Čakalne vrste za najmlajše

»Komisija je ugotovila, da vaš otrok ni sprejet v vrtec in je uvrščen na čakalno listo.« Tak odgovor je v zadnjih dneh dobilo nekaj tisoč staršev po Sloveniji. Samo vrtci na območju Mestne občine Ljubljana so odklonili 3920 otrok. Glavno mesto je še posebej izpostavljeno, saj se poleg višje rodnosti sooča tudi z naraščajočim številom priseljencev in ogromno dnevno migracijo. Zaradi tega ima zadnja leta čedalje večje težave z zagotavljanjem prostorskih zmogljivosti v vrtcih, predvsem za otroke od enega do treh let starosti. Letos so v vseh ljubljanskih vrtcih prejeli kar tri- do petkrat več vlog, kot je prostih mest.
Najbolj so zaskrbljeni starši, ki se vozijo v službo v Ljubljano in so, tako kot prejšnja leta, pričakovali, da bodo otroke lahko vključili v vrtec blizu delovnega mesta. Zdaj je že jasno, da večini to ne bo uspelo. Nov pravilnik občine Ljubljana, ki ga je mestni svet potrdil lani, je namreč naravnan tako, da so uvrščeni na rep čakalne liste in zato možnosti za vpis praktično nimajo.
Kadar vpis presega razpoložljiva mesta, o sprejemu otrok odloča komisija vrtca na podlagi kriterijev iz pravilnika MOL. Ti kriteriji določajo, da tisti, ki ima stalno prebivališče v Ljubljani, avtomatično dobi 40 točk. Na boljšem so tudi tisti, katerih otroci so bili v prednostni vrstni red uvrščeni lani in v vrtec niso bili sprejeti, otroci samohranilk ter tisti, ki imajo v želenem vrtcu že vključenega otroka. V najslabši poziciji so starši, ki niso iz Ljubljane, takoj za njimi pa starši z enim otrokom, ki so to leto za vstop v vrtec zaprosili prvič. Skratka, v težavah niso le starši iz drugih občin, pač pa tudi starši s stalnim prebivališčem v Ljubljani.

V Ljubljani brez vrtca 1200 prosilcev

Kolikšno je število otrok, ki so ta trenutek brez mesta v vrtcu, je težko oceniti. Na mestnem oddelku za predšolsko vzgojo in izobraževanje, ki ga vodi Marija Fabčič, domnevajo, da je čakajočih vsaj tri- do štirikrat manj, kot je zavrnjenih vlog. To pomeni, da je v čakalni vrsti ljubljanskih vrtcev približno 1200 otrok, od tega 600 otrok s stalnim prebivališčem v Ljubljani ter 600 otrok iz drugih občin. Ocena temelji na domnevi, da so starši vlogo v povprečju poslali na tri do štiri vrtce, nekateri pa celo na vseh 23 vrtcev. Vendar je možno tudi, da je tretjina ali morda celo polovica staršev vloge poslala le v en vrtec ali dva. V tem primeru je število čakajočih bistveno večje, kot optimistično ocenjuje mesto. Čeprav se zdi, da se s prostorsko stisko v vrtcih sooča le Ljubljana, gre v resnici za državni problem. Prepolni so namreč tudi vrtci v drugih slovenskih občinah. V vrtcu Vrhnika so na primer zavrnili več kot 160 otrok, v vrtcu Brezovica 93 otrok, v vrtcu Medvode 99 otrok.
Starši so obupani. Mnogi nimajo dovolj denarja, da bi si lahko privoščili zasebne varuške, ki v Ljubljani stanejo med 400 in 500 evri mesečno ali petkrat toliko, kolikor starše v povprečju stane javni vrtec. Prav tako mnogi nimajo na voljo babic in dedkov, ki bi jim lahko priskočili na pomoč. Zaradi pokojninske reforme so namreč še vedno v delovnem razmerju in nimajo časa za varstvo vnukov. Starši od občin upravičeno pričakujejo, da jim bodo zagotovile prostor v javnem vrtcu. Zakon o vrtcih je glede tega, kdo je dolžan zagotoviti prostorske zmogljivosti, nedvoumen: »Kadar v kraju bivanja ni vrtca, ki izvaja javno službo, oziroma vrtec nima prostih mest, starši pa izrazijo interes za vključitev v vrtec tolikšnega števila otrok, da bi se v skladu s standardi in normativi oblikoval en oddelek, je lokalna skupnost dolžna najkasneje v 30 dneh začeti postopek za zagotovitev dodatnih prostih mest.« Žal tega določila številne občine ne izpolnjujejo. Nasprotno. V zadnjih letih so bile zgrajene velike stanovanjske soseske, ne da bi se hkrati zgradili tudi vrtci. Ena takšnih je soseska 73 stanovanj na Galjevici v Ljubljani. Čeprav ima približno polovica tamkajšnjih stanovalcev predšolske otroke, mesto ni predvidelo vrtca. Zdaj namerava stisko rešiti z gradnjo prizidka k obstoječemu vrtcu, pri čemer bo letos pripravljena šele projektna dokumentacija - prizidek torej ne bo zgrajen še vsaj leto dni. Da bi bila zadeva še hujša, se samo dve ulici od omenjenega naselja gradi še en podoben večstanovanjski objekt.
Na ljubljanski občini sicer pravijo, da v okviru nove urbanistične zasnove MOL problematiko vrtcev rešujejo sočasno s problematiko stanovanjskih gradenj in namensko rezervacijo stanovanj oziroma lokacij za vrtec. Pri tem od bodočih investitorjev zahtevajo, da prispevajo za javno dobro tako, da namenijo del stanovanj ali da zgradijo vrtec. A mesto za postavitev te zahteve nima zakonske podlage, vlada pa zakonske rešitve tudi ni pripravila. Zanimivo je, da Ljubljana tudi nima niti enega samega zasebnega vrtca s koncesijo, saj naj bi doslej za to ne bilo potrebe.
»Prostorska stiska v vrtcih je že leta star problem ne samo v Ljubljani, ampak tudi v drugih občinah. Je posledica dolgoletnega zanemarjanja in premajhnega vlaganja v infrastrukturo, pa tudi prepoznega odziva občin na spremenjen način življenja,« opozarja Božena Bratuž, predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije. Po njenem mnenju se starši premalo zavedajo svoje moči. »Lahko bi še bolj pritisnili na župane, saj je zakon glede dolžnosti lokalnih skupnosti popolnoma jasen.« Podobno razmišlja Mojca Škrinjar, generalna direktorica direktorata za vrtce in osnovno šolstvo na ministrstvu za šolstvo: »Občina je tista, ki je dolžna spremljati demografske premike in zagotavljati prostorske zmogljivosti v vrtcih. Če se požvižga na zakon, jo ministrstvo lahko le opozori.«
Pa se ministrstvo za šolstvo res lahko izogne odgovornosti? Pred dvema letoma je računsko sodišče objavilo revizijo zagotavljanja predšolske vzgoje v obdobju v letih 2003 do 2006. Revizorji so ugotovili, da »sistem predšolske vzgoje, ki ga je vzpostavila država, ni učinkovit, predvsem v delu, ki se nanaša na zagotavljanje dostopnosti vrtcev«. Ministrstvu za šolstvo so med drugim očitali, da »ne spremlja stanja glede dolžine čakalne dobe pri vpisu otroka v vrtec« in da »ne vodi evidenc o potrebah po prostih mestih in kapacitetah vrtce

v«.

Jankovićev cinizem

Čeprav je zagotavljanje predšolskega varstva ena od nalog lokalne skupnosti, se je ljubljanska mestna oblast zganila šele pretekli teden, pa še to le zato, ker so nanjo pritisnili starši in mediji. Župan Zoran Janković je obljubil, da bo jeseni prostor v vrtcih dobilo vseh 600 čakajočih otrok s stalnim prebivališčem v Ljubljani. V ta namen naj bi do septembra zagotovili 30 do 40 novih oddelkov, nato pa še 20 oddelkov. Nekaj naj bi jih pridobili z racionalizacijo v vrtcih, nekaj z izkoriščanjem prostih zmogljivosti v osnovnih šolah, nekaj pa z adaptacijo bivših vrtcev, ki so bili po upadu rojstev v devetdesetih letih namenjeni različnim dejavnostim. Jankovićeve obljube so sicer prijetne za uho, žal pa ni zagotovila, da jih bo dejansko uresničil. Skupina staršev se je zato odločila izboriti svoje pravice, 3. junija ob 14. uri pripravljajo množični protest pred vrati mestne hiše v Ljubljani, saj ima takrat župan dneve odprtih vrat.
Jankovićeva horuk akcija ne more zamegliti dejstva, da mestna uprava prostorsko stisko v vrtcih rešuje le dober mesec dni pred počitnicami. Tak odnos zbuja začudenje zlasti zato, ker višja rodnost v Sloveniji ni od včeraj, ampak traja že tretje leto zapored. Hkrati se povečuje priseljevanje v glavno mesto, zaradi spremenjenega načina življenja pa se povečuje tudi delež otrok, vključenih v vrtec.
Število živorojenih otrok v Sloveniji je začelo rasti že leta 2004, do preloma pa je prišlo v letu 2006, ko je to število preseglo število umrlih. Čeprav je prirast predvsem posledica odloženih rojstev, kar pomeni, da se lahko trend že v nekaj letih spet obrne v minus, občine ne morejo pozabiti na svojo zakonsko dolžnost. Poleg tega je v zadnjih letih prišlo do bistveno večje vključenosti otrok v vrtce. Pred desetimi leti je bil na območju mestne občine Ljubljana delež vključenosti otrok vseh starostnih skupin 65-odstoten, danes pa je že 82,5-odstoten. Razlogov je več. »Po nekajletnem navdušenju staršev nad zasebnim varstvom se jih po novem čedalje več navdušuje nad vrtci. Zavedajo se namreč pomena dobro organiziranega vzgojno-varstvenega dela,« navaja Bratuževa.
Večja vključenost otrok v vrtce je tudi posledica višjega deleža zaposlenih žensk. Tuje študije kažejo, da takrat, ko delež zaposlenih žensk doseže določeno stopnjo (najpogosteje 50 ali več odstotkov), zasebne organizirane oblike varstva niso več zadostne, prav tako pa se ob vse večji potrebi po vzgoji in varstvu otrok v zgodnjem otroštvu pojavljajo pomisleki glede kakovosti, omejenega časa trajanja in nestabilnosti zasebnega varstva. V Sloveniji stopnja zaposlenosti žensk v starostnem obdobju med 25 in 49 letom dosega že 83,7 odstotka ter je samo za 4,6 odstotka nižja od zaposlenosti moških. Poleg tega je večina žensk zaposlena za polni delovni čas. »Tako visoka stopnja zaposlenosti žensk kaže na potrebo po kakovostni predšolski vzgoji v vrtcih, in sicer praviloma vsaj osem ur dnevno,« pravi razvojna psihologinja in predavateljica na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Ljubica Marjanovič Umek. V reševanje prostorske stiske bi se zato poleg ministrstva za šolstvo in šport moralo nujno vključiti tudi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, saj je njegova naloga prav skrb za družinsko politiko in politiko zaposlovanja staršev, zlasti žensk.

Kratkovidna politika vlade

Stališče župana Jankovića, da Ljubljana ni dolžna sprejemati otrok iz drugih občin, je s finančnega vidika sicer razumljivo, s praktičnega pa absurdno. Od staršev, ki so zaposleni v Ljubljani, je namreč nepošteno zahtevati, naj vsako popoldne na vrat na nos norijo v Kranj, ali Grosuplje, ali Višnjo Goro, zato da bodo otroka vzeli iz vrtca, še preden se bo ta zaprl. Poleg tega je zavračanje otrok iz drugih občin tudi pravno sporno. Zakon o vrtcih določa, da imajo starši pravico do izbire med javnim in zasebnim vrtcem ter različnimi vzgojnimi programi. To pomeni, da lahko izberejo katerikoli vrtec v katerikoli občini in niso vezani na kraj svojega prebivališča. Jankovićev cinizem, češ da Ljubljana za otroke iz drugih občin ni dolžna poskrbeti, kaže na to, da Ljubljano dojema kot vsako drugo občino v Sloveniji in ne kot prestolnico s specifičnimi potrebami in danostmi. Toda tak ni samo Jankovićev pristop. Enako podcenjujoč odnos ima tudi vlada, saj bi lahko že zdavnaj poskrbela za spremembo zakonodaje, po kateri bi bile okoliške občine v ljubljansko mestno blagajno dolžne prispevati investicijska sredstva v sorazmerju s številom otrok, ki namesto domačih vrtcev obiskujejo ljubljanske. Ljubljanska mestna uprava je lani tak dogovor skušala doseči s sosednjimi občinami, a ji ni uspelo.
V zagato bi morala poseči vlada, ki pa je težave glavnega mesta ne zanimajo, kar najbolj očitno kaže s popolnim ignoriranjem zakona o glavnem mestu. Še hujše. Vladna koalicija je s spremenjenim načinom financiranja občin Ljubljano že lani prikrajšala za skoraj 60 milijonov evrov in ji tako posredno onemogočila tudi hitrejše reševanje prostorske stiske v vrtcih. »Zaradi izredno visokega odstotka v vrtec vključenih otrok je naša občina še dodatno prizadeta, saj sistemsko financiranje občin ne upošteva večje ali slabše skrbi občine za ureditev predšolske vzgoje, pač pa prinaša uravnilovko državnega povprečja. Ministrstvo za finance bi moralo korigirati formulo za izračun primerne porabe tako, da bi se občinam z nadpovprečnim odstotkom v vrtec vključenih otrok za vsako odstotno točko ustrezno povečala sredstva, saj imajo te občine večje odhodke na investicijskem področju in večje odhodke za financiranje programov v vrtcih. Ta sredstva se občinam ne bi smela kriti iz finančne izravnave, pač pa prek neposrednih transferov,« opozarja Fabčičeva. Še bolj skrb zbujajoča je novela zakona o financiranju občin, ki so jo pripravili v vladni službi za lokalno samoupravo. Predvideva namreč močno znižanje odstotka dohodnine, ki bi občinam ostal za kritje izvirnih pristojnosti. »Zaradi tega bo nemogoče pokriti vse stroške ljubljanske občine za opravljanje njenih najnujnejših nalog,« še navaja Fabčičeva.
Že tako žgočo prostorsko stisko v vrtcih je vlada še poslabšala z novelo zakona o vrtcih, s katero je aprila uvedla brezplačen vrtec za drugega in vsakega naslednjega otroka, ne da bi hkrati občinam zagotovila sredstva za zagotavljanje te ugodnosti. K večji stiski s prostorom v vrtcih vlada posredno prispeva tudi z uvedbo avtocestnih vinjet, saj z njimi državljane spodbuja k še večji migraciji. Na kratkovidno politiko vlade pa ne nazadnje kaže tudi nov pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca, ki ga je vlada sprejela aprila in po katerem so vsi vrtci do 1. septembra 2010 dolžni zagotoviti najmanj tri kvadratne metre notranje igralne površine na otroka. Z vidika otrok je takšna zahteva sicer povsem razumljiva, z vidika vrtcev in občin pa povsem nerealna.