajo ustanovitev te pokrajine, bi rekli, da jo. Če pa bi jih vprašali, če so za 14 pokrajin, pa bi bili verjetno drugačnega mnenja,« pravi Bojan Kontič, poslanec SD, ki v nasprotju z večino drugih opozicijskih poslancev ne nasprotuje velikemu številu pokrajin.
A zanimivo je, da novi številki 14 ne nasprotujeta samo stroka in večina opozicije, pač pa tudi vladni NSi in DeSUS. Franc Žnidaršič iz DeSUS tako pravi, da so projekt pokrajin podpirali, a samo do takrat, dokler se ni zgodilo preglasovanje. »Proti novemu predlogu o 14 pokrajinah smo med drugim zato, ker vladna koalicijska druščina pričakuje, da bomo potrdili vse, kar so si sami izmislili, ko pa smo mi na vrsti, pa odpovedo. Referendum je zagotovo predvolilno naravnan, DeSUS sicer podpira pokrajine, a če vprašate mene, so tri dovolj. Več pokrajin pomeni več uslužbencev in na koncu bomo dobili kakšnih 400 ali 500 novih uslužbencev, če odštejem vse tajnice in fikuse.« Tudi NSi je do novega predloga zelo zadržana. »V izhodišču smo imeli šest pokrajin, nato smo šli na teren, poslušali ljudi in izoblikovala se je realna slika devetih. Potem ni bilo podpore in smo prišli na trinajst. Sedaj pa je štirinajst odločno preveč,« pravi Martin Mikulič iz NSi. Samonikli Janez Drobnič zagovarja celo ostrejše stališče. »Rad imam državo Slovenijo in državljane Republike Slovenije. Zato sem proti referendumu o pokrajinah. Sem tudi proti pokrajinam kot takšnim; kajti tako kot referendum povzročajo nepotrebne stroške davkoplačevalcem brez pravih učinkov«. Danes se torej zdi, da zadnji predlog o 14 pokrajinah podpirata le SLS, iz katere prihaja tudi minister za lokalno samoupravo Ivan Žagar, in SDS, katere poslanci že od januarja organizirano obiskujejo 14 predvidenih pokrajin, se pogovarjajo z župani, gospodarstveniki in ljudmi ter se gredo predvolilni boj.
In referendum? V igri sta pravzaprav dva, vladni, ki ga mora dokončno potrditi še parlament, in opozicijski, ki bi namesto 13 (14) različic volivce povprašal zgolj o tem, ali so za šest, osem ali trinajst pokrajin in kje naj bi bil sedež uprave in sveta pokrajine. Že prvi ima veliko političnih težav, drugi, opozicijski, pa jih bo imel verjetno še več in v parlamentu ne bo dobil podpore. Ustavni pravnik dr. Ivan Kristan je v Pravni praksi sicer zapisal, da je opozicijski predlog bolj smiseln. »Če 'Tankov' in 'Potrčev' predlog primerjamo s stališča, kaj je smisel posvetovalnega referenduma, potem si Tankov predlog zasluži negativno oceno.« Po mnenju Kristana Janša z obuditvijo ideje stranke Zares o referendumu »išče izhod iz slepe ulice, v katero je zašel projekt regionalizacije Slovenije, po drugi strani pa bo s tem prišel do zastonjske volilne kampanje«.

Volilna kampanja

Referendum kot oblika volilne kampanje je politično sredstvo, ki jo je Janša uporabil že večkrat. Nazadnje leta 2004, manj kot pol leta pred volitvami, je bil v Sloveniji referendum o tehničnem zakonu o izbrisanih. In ravno izbrisani so tema, ki je pomembno vplivala na uspeh Janše in SDS na zadnjih volitvah. Podobno sredstvo politike, čeprav leto pred volitvami, je bil referendum o volilnem sistemu. Ta pa ima s tem o pokrajinah še eno skupno točko. Rezultat referenduma o volilnem sistemu leta 1996 je bil tako nejasen, da je odločitev o njem sprejelo ustavno sodišče. Enako je s pokrajinami. Kaj se bo zgodilo, če bo neka občina za neko pokrajino, druga pa ne, če bo v nekem mejnem volišču nadpovprečna volilna udeležba, rezultat pa bo bistveno drugačen kot kje drugje, kakšna bo potem ljudska volja? Sicer pa je januarja na to vprašanje že odgovoril sam Janša: posvetovalni referendum o pokrajinah je zgolj trošenje denarja in zavajanje ljudi.
A vprašanje je, če bo Janši uspelo še enkrat. Predvsem zaradi političnih težav v koaliciji in tudi zaradi razvrednotenja instituta neposredne demokracije, iz katerega je politika naredila zgolj sredstvo političnega boja in ne obliko sprejemanja odločitev. Usoda pokrajin na junijskem referendumu je pravzaprav nepomembna, pomembno je le, kdo bo zmagal na jesenskih volitvah. Junijski rezultat pokrajinskega referenduma pa je lahko pomemben indikator prihajajoče jeseni.
Janez Šmidovnik je pred letom dni v intervjuju za Mladino dejal, da je 14 pokrajin odločno preveč. Zakaj je osem bolje od štirinajst? »Zato ker bi bile pokrajine močnejše. Če se od pokrajin pričakuje, da bodo nosilec regionalnega razvoja, potem je seveda jasno, da bi bilo osem pokrajin v gospodarskem, finančnem, personalnem, skratka v vsakršnem smislu močnejših. Bile bi dvakrat močnejše, dvakrat sposobnejše in tudi dvakrat cenejše.« Mnenje stroke je politika prezrla.