21. 5. 2008 | Mladina 20 | Politika
Politika pojedla pokrajine
Kaj je pravi problem pokrajin in zakaj nad Slovenijo visi grožnja z referendumom 22. junija?
Ena od glavnih političnih tem začetka letošnjega leta je bila sprememba pokrajinske zakonodaje. Ustanovitev pokrajin je pomembnejši cilj koalicijske pogodbe, vladajoča koalicija je pač prepričana, kot so bile prepričane tudi druge vladajoče koalicije pred njo, da bi pokrajinska organiziranost decentralizirala Slovenijo in pospešila enakomeren razvoj. A prvega februarja je v parlamentu pokrajinska zakonodaja padla. Poslanci so zavrnili zakon o ustanovitvi pokrajin, ki je za potrditev zahteval dvotretjinsko večino. Jožef Jerovšek je takrat dejal, da je zavrnitev pokrajin povzročila, »da bo več kot 80 odstotkov državljanov Slovenije zaostajalo v razvoju«.
Med januarskimi političnimi pogajanji o pokrajinah je poslanska skupina Zares vložila zahtevo za razpis posvetovalnega referenduma. Politika naj bi volivce povprašala, ali so za to, da se Slovenija razdeli na 14 območij tako, kot je predlagala vlada. Janez Janša je 28. januarja 2008 v intervjuju za POP TV dejal, da takšnega referenduma ne potrebujemo. »Torej, če opozicija podpira pokrajine, potem ne potrebujemo referenduma, ker imamo dvotretjinsko večino. Če pa ne podpirajo pokrajin, potem pa pokrajin ne bo, ker potrebujemo dvotretjinsko večino za izglasovanje najpomembnejše zakonodaje.« Premier je šel celo dlje, po njegovem je predlagani posvetovalni referendum, ki ni obvezujoč, »zgolj trošenje denarja in zavajanje ljudi«. Tisti, ki so proti pokrajinam zaradi domnevno slabih zakonskih rešitev, se sprenevedajo, motivi zahtevanega referenduma pa so lahko zgolj dvojni: »Veliko monopolov lahko obstaja v tej državi samo zato, ker je preveč centralizirana in ker se odloča daleč od ljudi, tudi o stvareh, za katere ne obstaja potreba. Drugi motiv je pa politične narave. Ne želijo, da se ta problem reši v tem mandatu, čeprav si vlada nikoli ne bo lastila zaslug za ta projekt.«
Minila sta dobra dva meseca in Janez Janša je svoje mnenje spremenil. Če je še v začetku leta dejal, da so posvetovalni referendumi trošenje denarja in zavajanje ljudi, je 16. aprila po sestanku s koalicijskimi partnerji na tiskovni konferenci napovedal, da bo koalicija sama razpisala referendum o pokrajinah. Nekoč je bil referendum torej trošenje denarja, dva meseca in pol pozneje je postal vitalnega pomena. »Posvetovalne referendume državni zbor v skladu z ustavo razpiše takrat, kadar gre za pomembno zadevo, o kateri državni zbor odloča v okviru svojih pristojnosti in kadar je ta odločitev takšna, da neposredno zadeva voljo ljudi,« je dejal premier. Še več, priznal je, da je novi, aprilski predlog samo modificiran januarski predlog opozicije in da zato ne pričakuje politične podpore.
A Janez Janša se je zmotil. Prvič - njegov predlog je bistveno drugačen od opozicijskega, drugič - opozicija Janševega predloga ni podprla, pač pa je odgovorila s svojim, novim, alternativnim predlogom, in tretjič - morda je ustanovitev pokrajin res »širšega pomena za državljane«, a pokrajinski referendum ne igra vloge preverjanja volje o vprašanju ustanavljanja pokrajin, pač pa je oblika predvolilnega boja. Kaj je torej pravi problem pokrajin in zakaj nad Slovenijo visi grožnja z referendumom 22. junija?
Več je manj
Ustanavljanje pokrajin ni projekt aktualne vlade. Že prejšnja je o tem vprašanju pripravila obširne študije in razprave, vendar ji je leta 2004 zmanjkalo politične spretnosti, da bi ideja o lokalni demokraciji dobila zakonodajno potrditev. Ko je na začetku leta 2008 v parlamentu zaradi nedodelanih zakonskih rešitev padel nov sveženj pokrajinske zakonodaje, je postalo jasno, da ustanavljanje pokrajin tudi pod vlado Janeza Janše ne bo uspešno. Vladi pa se ni zalomilo samo v parlamentu, saj so različna okolja nekajkrat protestirala zaradi izbranega imena ali pa začrtanih mej domnevne pokrajine. »Politika bo pač poskušala pokazati, da je storila vse, kar je bilo mogoče storiti, ampak iz tega poskusa ne bo nič, zadeva s pokrajinami je v tem mandatu praktično mrtva,« pravi dr. Janez Šmidovnik, eden od največjih strokovnjakov za lokalno samoupravo v Sloveniji. Politika se je sicer že pred meseci sprla ob vprašanjih o pristojnostih pokrajin in načinih njihovega financiranja, a smrtni udarec pokrajinam so bila vseeno nesoglasja ob njihovem številu.
Konflikt ima čisto strukturne vzroke. Medtem ko bi morala država določiti maksimalno število pokrajin za še vzdržno delovanje novih lokalnih entitet, pa so poslanci, politiki, ki prihajajo iz lokalnih okolij, praviloma prepričani, da bodo z množico majhnih pokrajin svojemu okolju prinesli večjo politično moč - po načelu čim več pokrajin, tem bolje za vsako izmed njih.
Zato tudi ni čudno, da so se politični predlogi o številu pokrajin, NSi je recimo še lani avgusta predlagala šest pokrajin, spreminjali, povečevali in da je zadnji predlog SDS vključeval 14 pokrajinskih enot. Velja sicer tudi obratno pravilo, velik del poslancev opozicijske SD danes nasprotuje 14 pokrajinam, pa čeprav je stranka leta 2003 zagovarjala delitev Slovenije na 14 enot.
V debeli študiji o pokrajinah v Sloveniji, ki jo je še pod prejšnjo vlado izdalo notranje ministrstvo, je zapisano, da predlog 14 pokrajin sicer upošteva občutek geografske raznolikosti Slovenije, vendar bi bile razlike med regijami prevelike, hkrati pa bi se večalo »število majhnih, ekonomsko šibkih in v razvoju zaostajajočih pokrajin«. O 14 enotah naj bi sicer volivci odločali na referendumu. Šmidovnik o njem pravi, da gre »za neko politično akcijo, ki ima morda v smislu politike neki pomen, s stroko pa niti najmanj ne. Slovenija seveda potrebuje pokrajine, a veliko manj in nastati bi morale na drugačen način.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.